Sodba I Ips 41/2000

Jedro

Pravna kvalifikacija dejanja, za katerega je bil M.K. obsojen v Avstriji, je bila po slovenski zakonodaji opredeljena po 3. odstavku 168. člena KZ-77 z zagroženo kaznijo najmanj 5 let zapora ali z zaporom 20 let, medtem ko je bila v avstrijskem KZ v 1. odstavku 143. člena zagrožena kazen zapora od 5 do 15 let za enako kaznivo dejanje. Obvezna obramba pri prvem zaslišanju je bila pri nas vezana na zagroženo kazen 20 let zapora, ker pa je bila za obravnavano kaznivo dejanje po avstrijskem KZ predpisana nižja kazen, obvezna obramba kot procesna garancija po našem ZKP v času sojenja M.K.-ju ni bila kršena.

Pravilno je stališče, da je treba veljavnost dokaznega gradiva (sodb in njim priloženih listin zoper obsojenega M.K.), pridobljenega s pravno pomočjo, presojati z vidika veljavne procesne zakonodaje države, v kateri je bil izveden kazenski postopek zoper obsojenega M.K.

Čeprav sta bila oškodovanca v Avstriji zaslišana brez navzočnosti obrambe, ki o tem tudi ni bila obveščena, ni podana kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, saj kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

Oškodovanca namreč nista identificirala nobenega od storilcev.

Pravilno vabljeni priči sta tuja državljana, ki sta izrecno odklonila udeležbo na glavni obravnavi pred našim sodiščem. Zato so bili izpolnjeni pogoji za branje njunih prejšnjih izpovedb po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega D.V. in obsojenega D.Z. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca D.V. in D.Z. sta dolžna plačati kot stroške s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino vsak po 200.000,00 (dvestotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo z izrekom pod I spoznalo obsojena D.Z. in D.V. za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ in jima izreklo po 3. odstavku 213. člena KZ vsakemu sedem let zapora. V izrečeno kazen je vštelo obsojenemu D.Z. pripor od 27.05.1994 do 30.08.1995 in od 07.09.1995 do 06.10.1995, obsojenemu D.V. pa pripor od 24.05.1994 do 22.08.1995 in od 30.08.1995 do 06.10.1995. Obsojencema je bilo naloženo plačilo premoženjske koristi vsakemu po 5.000 ATS v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije. Iz razlogov 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila obsojenca oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP z nadaljnjim izrekom, da bremenijo potrebni izdatki ter nagrada zagovornika po uradni dolžnosti za obsojenega D.Z. proračun. Z izrekom pod II pa so bili obtoženci M.K., D.Z., D.V. in T.H. iz razlogov 3. točke 358. člena ZKP oproščeni obtožbe za kaznivo dejanje ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ, ki naj bi ga storili 25.04.1994 v L.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbe obsojenega D.Z., njegovega zagovornika, zagovornikov obsojenega D.V. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati izreklo, da se obsojenca D.V. in D.Z. oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP; potrebni izdatki in nagrada zagovornika obtoženega D.Z. po uradni dolžnosti v zvezi s pritožbenim postopkom pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zagovorniki obsojenega D.V. so dne 27.12.1999 priporočeno po pošti vložili na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. točke 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in glede na vsebino zahteve odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine in da izda sodbo, s katero v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in odločbo višjega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornik obsojenega D.Z. je dne 09.02.2000 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče s sodbo ugotovi utemeljenost te zahteve za varstvo zakonitosti in v obsodilnem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in tisti del sodbe višjega sodišča, ki ta del potrjuje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zgoraj navedeni zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da le-ti nista utemeljeni. V obeh vložnika zahtev uveljavljata, da so podane kršitve v Ustavi zagotovljenih pravic. Te kršitve niso podane, niti niso podane kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako ne kršitve določb kazenskega postopka iz 8.

točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Zoper sklep o zavrnitvi predlogov strank za izločitev zapisnikov ali drugih listin iz spisa ni posebne pritožbe. O tem je Vrhovno sodišče tudi že odločilo. Zato sklicevanje zagovornika obsojenega D.V. na nepravilno uporabo 3. odstavka 340. člena ZKP ni utemeljeno. Sodišče je utemeljeno oprlo svojo odločitev tudi na podatke spisa Deželnega sodišča iz Celovca. Po načelu proste presoje dokazov je tak dokaz dovoljen, saj je bilo ugotovljeno, da so bile v postopku pred avstrijskim sodiščem varovane procesne pravice. Glede obsojenega D.Z. so zaključki sodišča o vplivu okoliščine, da zakonca H. nista bila ponovno zaslišana, na pravilnost in zakonitost sodbe, pravilni. Nikakor ne predstavljajo kakršnegakoli zmanjšanja obsojenčevih pravic pod minimum z Ustavo zagotovljenih pravic.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti v korist obsojenega D.V.

navajajo, da temelji prvostopna sodba na avstrijski sodbi, ki je bila izrečena zoper M.K. pred avstrijskim sodiščem. To sodbo je imel razpravljajoči senat na prvi stopnji ves čas pred očmi od začetka kazenskega postopka dalje, zaradi tega je obramba 03.11.1998 vložila pisno zahtevo za izločitev zapisnikov in obvestil celotnega predkazenskega in kazenskega postopka, ki je tekel zoper M.K. pred avstrijskim sodiščem. Vložniki so že v ugovoru na obtožbo 11.05.1995 opozorili, da temelji obtožba na izsiljenem priznanju v Avstriji zaprtega M.K., saj sta bili kljub obvezni obrambi obe priznanji 24. in 26.05.1994 tako pred policijo kot pred sodnimi organi podani brez odvetnika. Obramba je opozorila, da je obtožnica, na podlagi katere je tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, "sad zastrupljenega drevesa". Na glavni obravnavi 15.10.1995 je bil zaslišan kriminalist H.Z., ki je službeno obiskal v C. zaprtega M.K. Izpovedal je, da je bil M.K. v zaporu pod psihičnim pritiskom. V zvezi z zasliševanjem te priče, če je M.K. povedal, kdo je pri ropu sodeloval in kako je bil izveden, je na zahtevo obrambe protokolirano "Kar je povedal, K. ni povedal prostovoljno!" Ta priča je še povedala, da je bil K. v bednem stanju, bos, v spodnjicah, tla so bila betonska, psihično pa je bil precej porušen. Ob tem zaslišanju ni bil navzoč noben odvetnik. Priča A.O. pa je izpovedal, da je bil na glavni obravnavi v C., kjer je bila tudi V. žena, kateri je K. v pogovoru rekel v tem smislu "da mu je žal za to, kar se je zgodilo, da so ga tepli in da je moral povedati ena imena". Da je šlo v C. za izsiljene izjave, vložniki navajajo izpovedbo M.K., zaslišanega kot priča pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 06.05.1997, in sicer na vprašanje odvetnika Č., ali sta bila v ropu v C. udeležena obtoženi V. in Z., "povem, da nista bila". Na drugo vprašanje, ko zagovornik predoči priči izpovedbo kriminalista Z., priča izpove, da je ta izjava točna. Priča D.D. je 13.10.1998 na glavni obravnavi izpovedal med drugim, da je bil v času sojenja oziroma odvzema prostosti K.-ju dvakrat pri njem na obisku v C., enkrat bolj na začetku, enkrat skupaj z njegovo mamo in njenim bratom, pred obravnavo. Na vprašanje, ali lahko opiše njegovo stanje, kot ga je zaznal ob teh obiskih, priča pove, da če ga prej ne bi poznal, ga ne bi niti spoznal, prej je bil poln življenja, takrat pa je bil potrt, prestrašen, bled, skratka bil je v žalostnem stanju. Na vprašanje, ali je dal kakšno izjavo v zvezi z V., je povedal, da se je dotikal vseh fantov, rekel pa mu je, da je vse to, kar je povedal, bilo vsiljeno od drugih, da so mu vsilili nek koncept in naj se opraviči fantom. Njegova želja je bila, da bi prišel čimprej domov. Na isti glavni obravnavi je priča B.V. med drugim izpovedala, da je bila na obravnavi v C., da je govorila s K. in že med tem, ko je govoril na obravnavi, je ugotovila, da govori neresnico, saj je rekel, da sta se z D. dobila ob 18. uri v C., čeprav je bila priča takrat z D. in otroki na dirkah v Š., bil je raztresen, povedal je (K.), da je vse konkretne odgovore dobil od slovenskih kriminalistov, da so mu jih prinesli. K.-jeva sestra je na sodišču pričo predstavila K.-ju, ki je gledal v tla, potem pa je rekel, "da naj ga oprostim pri D., ker je moral tako povedati". Med sojenjem je ves čas gledal v tla, govoril je ene in iste stvari, bil je zbegan, izgubljen, ponavljal je večkrat iste stvari. Trditev, da je v zvezi z izpovedbo dobil odgovore na vprašanja v Avstriji zaprti K. že vnaprej od slovenske policije, ni insinuacija, kar kaže tudi zapis z glavne obravnave z dne 12.10.1995 v zvezi z izpovedbo kriminalista Z., ki se s tiskarskimi napakami glasi: "Na vprašanje, ali je povedal, kdo je sodeloval pri ropu in kako je bil izveden rop, povem, da smo bili pred tem, ko smo šli v Avstrijo in smo K.-ju povedali, da smo vedeli, s kom se je družil". Vložniki v zahtevi ponavljajo razloge, ki so jih navedli v zahtevi za izločitev avstrijskega spisa. Menijo, da je podan položaj iz 3.

odstavka 340. člena v zvezi s 83. členom in iz razlogov 2. odstavka 18. člena oziroma iz razlogov 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, o čemer bi moralo sodišče izdati pisni sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. V 2. odstavku 18. člena ZKP pa je določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanj v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ob tem gre po mnenju vložnikov za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ob tem vložniki opozarjajo, da so bile v policijskem in sodnem postopku zoper M.K. v Avstriji kršene njegove z Ustavo zagotovljene človekove pravice in svoboščine, pri čemer nakazujejo na prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja in tudi ponižujočega ravnanja, ko izvedeni dokazi nakazujejo ravno taka ravnanja s pričo K. v postopku pred avstrijskimi državnimi organi, ko gre za očitno kršitev 21. člena Ustave. Avstrijska sodba naj bi bila glede na ugotovljene okoliščine sad zastrupljenega drevesa, ki ne more biti uporabljena v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v samostojni neodvisni in suvereni državi Republiki Sloveniji. V zvezi s tem vložniki navajajo, da jim je znano stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede razlage 340. člena ZKP in zaradi morebitne ustavne pritožbe menijo, da so dolžni opozoriti, da bi moral senat o zahtevi za izločitev teh listin odločiti takoj, ko je bila postavljena, ne pa nadaljevati postopka, torej bi moralo sodišče - senat takoj izdati sklep, kakršenkoli že. O tem vprašanju so vložniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in pri tem opozorili na zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ko je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s postopkom za izločitev predsednice senata odločil, da se postopek prekine zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti 4. točke 39. člena in 3. odstavka 83. člena ZKP. Pri tem pa je v izogib zavlačevanju postopka določil za obravnavanje zadeve drugega sodnika. Pri tem vložniki še navajajo vsebino zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani 27.03.1996 vložil na Ustavno sodišče. Vložniki opozarjajo, da se v primeru neizločitve nedovoljenih dokazov sodniki seznanijo z izjavami in obvestili, ki so predmet kasnejše ekskluzije, kar pa nasprotuje namenu tistih citiranih določb ZKP, ki ekskluzijo predvidevajo. S tem ko se sodnik seznani z gradivom, ki je predmet kasnejše izločitve iz sodnega spisa, se vselej izpostavlja nevarnosti, da bo pod vplivom tega vedenja ocenjeval ostale dokaze, na katerih bo temeljila sodna odločba, s tem da bo določenim dokazom dal večjo dokazno vrednost od tiste, ki jo dejansko imajo. Stranke v kazenskem postopku tega vpliva ne morejo kontrolirati, ker je vezan na intimno sodnikovo prepričanje. Dalje vložniki še opozarjajo na obrazložitev zgoraj navedene zahteve za oceno ustavnosti, "da zagovornik obdolženca v zahtevi za izločitev pravilno ocenjuje, da gre za nujno psihološko zlo. Obstoja in intenzivnosti tega zla pa ni mogoče izmeriti prej, dokler ni razglašena in obrazložena sodna odločba v konkretni zadevi, takrat pa stranke izločitve sodnika ne morejo več zahtevati". Ob tem vložniki zatrjujejo, da so z napadeno pravnomočno sodbo kršene naslednje v Ustavi zagotovljene pravice obsojenega D.V.: 23. člen Ustave, ki med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ko je v obravnavanem primeru odločalo sodišče obremenjeno s pravnomočno sodbo avstrijskega sodišča, ki bi morala biti iz ljubljanskega spisa izločena. Tako so temu obsojencu sodili sodniki, glede katerih je podan dvom v njihovo nepristranost, kršena je bila tudi ustavna pravica tega obsojenca iz 25. člena Ustave, saj mu je bila odvzeta pravica do pritožbe o tako pomembni okoliščini, kot je ekskluzija dokazov. Sicer pa je bila v škodo tega obsojenca kršena tudi 1. točka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ko ima vsakdo pravico, da o njegovih kazenskih obtožbah odloča neodvisno in nepristransko sodišče, kršena pa je bila tudi njegova pravica iz 13. člena te Konvencije, ki določa, da ima vsakdo pravico do učinkovitih pravnih sredstev.

Zagovornik obsojenega D.Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in sicer iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in sicer v zvezi z odločitvijo o ekskluziji dokazov, ko navaja, da je navedena bistvena kršitev podana, ko prvostopno sodišče v postopku ni upoštevalo obrambnih predlogov in argumentov za izločitev iz spisa in je za glavni dokaz, na katerega opira obsodbo, upoštevalo zagovore obdolženega K. pred Deželnim sodiščem v Celovcu v Republiki Avstriji. Pri tem je izrecno navedlo, da ni nobenih zadržkov, da domače sodišče sodbe ne bi smelo opreti na dokumente sodnih spisov tuje države in postavilo trditev "pogoj za dokazno vrednost takih dokumentov je, da so pridobljeni na podlagi procesnih dejanj pristojnih organov in v skladu s predpisi tiste države na način, da se po predpisih lahko pri sodišču uporabijo kot veljaven dokaz". Tako stališče po mnenju vložnika naj bi bilo zmotno, ko ni upoštevan pri uporabi tujih dokumentov minimum pravic, ki jih obsojenemu Z. zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Ob tem kriteriju se pokaže, da dokumentacijo iz Avstrije ni dovoljeno uporabiti v Republiki Sloveniji, ko zakonodaja Republike Avstrije ne dosega procesnih pravic, ki jih dajeta obdolžencem ZKP in Ustava RS. Primerjava v napadeni sodbi glede predpisov o ekskluziji je pavšalna, ko o navzočnosti zagovornika pri prvem zaslišanju 26.05.1994 v obrazložitvi sodbe ni niti besede. Sicer pa ta vložnik uveljavlja še naslednje druge kršitve iz uveljavljane 8. točke, in sicer: da je preiskovalni sodnik zaslišal oškodovanca - zakonca H. in pri tem o tem procesnem dejanju obvestil le državnega tožilca, ki se je zaslišanja udeležil, ne pa tudi obrambe. Ob vztrajanju obrambe za neposredno zaslišanje navedenih oškodovancev pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ali vsaj pred zaprošenim sodiščem v Avstriji seveda v navzočnosti obrambe tem predlogom obrambe sodišče ni sledilo in se je zadovoljilo z vpogledom v zapisnik spornega zaslišanja. Pritožbene ugovore v tej smeri je pritožbeno sodišče z napadeno sodbo odpravilo z ugotovitvijo, da bi res lahko bila s tem, ker obtožencu ni bilo omogočeno, da se sooči z oškodovancema, kršena pravica do obrambe, vendar pa v nadaljevanju ugotavlja, da ne v taki meri, da bi vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Po mnenju vložnika je to stališče pritožbenega sodišča pravno zmotno, pri tem se sklicuje, enako kot prejšnji vložnik, na 3. odstavek 6. člena točka d/ Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da obdolženec v kazenskem postopku zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Tudi 29. člen Ustave RS določa, da ima vsak, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sicer pa predstavlja bistveno kršitev določb ZKP sodba, ki se opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nasprotje z ustavnimi in konvencijskimi opredelitvami, da se obdolženec sooči s sebi sovražnimi pričami, je pritožbeno sodišče opredelilo kot relativno kršitev kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Ob navedenem očitana kršitev ne more biti relativna in je samo podana ali pa ni podana. Če je podana, ima absoluten učinek, ki ga ni mogoče sanirati z oceno o siceršnji zakonitosti sodbe.

Vrhovno sodišče je presojalo uveljavljano kršitev 8. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP v naslednjem zakonitem okviru: po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po določbi 2. odstavka tega člena pa je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V 3. odstavku 340. člena ZKP pa je določeno, da se zapisniki o prejšnjem zaslišanju oseb, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen), ne smejo prebrati, če te osebe sploh niso bile povabljene na glavno obravnavo ali če so na glavni obravnavi izjavile, da nočejo pričati. Ko je končan dokazni postopek, odloči senat, da se ti zapisniki izločijo iz spisov in shranijo posebej (83. člen). Tako ravna senat tudi glede drugih zapisnikov in obvestil iz 83. člena tega zakona, če ni bilo že prej odločeno, naj se izločijo iz spisov. Zoper sklep o izločitvi zapisnikov in obvestil je dovoljena posebna pritožba. Po pravnomočnosti sklepa se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov ter jih ni dovoljeno pregledovati in ne uporabljati v postopku. Zapisniki in obvestila se morajo izločiti, preden se spisi v zvezi s pritožbo zoper sodbo odpošljejo višjemu sodišču.

V zvezi z uveljavljanim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, in sicer o vprašanju, ali je tako spis kot tudi pravnomočna sodba avstrijskega sodišča v zadevi M.K. dovoljen dokaz, je bilo v teku kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje o predlogu zagovornikov vseh obtoženih za izločitev celotnega predkazenskega in kazenskega postopka pred avstrijskim sodiščem zoper M.K., vključno s pravnomočno sodbo in poročilom Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, odločeno na prvi stopnji s sklepom z dne 03.11.1998, da se predloga zavrneta kot neutemeljena. Na pritožbo zagovornikov tudi sedaj obsojenih D.V. in D.Z. je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 04.12.1998 pritožbe kot nedovoljene zavrglo. Zagovorniki obsojenega D.V. so dne 07.12.1998 priporočeno po pošti vložili na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper prej navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 23.04.1999 zahtevo zagovornikov takrat obtoženega D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Ko je odločalo, je odločilo o zahtevi meritorno glede na datum vložitve zahteve za varstvo zakonitosti in pri tem zavzelo naslednje stališče:

Po določilu 3. odstavka 340. člena ZKP senat na glavni obravnavi, ko je končan dokazni postopek, odloči tudi o izločitvi listin, na katere se sodba ne sme opirati, če o njihovi izločitvi ni bilo že prej odločeno. Zoper sklep o izločitvi zapisnikov in listin je dovoljena posebna pritožba. Iz navedenega določila torej ne izhaja, da je tudi zoper sklep, s katerim senat ni ugodil predlogu strank, da se zapisniki ali listine izločijo iz spisa, dovoljena posebna pritožba. Stališče pritožbenega sodišča v sklepu, s katerim je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, da je odločanje sodišča na glavni obravnavi o zavrnitvi predlogov strank za izločitev zapisnikov, listin ali obvestil iz spisa v skladu z določili 299. člena ZKP predmet procesnega vodstva glavne obravnave ter da se tak sklep na podlagi 5. odstavka 299. člena ZKP le razglasi in s kratko obrazložitvijo vpiše v zapisnik o glavni obravnavi, je pravilno. Taki sklepi se lahko po določilu 3. odstavka 399. člena ZKP izpodbijajo samo v pritožbi zoper sodbo. Ne le na podlagi gramatikalne, temveč tudi logične razlage določila 3. odstavka 340. člena ZKP se pokaže, da zoper sklep, s katerim senat na glavni obravnavi ni ugodil predlogu strank za izločitev listin iz spisa, ni dovoljena posebna pritožba. Posebna pritožba je dovoljena le zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi listin iz spisa, saj gre v takem primeru za meritorno odločitev, zoper katero zakon daje pravico do posebne pritožbe, saj bi sicer lahko bile iz spisa izločene listine, ki ne bi smele biti izločene. Glede na to, da je predmet procesnega vodstva tudi odločanje o predlogih za izločitev listin iz spisa, je torej pravilno stališče, da lahko stranka, katere predlogu za izločitev listin iz spisa ni bilo ugodeno, le v pritožbi zoper sodbo izpodbija tako odločitev, zlasti pa ima možnost uveljaviti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če meni, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z enim od temeljnih načel kazenskega postopka in sicer v nasprotju z določilom 15. člena ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.

Pritožbeno sodišče je z napadeno sodbo v zvezi z zahtevano izločitvijo dokazov zavzelo naslednje stališče:

Zagovorniki obtoženega D.V. pravilno opozarjajo, da gre pri prepovedi uporabe nedovoljenih dokazov tudi za preprečitev, da bi ti dokazi vplivali na sodnikov miselni proces pri odločitvi. Vendar pa že zagovorniki sami govorijo o prepovedi uporabe nedovoljenih dokazil, torej tistih dokazov, ki jih je potrebno izločiti iz spisa. Naš zakon v točno določenih primerih v postopku, ki teče pred našim sodiščem, navaja, kateri dokazi so tisti, ki niso dovoljeni. Zagovorniki obtoženega D.V. pa le na načelni ravni uveljavljajo, da podatki iz avstrijskega kazenskega spisa, ki se nahajajo v našem kazenskem spisu, vplivajo na sodnikov miselni proces, pri tem pa ne navajajo, kateri od v avstrijskem postopku izvedenih dokazov, odločb, listin ali mnenj predstavlja dokaz, ki ni dovoljen in iz katerih razlogov. Pritožniki le posebej opozarjajo na pravnomočno sodbo avstrijskega sodišča. Na podlagi sodb avstrijskih sodišč pa je Okrožno sodišče v Kranju na podlagi določila 517. člena ZKP izdalo sodbo o izvršitvi kazni zoper obsojenega K., ki je postala pravnomočna.

Avstrijska sodna odločba je bila v postopku prenosa izvršitve kazni tako preizkušena in ni podlage za njeno izločitev iz spisa, kar velja tudi glede veljavnosti uporabe navedb v spisu avstrijskega sodišča. Zahteva za izločitev listin tudi v pritožbi ni konkretizirana in ne vsebuje dejanskih razlogov za izločitev, ki bi ustrezali kriterijem 2. odstavka 18. člena ZKP.

Vložniki zahteve v korist obsojenega D.V., kot je v povzetku zahteve navedeno, vztrajajo pri stališču, da bi morali biti izločeni zapisniki in obvestila celotnega predkazenskega in kazenskega postopka, ki je tekel v Avstriji zoper M.K. Njegovo priznanje kaznivega dejanja je bilo izsiljeno in podano brez navzočnosti zagovornika. To trditev postavlja tudi vložnik zahteve v korist D.Z., kateremu naj bi bile kršene v postopku pravice iz 18., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Prvostopno sodišče bi moralo pri ugotavljanju dokazne vrednosti preveriti izključno to, ali so bili dokazi pridobljeni skladno z zakonodajo Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče je sprejelo stališče prvostopnega sodišča, da se lahko pri nas v našem kazenskem postopku dokumentacija tujih sodišč iz pravnomočno končanega kazenskega postopka uporabi v našem kazenskem postopku kot veljaven dokaz. Skladno s 1. odstavkom 18. člena ZKP sodišče ni vezano pri ugotavljanju odločilnih dejstev na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejeno. Dokumentacija v obravnavani zadevi je bila pridobljena skladno z veljavnimi mednarodnimi pogodbami o pravni pomoči (Pogodba med SFRJ in Republiko Avstrijo o pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 01.02.1992, notificirana tudi po Republiki Sloveniji dne 16.10.1992). Če bi sodišče ugotovilo, da so bile določene izjave pridobljene ob kršenju ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin - izsiljeno priznanje ali da obdolžencu niso bila dana procesna jamstva v postopku ali v nasprotju s predpisi tuje države ali pa v postopku in na način, ki je v nasprotju z načeli naše pravne ureditve - se sodba na take zapisnike ne bi mogla opreti. Ker gre za avstrijsko sodbo zaradi kaznivega dejanja, storjenega v Avstriji, je bilo K.-ju sojeno po avstrijskem kazenskem postopku, katerega kršitev pritožnik ne zatrjuje, uveljavlja pa kršitve našega ZKP in Ustave v avstrijskem postopku, zato se sodišče prve stopnje na zagovor M.K. naj ne bi moglo opreti. Pritožbeno sodišče je pri tem v zvezi z očitano kršitvijo o izvedbi zaslišanja obsojenega K. pri policiji in pri preiskovalnem sodniku brez obvezne navzočnosti zagovornika ugotovilo, da je bila pravna kvalifikacija dejanja, za katerega je bil K. sojen v Avstriji, po slovenski kazenski zakonodaji opredeljena v 3.

odstavku 168. člena KZ z zagroženo kaznijo najmanj 5 let ali z zaporom 20 let, dočim je v avstrijskem Kazenskem zakonu v 1. odstavku 143. člena zagrožena kazen zapora od 5 do 15 let za povsem enako kaznivo dejanje. Obvezna obramba že pri prvem zaslišanju je pri nas tako bila vezana na zagroženo kazen 20 let zapora, ko je v veljavnem Kazenskem zakonu Avstrije zagrožena kazen 15 let zapora in tako obvezna obramba kot procesna garancija po našem ZKP v času sojenja K. ni bila kršena. Obsojenemu K. torej ni sodilo naše sodišče po našem kazenskem zakonu, ampak tuje sodišče po veljavnem kazenskem zakonu po kraju storitve. Zaradi povedanega je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo prav, ko zapisnikov o zaslišanju obsojenega M.K. pred avstrijskim sodiščem ni izločilo iz spisa, pri čemer je tudi pravilno opravilo primerjavo med opozorili, danimi K. v postopku pred tem sodiščem ob prvem zaslišanju, ki v ničemer ne odstopajo od opozoril obdolžencu pred prvim zaslišanjem po našem ZKP. Vrhovno sodišče v celoti sprejema gornje stališče pritožbenega sodišča in ugotavlja: V dokazne namene pridobljeno in uporabljeno avstrijsko gradivo, vključno z obema sodbama, je del spisa o pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pričo K., ne pa gradivo eventuelno po 148. členu ZKP ali gradivo, pridobljeno s kršitvijo človekovih pravic, ki jih zagotavljata naša Ustava ali EKČP, tako da za izločitev tega gradiva ni zakonite podlage.

Že v pritožbi je zagovornik obsojenega V. uveljavljal kršitev 18. člena Ustave, ki govori o prepovedi mučenja z očitkom, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z našo Ustavo zagotovljeno temeljno človekovo pravico in svoboščino, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti podrobneje obrazlaga s stanjem obsojenega K., kot so ga ugotavljale pred našim sodiščem zaslišane priče. Pritožbeno sodišče je do tega pritožbenega ugovora zavzelo stališče, da očitek ni obrazložen, ko je bil med tem postopek za izločitev listin v teku postopka pravnomočno zavrnjen z napotilom, da se ta ugovor lahko uveljavlja s pritožbo zoper sodbo, je pa v tem primeru potrebno navesti razloge, ne pa se sklicevati na prejšnje vloge, kar ni dovolj. Tudi zagovornik obsojenega Z. je zahteval v pritožbi izločitev dokumentacije iz avstrijskega spisa zoper obsojenega K., češ da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin in sicer z nečloveškim ravnanjem in mučenjem z namenom izsiljenja priznanja. Oba pritožnika po oceni pritožbenega sodišča tudi nista konkretizirala, v kakšni fazi postopka naj bi bil K. zagovor izsiljen. Vsebina izpovedb prič o stanju obsojenega K., ko se je nahajal še na policiji v Avstriji, ki so ponovljeni tudi v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v korist obsojenega V., je pritožbeno sodišče ocenilo kot stanje, v katerega se je spravil obsojeni K. sam. Po izpovedbah prič pa fizično navedeni ni bil maltretiran, bil pa je pod psihičnim pritiskom, kot je izpovedovala priča Z. Oceno sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na podatke iz zaslišanja pred avstrijskim sodiščem, ko je razčiščevalo predvsem vprašanje, ali so mu bile - K.-ju - določene stvari sugerirane, da sugestij ni bilo, je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilno. Ni bilo dokazano, da je bila zoper zaslišanca uporabljena sila, grožnja ali kako drugo nedovoljeno sredstvo ali način z namenom izsiljenja izpovedbe. Pritožbena izvajanja obsojenega Z., da se sodišče prve stopnje opira na nedovoljen dokaz, je pritožbeno sodišče ocenilo kot neutemeljena iz zgoraj navedenih razlogov z zaključkom, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se opre na glavni obravnavi vpogledan in prebran zagovor M.K. iz avstrijskega spisa pri ugotavljanju odločilnih dejstev, ali sta obsojenca storila kaznivo dejanje ropa, pravilna in zakonita, saj ne gre za listine, ki bi po določbah našega ZKP predstavljale nedovoljen dokaz. Vrhovno sodišče gornje razloge pritožbenega sodišča sprejema. Nobeno sodišče v rednem sojenju ni ugotovilo, da so bili v tem postopku pridobljeni in uporabljeni dokazi v nasprotju z našim ustavnim redom. Dokazi, pridobljeni po mednarodni pravni pomoči, so bili izvedeni in ocenjeni skladno z 18. členom ZKP po načelu proste presoje dokazov, ko za njihovo izločitev po 2. odstavku 18. člena ZKP ni bilo podlage.

Zatrjevane dejanske okoliščine v zvezi z ustavnimi kršitvami ocenjuje kot uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (2.

odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik obsojenega Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja trditev iz pritožbe, da je prvostopno sodišče kršilo 1. točko 1.

odstavka 340. člena ZKP s tem, ko je prebralo izpovedbi oškodovancev, ko je preiskovalni sodnik o zaslišanju navedenih prič v Avstriji obvestil le tožilstvo, ne pa obrambe, ki za to zaslišanje sploh ni vedela. Prav tako prvostopno sodišče ni sledilo predlogu obrambe, da bi vsaj po zaprošenem sodišču v Avstriji zaslišalo oškodovanca, pri čemer bi bili navzoči zagovorniki. To pa je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni bilo razčiščeno, ali je bil obsojeni Z. poslan po ukazu kot pripadnik specialne enote slovenske policije ali pa je šel tja prostovoljno. Pritožbeno sodišče je ocenilo ravnanje sodišča prve stopnje kot pravilno, ko je glede na neodzivanje prej navedenih prič na vabila v tem postopku, skladno s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP prečitalo izpovedbi obeh prič, ki sta tuja državljana in živita v tujini in sta tako nedosegljiva sodišču, ki ju zato neposredno ni moglo zaslišati. Kršitev pravice do obrambe v preiskavi mora biti takšna, da je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da očitana kršitev ni takšna, saj iz izpovedb obeh oškodovancev sledi, da nista identificirala nobenega od storilcev. Vrhovno sodišče v celoti sprejema zavzeto stališče pritožbenega sodišča.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevah uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče s tem, ko sta zavrnili predlog obrambe za izločitev sodb avstrijskih sodišč zoper obsojenega M.K. in tem sodbam priloženih listin, zbranih v dokaznem postopku pred avstrijskimi državnimi organi, ki so bile izročene prvostopnemu sodišču v okviru mednarodne pravne pomoči po Zakonu o ratifikaciji Pogodbe med SFRJ in Republiko Avstrijo o pravni pomoči v kazenskih zadevah. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče v rednem postopku sta ocenjevali po pravni pomoči pridobljeno dokumentacijo skladno s 1. odstavkom 18. člena ZKP po načelu proste dokazne ocene. Pri tem sta obe sodišči skladno z 2. odstavkom tega člena ugotovili, da od avstrijske države pridobljena dokumentacija ni dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin. Prizadevanja vložnikov v tej smeri v zahtevi za varstvo zakonitosti so zgolj ponavljanje razlogov, s katerimi so skušali doseči izločitev avstrijskega kazenskega spisa oziroma dela tega spisa, pribavljenega v okviru mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta ocenili, da ni nobene osnove za oceno, da gre za nedovoljene dokaze, pridobljene na način, ki bi predstavljal kršitev z našo Ustavo zajamčenih ustavnih pravic in svoboščin, konkretno obsojenega M.K. Pravilno je stališče obeh napadenih sodb, da je potrebno presojati veljavnost s pravno pomočjo pridobljenega dokaznega gradiva z vidika veljavne procesne zakonodaje države, v kateri je bil kazenski postopek zoper obsojenega M.K. izveden. Ob oceni, da ni šlo za take kršitve, so vsa izvajanja vložnikov brez vpliva na presojo o dokazni vrednosti tako obeh avstrijskih sodb kot priloženega dokaznega gradiva v kazenskem postopku zoper obsojena V. in Z. Glede na to, da ni bilo nobene podlage za izločitev s pravno pomočjo pridobljenega dokaznega gradiva iz Republike Avstrije, je trditev vložnikov zahteve v korist obsojenega V., da sta napadeni sodbi sad zastrupljenega drevesa, brez podlage. Vsi ugovori o poteku kazenskega postopka pred avstrijskimi sodišči so bili zavrnjeni s pravilnimi razlogi tako sodišča prve stopnje kot pritožbenega sodišča, pri čemer je bilo izrečno ugotovljeno z drugostopno sodbo, da kršitve po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP prvostopno sodišče ni zagrešilo. Nobene osnove namreč ni za sklepanje na kršitve človekovih pravic in svoboščin iz po pričah zatrjevanega počutja obsojenega K. v teku kazenskega postopka, ko se je ta nahajal v priporu v Republiki Avstriji. Ob tem je še poudariti, da sklicevanje vložnikov na oceno izpovedbe M.K., zaslišanega kot priča pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v tem kazenskem postopku, ki je bilo ocenjeno kot neresnično, sprejet pa je bil njegov zagovor pred avstrijskimi organi odkrivanja in sojenja, nestrinjanje z dokazno oceno predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v tem postopku. Zaradi vsega povedanega vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v smeri kršitve Ustave niso mogli imeti uspeha.

Prav tako ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega Z. o kršitvi pravic obrambe, ko oškodovanca v tem kazenskem postopku nista bila neposredno zaslišana, ampak je bila njuna izpovedba, dana v preiskavi, na glavni obravnavi zgolj prebrana. V 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP je določeno, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata samo, če zaslišane osebe prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene. Priči H. sta namreč tujca s prebivališčem v tuji državi, bila sta pravilno povabljena in sta izrecno odklonila prihod na sodišče v Ljubljano. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je skladno s prej navedenimi določbami ZKP sprejelo sklep, da se izpovedbi navedenih prič, dani v teku kazenske preiskave preiskovalnemu sodniku, ki ju je zaslišal v Republiki Avstriji, prebereta, je pravilno. Zato o kaki kršitvi postopka v tej smeri v obeh napadenih sodbah ni mogoče govoriti. Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena v tej smeri v korist obsojenega Z., ni mogla imeti uspeha.

Kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko ne gre za nedovoljen dokaz, tudi v primeru obsojenega Z. tako ni podana. Sama kršitev, da se je opravilo navedeno zaslišanje prič v Avstriji brez navzočnosti obrambe, ki o tem tudi ni bila obveščena, je kot kršitev določb ZKP po 2. odstavku 371. člena ZKP ugotovljena, vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik v korist Z. ne navaja, v čem naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe, trdi le, da ne gre za relativno, ampak za absolutno kršitev postopka, ki ima ob pravilni uporabi zakona posledico kot vse druge bistvene kršitve njeno razveljavitev, kolikor je podana, torej ima absolutni učinek. Pri tem se vložnik še sklicuje na standarde Evropske konvencije o človekovih pravicah, povzete v Ustavi RS, ki ne dopuščata zmanjševati pravic obdolžencev v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podlage za ugotovitev, da gre za absolutno bistveno kršitev postopka, ko obramba v preiskavi o zaslišanju prič ni bila obveščena, zato učinek te kršitve ni absoluten. Zahteva ne pove, v čem je kršitev vplivala na zakonitost napadenih sodb.

Tudi po mnenju zagovornika obsojenega Z. je sodišče s tem, ko je sodbo oprlo na dokumente, ki jih je posredovalo avstrijsko sodišče, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju vložnika je zmotno stališče očitno prvostopnega sodišča, ki se glasi: Pogoj za dokazno vrednost takih dokumentov je, da so pridobljeni na podlagi procesnih dejanj pristojnih organov in v skladu s predpisi tiste države, na način, da se po predpisih lahko pri sodišču uporabljajo kot veljaven dokaz". Sodišče bi po mnenju vložnika moralo upoštevati pri uporabi tujih dokumentov, ali je bil upoštevan minimum pravic obdolžencev, kot ga obdolžencem zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Pri tem vložnik trdi, da avstrijska kazenska procesna zakonodaja ne dosega procesnih pravic, ki jih dajeta obdolžencem ZKP in Ustava RS, pri čemer je v napadeni sodbi zgolj pavšalna primerjava.

Vrhovno sodišče na izvajanja zagovornika D.Z. v zvezi z očitanimi kršitvami določb kazenskega postopka napotuje vložnika na razloge te sodbe, navedene ob zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojenega V. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obeh napadenih sodbah zavzeto pravilno stališče o dokazni vrednosti obeh avstrijskih sodb, vključno z dokumentacijo k tem sodbam, podvrženim oceni v skladu z 18. členom ZKP, ko ni podlage za izločitev navedene dokumentacije iz spisa. Pogoj za posredno izvajanje dokazov z branjem izpovedb obeh oškodovancev, zaslišanih kot prič, pa je bil skladno s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP izpolnjen, saj gre za tuja državljana, ki sta bila pravilno vabljena, pa sta izrecno odklonila udeležbo na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

Ob povedanem zagovornik obsojenega Z. s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v nobeni smeri ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona oziroma Ustave RS, zato je obe zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so ju vložili zagovorniki obsojenih V. in Z., kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 243/2004
• Sodba I Ips 169/2000
• Sodba I Ips 58/2000