Sodba I Ips 40/98

Jedro

Obtoženčeva izjava (izpovedba) je dokaz v kazenskem postopku in je kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme kršitve določb kazenskega postopka, ki niso bistvene iz 1. odstavka 371. člena ZKP, uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost (ne pa tudi pravilnost) sodne odločbe. Samo verjetnost vpliva na zakonitost ne zadostuje.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih B.M. in D.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 8.4.1997 pod točko A-I B.M., D.M. in R.M. spoznalo za krive kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, ker so iz koristoljubnosti v času od 17. do 18.3.1997 spravili iz Republike Slovenije preko državne meje v Republiko Italijo brez predpisanega dovoljenja tri makedonske državljane; pod točko A-II je bil B.M.

spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, storjenega s tem, da je iz koristoljubnosti v mesecu januarju 1997 v udeležbi z neznanim moškim, po imenu F., ilegalno iz Slovenije preko državne meje spravil na ozemlje Republike Italije tri makedonske državljane, medtem ko je bil D.M. obtožbe za to kaznivo dejanje oproščen iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vsem trem obtožencem je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila B.M. določena enotna kazen deset mesecev zapora, D.M. in R.M. pa je bila določena kazen vsakemu šest mesecev zapora. Vsem trem obtožencem je bila določena preizkusna doba tri leta.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila zagovornika obtoženih B. in D.M. in okrožna državna tožilka. Vse tri pritožbe je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 17.12.1997 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornika obsojenih B.M. in D.M. sta zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega D.M. navaja, da uveljavlja vse razloge po 420. členu ZKP. Meni, da obsojenec ni uresničil vseh znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, saj iz opisa kaznivega dejanja nista razvidna zakonska znaka organiziranosti in koristoljubnosti. Navaja, da so vse priče izpovedale, da so denar izročile B.M.

Zagovornik sodišču očita kršitev 4. odstavka 236. člena ZKP, ker se sodba po njegovem mnenju nepravilno opira na izjave soobdolžencev. Po mnenju zagovornika obsojenca soobdolženec ne more imeti svojstva priče, niti privilegirane priče. Nadalje navaja, da soobdolženi R.M. ni bil pri zaslišanju pravilno opozorjen po določbi 5. člena ZKP in je v primeru, če je njegova izjava resnična, proti soobdolženemu D.M. uresničil znake kaznivega dejanja krive ovadbe. Zagovornik obsojenega D.M. ocenjuje, da se sodišče prve stopnje v sodbi ne bi smelo opreti na izjavo soobdolženca in bi jo moralo iz spisa izločiti, hkrati pa meni, da je višje sodišče s tem, ko glede tega ni ugotovilo kršitve, samo kršilo zakon. Zagovornik še zatrjuje, da D.M. ni prestopil meje in bi bilo njegovo dejanje treba opredeliti kot poskus in ne kot dokončano kaznivo dejanje.

Zagovornik obsojenega B.M. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da ni dokazano, da naj bi obsojenec storil kaznivi dejanji, ki se mu očitata. Navaja, da obsojenca na glavni obravnavi niti v preiskavi ni obremenjeval nobeden od soobdolžencev, prav tako ga ni bremenila nobena od prič, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi. Zato navaja pomislek, da so v preiskavi zaslišane priče obsojenca zamenjale za drugo osebo. Poudarja, da kljub zahtevi zagovornika sodišče nobene od teh prič ni zaslišalo na glavni obravnavi. Ker se na glavni obravnavi neposredno ni izvedel noben dokaz, ki bi obsojenca neposredno obremenjeval, bi ga sodišče moralo oprostiti. Zatrjuje, da prepoznava obsojenca na policijski postaji ne more šteti kot dokaz in poudarja, da bi sodišče moralo uradne zaznamke policije izločiti iz kazenskega spisa pred glavno obravnavo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je v skladu z določbo 2.

odstavka 423. člena ZKP odgovorilo na zahtevi za varstvo zakonitosti. Glede zahteve zagovornika obsojenega D.M. vrhovni državni tožilec F.M. meni, da trditev, da pri obsojencu ni podana koristoljubnost, ni utemeljena, saj to dejstvo izhaja iz izreka sodbe. V okviru načela proste presoje dokazov je mogoče sodbo opreti tudi na zagovor soobsojenca. Obsojeni R.M. ni bil v postopku nikoli zaslišan kot priča, kar nesmiselno trdi vlagatelj zahteve, temveč le kot obtoženec. Glede zahteve zagovornika B.M. pa je podal mnenje vrhovni državni tožilec M.V., ki navaja, da se sodba ne opira na nezakonito izvedeno prepoznavo obdolženca, saj predvsem temelji na izpovedbah prič. Sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, zahteva pa ugovarja predvsem zaključkom sodišča glede dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ki vključuje tudi ravnanje obsojenega D.M., predstavlja konkretizacijo določbe 2. odstavka 311. člena KZ z vsemi njenimi elementi oziroma znaki tega kaznivega dejanja. Iz opisa izhaja, da so se (so)storilci dogovorili glede organizacije in izvedbe ilegalnega prehoda državne meje makedonskih državljanov, da je bil z njimi vnaprejšen dogovor za plačilo in da so se storilci med seboj tudi vnaprej dogovorili o delitvi plačila. Tako ne more biti nobenega dvoma, da so vsi storilci, torej tudi D.M., storili kaznivo dejanje iz koristoljubnosti. To pomeni, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Stališče zagovornika, da se sodba ne bi smela opirati na izpovedbo soobdolženca (R.M.), nima opore v zakonu, v nasprotju s podatki spisa pa je trditev, da naj bi soobtoženec obsojenega D.M. imel položaj priče. Obtoženčeva izjava (izpovedba) je dokaz v kazenskem postopku, čeprav zaslišanje obtoženca glede na sistematiko ureditve poteka glavne obravnave v ZKP ni umeščeno v okvir dokaznega postopka. Da je mogoče šteti obtoženčevo izpovedbo kot dokazno sredstvo, izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP), in načela proste presoje dokazov (1.

odstavek 18. člena ZKP). Takšno stališče potrjuje tudi določba 232. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče kljub priznanju obdolženca zbirati še druge dokaze (podobno tudi 330. člen ZKP glede priznanja na glavni obravnavi). Po določbi 2. odstavka 228. člena ZKP se od obdolženca zahteva, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje, podobno določa 2. odstavek 325. člena ZKP o spremembi izjave na glavni obravnavi. To pomeni, da mora sodišče oceniti eno in drugo obtoženčevo izjavo (ali več teh) in povedati, kakšna je dokazna vrednost katere od njiju. Če obtoženčeva izpovedba pri ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev ne bi imela nobene teže, bi bilo vseeno, kaj izpoveduje in zakaj je morebiti spremenil izjavo. Konec koncev v takem primeru tudi ne bi bila potrebna prepoved iz 328. člena ZKP, da se obtoženec med glavno obravnavo ne sme posvetovati s svojim zagovornikom ali s kom drugim o tem, kako naj odgovori na postavljeno vprašanje. Obtoženčeva izjava je kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje.

Obdolženi R.M. je bil pred zaslišanjem dne 19.3.1997 pravilno poučen o svojih pravicah in njegove izpovedbe ni mogoče šteti kot nedovoljen dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa in se nanj sodba ne bi smela opirati. Uveljavljana kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tem ni podana.

Vložnikovo navajanje, kje je bil obdolženi D.M. prijet, ni v pravno pomembni zvezi s presojo o obstoju kaznivega dejanja, medtem ko je vprašanje o poteku dogodka in njegovi dokazanosti vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona glede pravne opredelitve oziroma stališče vložnika, po katerem naj bi ravnanje obsojenega D.M. predstavljalo lahko le poskus kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena ZKP, ne upošteva pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je edino lahko podlaga za presojo pravilnosti pravne opredelitve, ampak zatrjevano kršitev opira na dejansko stanje, kot ga sam zatrjuje.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega D.M., niso podane in da je v navedenih delih zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

Zahteva zagovornika obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z zatrjevanjem, da obsojenemu B.M. ni dokazano, da je storil kaznivi dejanji, zaradi katerih je bil obsojen, je potrebno ugotoviti, da je vprašanje dokazanosti kaznivega dejanja dejansko vprašanje, ki ga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za dokazno oceno na glavni obravnavi izvedenih dokazov, za katere vložnik meni, da obsojenega B.M. ne obremenjujejo oziroma ne dopuščajo sklepa o njegovi krivdi.

Prav tako gre za dejansko vprašanje pri zatrjevanju vložnika, da so priče, ki so bile zaslišane v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (1. odstavek 146. člena ZKP), govorile na pamet in da obsojenca sploh niso videle, istočasno pa naj bi prišlo po mnenju vložnika do zamenjave B.M. za neko drugo osebo.

Na glavni obravnavi dne 8.4.1997 so bili neposredno izvedeni dokazi, in sicer zaslišane so bile priče I.V., B.G., M.S. in M.Ž., s soglasjem strank (2. odstavek 340. člena ZKP) pa so bile prebrane izpovedbe prič I.K., R.V., R.Š. in B.D. O dejanju z dne 17. in 18.3.1997 je bil zaslišan soobtoženec R.M. Zakon o kazenskem postopku ne določa posebnih formalnih dokaznih pravil, ki bi razlikovala posredne in neposredne dokaze. Sodišče v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZKP presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Sodišče prve stopnje prepoznave na Policijski postaji F. dne 28.1.1997, pri kateri je B.D. med več pokazanimi fotografijami na eni od njih prepoznal osebo, zelo podobno osumljencu - to je bila fotografija B.M. - ni uporabilo kot samostojen dokaz, pač pa jo je v povezavi z drugimi dokazi upoštevalo kot del izpovedbe priče B.D., ki jo je podal preiskovalnemu sodniku na zaslišanju dne 28.1.1997 pri Okrožnem sodišču v Kopru. Obramba je takrat imela možnost podati ugovor ter pripombe in predlagati izvedbo dokazov v zvezi z zanesljivostjo prepoznave.

Zagovornik obsojenega B.M. v zahtevi tudi navaja, da bi sodišče moralo uradne zaznamke policije pred glavno obravnavo izločiti iz kazenskega spisa.

Iz podatkov spisa je razvidno, da sta bila kazenski ovadbi Policijske postaje S. z dne 3.2.1997 med drugim priložena uradna zaznamka o opravljenem razgovoru z osumljenima D. in B.M., v zvezi z ovadbo iste policijske postaje z dne 19.3.1997 pa so bili opravljeni informativni razgovori z D. in B.M. in R.M.

Po izreku sodbe, ki je bila izrečena dne 8.4.1997, je prvostopno sodišče s sklepom z dne 9.6.1997 iz spisa izločilo obvestila, za katera sicer ni navedeno, na kaj se nanašajo oziroma niso določno opredeljena, očitno pa gre za izjavi osumljenih D. in B.M., ki sta jih dala policiji v zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim januarja 1997. Zadeva je bila nato zaradi pritožb zagovornikov obdolženega D. in B.M. ter Okrožnega državnega tožilstva Koper predložena Višjemu sodišču v Kopru kot pritožbenemu sodišču. Dne 25.11.1997 je pritožbeno sodišče vrnilo spis sodišču prve stopnje z naročilom, naj iz pridruženega spisa izloči uradna zaznamka o zbranih obvestilih osumljencev B. in D.M. (v navedenem pridruženem spisu je obravnavano kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno januarja 1997). Prvostopno sodišče je tudi navedeni obvestili izločilo s sklepom z dne 17.11.1997. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obdolženega D.M. in zahteval, da obvestila ostanejo v spisu in se uporabijo. Stališče je utemeljeval z dejstvom, da je obvestila že uporabilo sodišče in da bi bila lahko obdolžencu v korist, ne pa da jih sodišče na škodo obdolženca izloča po izrečeni sodbi.

Po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP je treba iz spisa izločiti obvestila, ki so jih po 148. členu ZKP dali organom za notranje zadeve obdolženci, 5. odstavek navedene določbe pa prepoveduje opiranje sodne odločbe na obvestila, ki bi morala biti po 3. odstavku 83. členu ZKP izločena iz spisa. Člen 83 ZKP tudi določa, kdo in kdaj v rednem postopku izloča navedena obvestila. Ta obvestila je treba, če niso bila izločena že prej, izločiti v ugovornem postopku (4.

odstavek 276. člena ZKP) ali pa v fazi priprav na glavno obravnavo (3. odstavek 286. člena ZKP). Če o izločitvi obvestil ni bilo že prej odločeno, o njihovi izločitvi odloči senat po končanem dokaznem postopku (3. odstavek 340. člena ZKP). V pritožbenem postopku, če sodnik poročevalec ugotovi, da so v spisih obvestila iz 83. člena ZKP, pošlje spise sodišču prve stopnje pred sejo senata na drugi stopnji, da izda predsednik senata prve stopnje sklep o njihovi izločitvi iz spisov (5. odstavek 377. člena ZKP).

V skrajšanem postopku, v katerem vprašanje izločitve zapisnikov in obvestil ni posebej urejeno, se na podlagi 429. člena ZKP smiselno uporabljajo navedene določbe zakona. Tako je treba zapisnike ali obvestila iz 83. člena ZKP izločiti v pripravah na glavno obravnavo (3. odstavek 286. člena v zvezi s 429. členom ZKP) ali po končanem dokaznem postopku (3. odstavek 340. člena v zvezi s 429. členom ZKP) ali v pritožbenem postopku (5. odstavek 377. člena ZKP).

V obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje glede na navedene določbe iz spisa izločiti obvestila, ki so jih dali obdolženci policiji že pred glavno obravnavo, tako kot to zatrjuje zagovornik obsojenega B.M. Tega ni storilo in je zato kršilo določbo 3. odstavka 286. v zvezi s 429. členom ZKP. Ker obvestil tudi kasneje, po končanem dokaznem postopku, ni izločilo, je kršena tudi določba 3. odstavka 340. člena v zvezi s 429. členom ZKP.

Vložnik kršitev v zvezi s tem uveljavlja zgolj s stavkom: "Pa tudi uradne zaznamke policije bi sodišče pred glavno obravnavo moralo izločiti iz kazenskega spisa." V uvodu zahteve vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi se sodba opirala na obvestila, ki bi morala biti izločena (5.

odstavek 83. člena ZKP), tega pa vložnik ne zatrjuje. Navedeni kršitvi bi tako lahko predstavljali t.i. relativno bistveno kršitev postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče med pripravo glavne obravnave in med glavno obravnavo ni uporabilo že navedenih določb zakona. Relativno bistveno kršitev mora pritožnik izrecno uveljavljati in se nanjo sklicevati, pritožbeno sodišče pa ugotoviti, da je kršitev v konkretnem primeru vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Vložnik je v pritožbi kršitev zaradi prepozne izločitve uveljavljal z istimi besedami, kot v zahtevi, ni torej zatrjeval vzročne zveze med kršitvijo določb postopka in sodbo, niti ni zatrjeval verjetnosti takšnega vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče kršitve ni ugotovilo.

V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Navedena določba na eni strani pomeni, da pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, po drugi strani pa, da mora biti uveljavljana kršitev zakona konkretizirana, to je, navedena mora biti ne le zatrjevana kršitev zakona, ampak tudi ravnanje v sodnem postopku oziroma odločitev ali pa konkreten del sodne odločbe ali njena pomanjkljivost, ki po oceni vložnika pomeni zatrjevano kršitev zakona. Vložnik mora pri tem, kadar je to potrebno, da se lahko ugotovi kršitev, navesti tudi konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih zatrjuje kršitve, kar z drugimi besedami pomeni, da mora biti uveljavljana kršitev praviloma obrazložena, vedno pa povsem določna in konkretizirana. Ni dovolj, če vložnik navede le zakonsko določbo, ki naj bi bila kršena. Če bi določbo 1. odstavka 424. člena ZKP razlagali drugače, bi sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti preizkušalo izpodbijano odločbo na podlagi svoje iniciative, to je izven ali celo v nasprotju z načelom dispozicije strank, ki je uveljavljeno pri tem izrednem pravnem sredstvu.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme kršitve določb kazenskega postopka, ki niso bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP, uveljavljati le, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ni torej dovolj možnost (verjetnost) vpliva na zakonitost ali pravilnost sodne odločbe kot v pritožbenem postopku, ampak mora biti izkazan vpliv na zakonitost (ne pa tudi pravilnost) sodne odločbe (čl. 427 ZKP).

V obravnavanem primeru vložnik takšnega vpliva niti ne zatrjuje. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljeno kršitvijo tudi ni nastal upošteven dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v izpodbijani sodbi (427. člen ZKP) in na katera se sodba opira.

Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in pri tem tudi ugotovilo, da je zahteva v navedenih delih vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425.

člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 259/2000
• Sodba I Ips 58/2000
• Sodba I Ips 19/2001