<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 375/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.375.2001
Evidenčna številka:VS21331
Datum odločbe:04.04.2002
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:odločilno dejstvo - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih navedb - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

V primeru obsodilne sodbe se v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (4. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1.

odstavka 359. člena ZKP). Sicer pa so odločilna tudi druga dejstva, ki se nanašajo na ostale točke izreka po 359. členu ZKP.

Če pritožbeno sodišče ne presodi vseh navedb pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP), je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo. Če se ne, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku citiranega člena.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obs. M.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 30.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo 45.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 23.10.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz razlogov po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oziroma spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Zahteva ne pove, kje in kako ter zakaj naj bi bila podana katera izmed kršitev enajstih točk, ki so določene v prvem odstavku 371. člena ZKP. Iz izreka in obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da sodišče ni zagrešilo nobene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da je pritožbeno sodišče storilo naslednje kršitve:

a) sodba nima razlogov o pritožbi in je v njej navedeno, da je pritožba pavšalna - slednje zagovornik pojasnjuje, češ da res ni povzel zapisnikov, kljub temu pa sodba nima razlogov o nasprotujočih izpovedbah prič;

b) kršena je bila pravica do obrambe;

c) natančno je treba ugotoviti, ali je bil udarec zadan z roko ali nogo;

d) izrek sodbe je nejasen in nerazumljiv, ker iz njega izhaja, da je obsojenec potemtakem brez povoda brcnil oškodovanca v glavo in ga nato še obrcal, medtem ko iz obrazložitve oziroma zapisnikov izhaja, da je prišlo najprej do prepira.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na to, da gre za samostojno pravno sredstvo, je potrebno kršitve konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Vrhovno sodišče jih zato preveri zgolj v obsegu, kot je pojasnjen v zahtevi za varstvo zakonitosti.

K tč. a)

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja), in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega (odločilna dejstva so tudi druga, ki se nanašajo na ostale točke izreka po 359. členu ZKP, vendar jih Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ne omenja). Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (šesti odstavek 364. člena ZKP), določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

Višje sodišče v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe (prvi odstavek 395. člena ZKP). Če ne presodi vseh, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo v zgoraj navedenem okviru. Če gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je kršeno določilo prvega odstavka 395. člena ZKP. V tem primeru je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, a le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se je višje sodišče opredelilo do pritožbenih navedb, razen izrecno do tega, da prvostopenjska sodba nima razlogov o navajanjih zagovornika. Gre za pavšalno navedbo, saj ni jasno, kaj sploh šteje pod navajanja (iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.11.1998 je razvidno le, da je pričam postavljal vprašanja, da ni imel dokaznih predlogov in da je sodeloval v besedi strank). V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik poleg tega niti ne pove, na kakšen način je to vplivalo zakonitost pritožbene sodbe. Kršitvi po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zato nista podani.

Glede na zagovornikove navedbe o povzemanju zapisnikov v pritožbi je treba opozoriti, da tako kot velja za obrazložitev sodbe, kjer morebitno prepisovanje (povzemanje) zapisnikov še ne pomeni navajanja razlogov, to velja tudi za pravna sredstva.

K tč. b) in c)

Zagovornik ne pove, s čim je bila njegova obramba ignorirana. Če v tem, da je bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno, kot ga je zatrjevala obramba, ne gre za kršitev pravice do obrambe. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Slednje velja tudi glede ocene pritožbenega sodišča, ki jo je sprejelo v zvezi z obsojenčevim zagovorom. V obrazložitvi je navedlo (l. št. 114 in 115), da je " storitev obravnavanega kaznivega dejanja med preiskavo v bistvu priznal, ko je povedal, da razen njega oškodovanca nihče ni udaril". Res je, kar pravi zagovornik, da obsojenec ni priznal udarca z nogo. Treba pa je reči, da višje sodišče priznanja v zvezi s tem dejstvom niti ne zatrjuje. Ocena priznanja se namreč nanaša le na ugotovitev, da je bil obsojenec tisti, ki je udaril oškodovanca, ne pa tudi, s čim ga je udaril - z roko ali nogo. Zagovornikovo mnenje, da bi bilo zaradi tega treba natančno ugotoviti en ali drug način udarca, zato sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja in se ne nanaša na morebitno precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in zapisnikom o zaslišanju obdolženca (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Očitno je, da se zagovornik ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, sprejeto na podlagi izpovedbe oškodovanca in izvedenskega mnenja, da so bile poškodbe prizadejane z nogo (l. št. 99).

K tč. d)

Ni mogoče reči, da je izrek sodbe nejasen in nerazumljiv (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), če opis dejanja ne vsebuje katerega od njegovih zakonskih znakov. Kvečjemu bi se postavilo vprašanje, ali je opisano dejanje kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). V konkretnem primeru pa povod, ki je pripeljal do obravnavanega dejanja, ni zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake tega kaznivega dejanja. V obrazložitvi navedene okoliščine, ki so pripeljale do dogodka in s katerimi se zagovornik ne strinja, pa so stvar ugotavljanja dejanskega stanja. Kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zato ni podana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in njegove premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (relativno nizki osebni dohodki, preživlja enega otroka).


Zveza:

ZKP člen 364, 364/4, 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 395, 395/1, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDEzMw==