<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 384/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.384.2001
Evidenčna številka:VS21377
Datum odločbe:09.05.2002
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih navedb - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - ogrožanje javnega prometa - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

S tem ko je sodišče druge stopnje navedlo, da glede ugotovitve o obsojenčevi alkoholiziranosti v prvostopenjski sodbi nima nobenih pomislekov, se je na ta način v celoti pridružilo razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in zato enakih razlogov ni bilo dolžno ponavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 05.03.1998 obsojenega N.P. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Na podlagi 4. odstavka 255. člena KZ-77 je obsojencu izreklo kazen dveh let in treh mesecev zapora in po 68. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas treh let, v katerega mu je vštelo čas od 01.10.1994 dalje, ko je bilo obsojencu vzeto vozniško dovoljenje. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami oziroma zapisniki. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po 4. odstavku 423. člena ZKP je Vrhovnemu sodišču predlagal tudi, naj odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so zagovornikove navedbe v zahtevi neutemeljene, saj je sodišče skladno s podatki v spisu upoštevalo mnenje izvedenke, ki je bilo z natančnim izpraševanjem dopolnjeno tudi na glavni obravnavi. Izvedenka se je opredelila tako do trditev obsojenca o količini popitega alkohola, kot tudi do časa pitja in možnih odstopanj. Sodišče je podalo presojo obsojenčevega zagovora (7. stran prvostopenjske sodbe), tako da ima pravnomočna odločba glede tega vse potrebne razloge v skladu z ugotovitvami izvedenke. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega N.P. v zahtevi zatrjuje, da je podana protispisnost, ker da je podano o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o preizkusu obsojenčeve alkoholiziranosti po izdihanem zraku in samo to listino, o tem kdaj je bil odrejen preizkus. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da je bil takšen preizkus odrejen takoj po nezgodi, iz spisovnih podatkov pa da je razvidno, da je bil končan ob 17.45 uri, to je 1 uro in 15 minut po nezgodi. Iz naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina zaradi ugotovitve alkoholiziranosti pa da izhaja, da je bil preizkus opravljen ob 17.30 uri, to je 40 minut po nezgodi. Zato vložnik ocenjuje, da je pravilen le zaključek prvostopenjskega sodišča, da je dokazano, da je imel obsojenec v času preizkusa v organizmu večjo količino alkohola kot je dovoljeno, da pa to nikakor ne pomeni, da je bila ta pri njem višja tudi v času prometne nesreče.

Prometna nesreča se je zgodila ob 16.40 uri, iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku pa je razvidno, da je bil preizkus z elektronskim alkotestom Drager opravljen 15 minut po odreditvi, zaključen ob 17.45 uri, to je 1 uro in 5 minut po nesreči. Iz naročila za zdravniško preiskavo in odzem krvi in urina zaradi ugotovitve alkoholiziranosti izhaja, da je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen ob 17.30 uri, kar je 50 minut po nesreči. Gotovo bi k večji natančnosti prvostopenjske sodbe prispevala točna navedba časa tega preizkusa, vendar pa samo zaradi tega, ker je sodišče zapisalo, da je bil ta opravljen takoj po nezgodi, nikakor ne gre za takšno pomanjkljivost, da bi ta pomenila takšno protispisnost, kot jo ima v mislih 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP. V obravnavani zadevi je policist odredil preizkus po prihodu na kraj in ga v času 1 ure in 5 minut po nezgodi tudi zaključil. Navedbo v izpodbijani pravnomočni sodbi glede časa opravljanja preizkusa je treba zato razlagati s tega vidika, kar pa pokaže, da ne gre za tako odstopanje (nasprotje), ki bi pomenilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vložnik zahteve vidi protispisnost tudi v navedbi pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti v zadostni meri razjasnilo z dodatnim zaslišanjem izvedenca medicinske stroke. Ta navedba sodišča druge stopnje je premalo natančna, kolikor govori o izvedencu medicinske stroke, čeprav je očitno, da ima v mislih stalno sodno izvedenko forenzične toksikologije in alkoholimetrije A.K.S. Vendar pa zahteva protispisnosti ne uveljavlja na tej podlagi, saj tudi sama govori o izvedenki medicinske stroke, marveč navaja, da bi sodišče druge stopnje, če bi se resnično ukvarjalo z vsebino dodatnega izvedenkinega zaslišanja, ne moglo priti do zaključka, da je to mnenje tako, da potrjuje ugotovljeno dejansko stanje o obsojenčevi alkoholiziranosti, ugotovljeno v prvostopenjski sodbi. Na ta način pa obsojenčev zagovornik podaja zgolj drugačno dokazno presojo izvedenskega mnenja od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. S tem da je sodišče druge stopnje navedlo, da glede ugotovitve o obsojenčevi alkoholiziranosti v prvostopenjski sodbi, ki temelji na mnenju navedene izvedenke, nima nobenih pomislekov, se je na ta način v celoti pridružilo razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in zato enakih razlogov tudi ni bilo dolžno ponavljati. S tem je zadostilo tudi zahtevi iz 1. odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe. Samo zaradi tega, ker vložnik take presoje ne sprejema, ni mogoče trditi, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Po vsebini s to trditvijo zato vložnik v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega N.P. v zahtevi izpostavlja, da iz spisovnih podatkov, zlasti pa iz izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke (pravilno bi bilo forenzične toksikologije in alkoholimetrije) ter njene dodatne izpovedbe pred sodiščem prve stopnje, nedvoumno izhaja njen zaključek, da je imel obsojenec v času nezgode v krvi 0,54 promila alkohola, če približno uro pred nesrečo ni užival alkoholnih pijač. Če pa jih je užival, je po mnenju izvedenke stopnja alkoholemije lahko nižja od ocenjene. Poudarja tudi, da je izvedenka pojasnila, da v spisu ni zasledila podatka, ki bi dokazoval, da je obsojenec pil alkohol v času več kot eno uro pred nezgodo. Obsojenec se je med postopkom vseskozi zagovarjal, da je užival alkoholne pijače v času kosila, to pa je bilo manj kot uro pred prometno nesrečo ter bi zato po stališču vložnika sodišče prve stopnje moralo navesti razloge, na podlagi katerih sklepa, da je obsojencu dokazano, da v uri pred nezgodo ni pil alkoholnih pijač, ampak da je to storil prej. Poudarja, da teh razlogov ne morejo nadomestiti protispisne navedbe in razlogi so za ugotovitev tega odločilnega dejstva brezpredmetni.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev obsojenčeve alkoholiziranosti v času prometne nezgode, navedlo vrednosti alkohola v obsojenčevi krvi, odvzeti 3 ure in 30 minut po nesreči, da je pri preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku z alkotestom Drager reagent v cevki pozelenel nad polovico ter da se je obsojenec z rezultatom alkotesta strinjal in ga lastnoročno podpisal, kar da dokazuje, da je imel v času preizkusa večjo količino alkohola, kot je dovoljeno (0,5 g/kg). Tak dejanski zaključek je oprlo tudi na mnenje sodne izvedenke forenzične toksikologije in alkoholimetrije ter pojasnilo, da je ta ocenila, da je imel obsojenec v času prometne nezgode v krvi med 0,54 do 0,89 g/kg, najverjetneje okoli sredine postavljenih meja, pod pogojem, če približno uro pred nezgodo ni užival alkoholnih pijač, kajti v nasprotnem primeru bi bila stopnja alkoholimije nižja od ocenjene. Sodišče se tudi sklicuje na mnenje izvedenke, ki je upoštevala vse različice, ki jih je glede zaužite alkoholne pijače obsojenec navedel v svojem zagovoru, in ugotovila, da bi, glede na navedene količine in čas pitja, v času odvzema krvi obsojenec ne smel imeti v njej imeti nobenega alkohola. Pojasnilo je, da zato ni verjelo obsojencu tako glede količine, kot tudi glede časa pitja alkoholnih pijač ter ocenilo njegov zagovor, da je te užival tudi v uri pred nezgodo, zgolj kot način obrambe. Na tej podlagi je ugotovilo, da je najnižja stopnja alkohola v obsojenčevi krvi v času nezgode znašala 0,54 g alkohola na kg telesne teže.

Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vložniku, da sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Očitno je, da vložnik zahteve ne sprejema dokazne presoje, ki jo je storilo sodišče prve stopnje. Da je tako, izhaja tudi iz njegove navedbe, da izvedenka z ugotovitvijo, da v primeru, če bi obsojenec popil take količine alkohola, kot jih je navajal v svojem zagovoru, v njegovi krvi ob odvzemu alkohola ne bilo več, ni hotela povedati nič drugega kot to, da obsojenec v času kosila oziroma znotraj ene ure pred nezgodo ni popil samo 1 dcl vina, ampak več. Vložnik zahteve na ta način podaja svojo razlago tega izvedenskega mnenja, s tem pa izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vložnik zahteve ne more izpodbiti zakonitosti sodbe niti s trditvijo, da je sodišče zaradi navedenih procesnih kršitev prišlo do obsodilne sodbe, pri kateri je ugotovilo, da je obsojenčeva alkoholiziranost v vzročni zvezi z nesrečo, čeprav bi bil obsojenec lahko obsojen le zaradi kršitve 1. odstavka 45. člena Zakona o temeljih varnostni cestnega prometa (ZTVCP) in ne po 2. v zvezi s 1. odstavkom 164.

člena istega zakona ter da bi ob pravilnem sojenju imel možnost, da mu sodišče za storjeno kaznivo dejanje izreče le pogojno obsodbo, v primeru izreka zaporne kazni pa bi bila ta bistveno nižja od tiste, ki je obsojencu izrečena. Ne le, da vložnik zahteve pri tem izhaja iz drugačnega dejanskega stanja od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, marveč izpodbija tudi kazensko sankcijo, česar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega N.P., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni N.P. po 98.a členu v zvezi s 1.

odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži, v primeru, da bo obsojenec že moral na prestajanje kazni, pa prekine, saj glede na vsebino zahteve za tako odločitev ni bilo podlage.


Zveza:

ZKP člen 395, 395/1, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDE3OQ==