Sodba I Ips 4/99

Jedro

Strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave je dokaz v procesnem smislu, ki se ocenjuje tako, kot se ocenjujejo drugi dokazi.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.7.1998 je bil obs. N.B. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Za vsako kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 3 leta zapora, nato pa mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 5 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 23.4.1998 od 8.10 ure dalje. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep odvzema noža, uporabljenega pri kaznivem dejanju. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.11.1998 pritožbo zagovornika obs. N.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. N.B. je dne 15.12.1998 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije s spisi predložena dne 5.1.1999. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ni navedel, katera kršitev iz 1. odstavka 420. člena ZKP naj bi bila podana, pač pa je odvetnik E.D. iz P. v vlogi z dne 9.2.1999, s katero je dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti, navedel, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi za varstvo zakonitosti in v njeni dopolnitvi navaja, da ne bi smel biti obravnavano kot dokaz "Strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave MNZ", ki bi lahko služilo le za vložitev obtožnice, pri čemer iz vsebine in pomena, ki ga dajeta izpodbijani sodbi temu mnenju, izhaja, da mu pripisujeta značaj izvedenskega mnenja. Nadalje navaja, da ni dokaza o tem, da je bil na hlačah D.J. madež krvi v trenutku, ko so ji hlače zasegli, da ni dokaza o tem, da so bile prav te hlače poslane v analizo, da ni dokaza o tem, da je bila prav obsojenčeva slina poslana v analizo, da je obsojenec dokazoval alibi, vendar sodišče ni izvajalo dokazov s tem v zvezi, da je v izreku sodbe namenoma izpuščena ura, ko naj bi obsojenec storil kaznivi dejanji, da se opis storilca, ki ga je podala oškodovana D.J., ne sklada z opisom obsojenca ter da je vprašljiva izpovedba oškodovanke N.Š. Zato bi bilo nujno potrebno odrediti izvedenstvo, da le-to ovrže ali potrdi ugotovitve Centra za kriminalistično tehnične preiskave. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, ker presoja kršitve ustavnih pravic ni predmet njene obravnave, le take kršitve pa izrecno uveljavlja. Razen tega iz vsebine zahteve izhaja, da v pretežni meri uveljavlja drugačno oceno dejanskega stanja ter kršitev določbe 17. člena ZKP, ker da sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki bi bila v korist obsojenca. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je bilo ugotavljanje relevantnih okoliščin izčrpno ter da o le-teh pravnomočna sodba vsebuje prepričljive razloge, pri čemer je strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave pravilno tretirano kot eden izmed dokazov. Smiselno zatrjevanje kršitev določb kazenskega postopka po njenem mnenju nima osnove.

Zahteva zagovornika obs. N.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vse, kar navaja zagovornik obs. N.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zagovornik navajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Že pritožbeno sodišče je ocenilo vse te navedbe, pri čemer je ugotovilo, da niso utemeljene, svoje ugotovitve pa je v razlogih sodbe, s katero je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, podrobno in prepričljivo obrazložilo. Tako kot že v postopku na prvi stopnji ter nato tudi v pritožbi zagovornik obsojenca poudarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati kot dokaz strokovnega mnenja Centra za kriminalističnotehnične preiskave MNZ zato, ker ga je podal organ, ki sodeluje pri izvrševanju pregona kaznivih dejanj. Že v pravnomočni sodbi je bilo vložniku pojasnjeno, da mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave ni nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati. Pritrditi je namreč potrebno stališču, izraženem v pravnomočni sodbi, da je tudi navedeno strokovno mnenje dokaz v procesnem smislu, ki se ocenjuje tako, kot se ocenjujejo drugi dokazi. V zvezi s tem je potrebno še opozoriti na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko vložnik navaja, da je skoraj prepričan, da v Centru, ki je izdelal mnenje, niso ponarejali podatkov.

Z navedbami, da ni dokaza o tem, da je bil na hlačah D.J. madež krvi v trenutku, ko so ji hlače zasegli, da ni dokaza o tem, da so bile prav te hlače poslane v analizo in da ni dokaza, da je bila prav obsojenčeva slina poslana v analizo ter z zatrjevanjem, da se opis storilca, ki ga je podala oškodovana D.J., ne sklada z opisom obsojenca, zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako je zagovornik obsojenca navajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ko je zatrjeval, da ni mogoče izključiti možnosti, da je bil obsojencu na opisani način dejanje podtaknjeno. Zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa stališče zagovornika obsojenca o podtaknjenju sledov nima v zbranem dokaznem gradivu nikakršne podlage, kar je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče.

Navedbe v zahtevi, da je obsojenec dokazoval alibi, da pa sodišče ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov, niso utemeljene. Na glavni obravnavi dne 15.7.1998 je bila namreč na predlog obsojenčevega zagovornika zaslišana kot priča S.K., obsojenčeva izvenzakonska partnerka, katere izpovedba je bila ocenjena, sicer pa so stranke na tej glavni obravnavi na koncu dokaznega postopka, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, izjavile, da nimajo novih dokaznih predlogov. Zagovornik obsojenca je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal zaslišanje prič S.K. in P.K., vendar je pritožbeno sodišče ocenilo, da izvedbo teh dokazov glede na zbrano dokazno gradivo ni nobene podlage.

Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo N.Š., opisanim pod tč. 2 pravnomočne sodbe, zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da je glede na njeno osebnost vprašljiva resničnost njene izpovedbe. Iz tega razloga, kot je že navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V zahtevi za varstvo zakonitosti sicer v zvezi s tem navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče ugoditi predlogu za zaslišanje priče V.B., vendar pa je iz podatkov v spisu razvidno, da obsojenec in njegov zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje nista predlagala zaslišanja V.B., tega pa tudi ni predlagal obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obs. N.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana. Iz tega razloga in ker zagovornik obsojenca v pretežnem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo zagovornika obs. N.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 59/2010
• Sodba I Ips 261/2003
• Sodba I Ips 53/99