Sodba I Ips 48/2002

Jedro

Zagovornica izpodbija ugotovitev o realni nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obt. B.K., ki je s pravnomočno obtožnico obtožen kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ in drugih kaznivih dejanj, navedenih v uvodu te sodbe, je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 8.11.2001 na podlagi 2.

odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da se zoper obtoženca podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 19.11.2001 pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obt. B.K. je dne 27.11.2001 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, ki je bila s predložena Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije dne 7.2.2002. V zahtevi zagovornica uvodoma navaja, da jo vlaga v skladu z določilom 4. odstavka 420. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni in pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga, da pripor nadomesti s hišnim priporom ali pa izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker zagovornica obtoženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornice obt. B.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obt. B.K. sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa iz obrazložitve njene zahteve izhaja, da uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi za varstvo zakonitosti namreč trdi, da se je obtoženec, ki je v priporu že več kot osem mesecev, odvadil uživanja alkoholnih pijač, v mesecu septembru 2001 je zbolel za akutnim miokardnim infarktom in postinfarktno angino pektoris, zdravi se tudi zaradi sladkorne bolezni in motenega metabolizma maščob, zaradi česar ni sposoben izvrševati novih kaznivih dejanj. Zagovornica obtoženca je vse te okoliščine navajala že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, pritožbeno sodišče pa je vse te navedbe ocenilo in ugotovilo, da je kljub obtoženčevem zdravstvenem stanju podana realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, v razlogih odločbe pa je to ugotovitev tudi obrazložilo. Tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče sta tudi ugotovili, da milejši ukrep, upoštevaje težo obtožencu očitanih kaznivih dejanj, osebnost obtoženca in njegovo prejšnje življenje, ne pride v poštev. Zagovornica obtoženca v zahtevi za varstvo zakonitosti le izpodbija ugotovitev o realni nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ja zato zahtevo zagovornice obt. B.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 170/96
• Sodba I Ips 112/98
• Sodba I Ips 158/99