Sodba I Ips 38/2002 in I Ips 39/2002

Jedro

Ker se zakonitost odločbe presoja glede na stanje v času odločanja z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, ni mogoče upoštevati sklicevanja obtoženčevega zagovornika na drugačno pravno opredelitev, ki jo je sodišče sprejelo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

Pri odločanju o priporu po 2. odstavku 207. člena ZKP po vložitvi obtožnice, je kontradiktornost, ki je značilna med preiskavo, bistveno zožena. Zato ni potrebno, da bi se moral obtoženec že pred odločanjem o priporu izjaviti o določenih okoliščinah.

Čeprav je v pritožbi zatrjevana kršitev utemeljena, pa ta ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve v pritožbi. Zato sodišče druge stopnje, ko o tej kršitvi ni navedlo razlogov, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP.

Če je v obtožnici zajeto kaznivo dejanje, ki se obravnava v rednem postopku, in kaznivo dejanje, ki bi se, če bi bilo obravnavano samostojno, obravnavalo v skrajšanem postopku, se obstoj pripornega razloga pravilno presoja na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in ne 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP.

Izrek

I.

Zahteva zagovornika obtoženega B.J. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.12.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 4.1.2002 se zavrne kot neutemeljena.

II.

Zahtevi zagovornika obtoženega B.J. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.1.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 11.1.2002 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 24.12.2001 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o Kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega B.J. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave) podaljšalo še za dva meseca. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 4.1.2002 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.1.2002 obtoženega B.J. spoznalo za krivega kaznivih dejanj zvodništva po 2. odstavku 185. člena KZ-95 in kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ. Izreklo mu je enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 20.2.2001 od 10.30 ure dalje. Na podlagi 1. in 5. odstavka 361. člena ZKP je zoper obtoženega B.J. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 361. člena ZKP podaljšalo pripor, vendar najdalj do izteka izrečene zaporne kazni. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 11.1.2002 pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero odločbi izpodbija zaradi kršitve 20. člena, 28. in 29. člena Ustave, kršitve 1. člena KZ in zaradi kršitev po 3. točki 1. odstavka 201. člena, 11. točke 1. odstavka 371. člena in 432. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, posredno pa, da napadeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Glede na to, da vložnik z zahtevo izpodbija dve pravnomočni odločbi, gre po vsebini za dve zahtevi za varstvo zakonitosti in ju je Vrhovno sodišče tako tudi obravnavalo.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero zagovornik obtoženega B.J. izpodbija pravnomočen sklep, s katerim je bil zoper obtoženca pripor podaljšan na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena ZKP, navaja, da je bil v času odločanja o priporu podan utemeljen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ. Na zakonitost pripora ne vpliva, če je pozneje na obravnavi prišlo do nekoliko drugačnih obtožbenih očitkov. Po mnenju vrhovne državne tožilke sta sodišči prve in druge stopnje obstoj ponovitvene nevarnosti pravilno ugotovili in pri presoji obtoženčevih osebnostnih lastnosti upoštevali tudi podatke o odprtih kazenskih postopkih zoper obtoženca. Nista pa teh podatkov upoštevali kot edini razlog za odločitev o obstoju pripornega razloga.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti s katero obtoženčev zagovornik izpodbija pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po izreku sodbe, vrhovna državna tožilka K.U.-K., v mnenju podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja zvodništva po 2. odstavku 185. člena KZ-95 in kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena istega zakona. O slednjem kaznivem dejanju sodišče odloča v rednem postopku. Zato je sodišče, ko je ugotovilo obstoj pogojev za pripor, zoper obtoženca pravilno podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe po pravilih rednega postopka.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahtevi zagovornika obtoženega B.J. za varstvo zakonitosti zavrneta kot neutemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.12.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 4.1.2002 ni utemeljena, zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.1.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 11.1.2002 pa je utemeljena.

K odločitvi pod točko I sodbe

Zagovornik obtoženega B.J. v zahtevi, s katero izpodbija ta pravnomočen sklep, izpostavlja, da je pogoj za pripor, določen v 20. členu Ustave in 201. členu ZKP, obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ta pogoj ni izpolnjen, če dejanje, ki se očita obdolžencu, nima vseh znakov kaznivega dejanja. Poudarja, da je obramba že od vložitve ugovora zoper obtožnico opozarjala, da pet izvršitvenih dejanj, zajetih v opisu kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji, nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ. Zato v tem obsegu, po mnenju vložnika zahteve, ni podan utemeljen sum, ki je pogoj za pripor.

Izpostavlja tudi, da so bila ta izvršitvena dejanja v sodbi sodišča prve stopnje zajeta v okviru kaznivega dejanja zvodništva po 2.

odstavku 185. člena KZ-95.

Vložniku zahteve je treba pritrditi, da je obstoj utemeljenega suma temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora. Ni pa se mogoče strinjati s trditvijo v zahtevi, da ta pogoj v času, ko je sodišče odločalo o podaljšanju pripora s tem pravnomočnim sklepom, ni bil podan. Sodišče je obstoj utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 186. člena KZ, šlo je za šest izvršitvenih dejanj, pravilno ugotovilo na podlagi pravnomočne obtožnice okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 17.5.2001, modificirane dne 12. in 13.7.2001. Seveda v delu, kolikor se je ta nanašala na dejanja, glede katerih je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 15.10.2001 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 17.7.2001 in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sklicevanje obtoženčevega zagovornika na drugačno pravno opredelitev, ki jo je sodišče sprejelo že po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, ko je izreklo sodbo, ni upoštevno, saj se zakonitost odločbe presoja glede na stanje v času odločanja z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Presoja s tega vidika pokaže, da zatrjevana kršitev 28. člena Ustave in 1. člena KZ ni podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi obtoženčevemu zagovorniku, ko izpostavlja, da pripor ni bil neogibno potreben za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi, s tem pa, da ni bil izpolnjen tudi ta pogoj za pripor, na ta način pa kršena določba 20. člena Ustave.

Da bi bil pripor zoper obtoženega B.J. podaljšan zato, ker je bilo to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka, iz izpodbijane pravnomočne odločbe sploh ne izhaja. Sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi okoliščin, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca ugotovilo, da je pri njem podana realna nevarnost, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem je spoznalo, da je stopnja ponovitvene nevarnosti pri obtožencu tolikšna, da je varnost ljudi, ki bi bila s ponovitvijo tovrstnega kaznivega dejanja ogrožena, mogoče zagotoviti le s podaljšanjem pripora, ne pa s katerim od milejših ukrepov. Ocenilo je tudi, da ugotovljene okoliščine kot so obtoženčeva nekaznovanost, dejstvo, da se je zaposlil in da naj bi od zadnjega izvršitvenega dejanja do odreditve pripora preteklo dalj časa, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Glede na težo in način storitve dejanj, ki jih je bil obtoženi B.J. obtožen v času odločanja o priporu s tem sklepom, okoliščine, v katerih naj bi jih storil, ter njegove osebnostne lastnosti takemu sklepanju sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. V popolnoma primerljivem procesnem položaju je Vrhovno sodišče enako stališče zavzelo tudi v svoji sodbi z dne 6.12.2001, opr. št. I Ips 358/2001, s katero je zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o prejšnjem podaljšanju pripora zoper obtoženega B.J.

Napačno je vložnikovo stališče tudi ko zatrjuje, da bi sodišče lahko svojo odločitev o priporu utemeljevalo s sklicevanjem na okoliščine, navedene v zahtevi za preiskavo z dne 21.12.2000, samo v primeru, če bi bila glede teh obtožencu očitanih kaznivih dejanj s pravnomočnim sklepom že uvedena preiskava, na ta način pa zagotovljeno, da bi se obtoženec z očitki v navedeni zadevi seznanil in o njih izjavil. Pri odločanju o priporu po 2. odstavku 207. člena ZKP po vložitvi obtožnice je poudarjena kontradiktornost pri odločanju o priporu, ki je značilna med preiskavo, bistveno zožena. Zato tudi ni potrebno, da bi se že pred odločanjem o priporu o teh okoliščinah moral obtoženec izjaviti. Take okoliščine sodišče lahko upošteva, vendar pa jih mora v sklepu o podaljšanju pripora utemeljiti, tako da je razvidno, zakaj šteje, da so tudi te okoliščine izkazane z potrebno stopnjo verjetnosti. Obrazložitev mora biti tudi glede teh okoliščin določna, tako da obtožencu omogoča s pritožbo učinkovito izpodbijanje dejanskega stanja. Zagovornik obtoženega B.J. v zahtevi ne zatrjuje, da sodišče o teh odločilnih dejstvih ni navedlo razlogov in na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč, da bi sodišče lahko te okoliščine upoštevalo samo v primeru, če bi bila v tem drugem kazenskem postopku s pravnomočnim sklepom že uvedena preiskava. Glede na to, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, stališče obtoženčevega zagovornika pa je v tem delu napačno, je tudi glede te navedbe ugotovilo, da ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega B.J. v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje sklep o podaljšanju pripora sprejelo na seji dne 24.12.2001, torej dan pred iztekom dvomesečnega roka, predpisanega v 2. odstavku 207. člena ZKP, da pa je bil ta sklep obtožencu vročen šele 27.12.2001, čeprav bi to sodišče ob smiselni uporabi 1. odstavka 20. člena Ustave lahko storilo najkasneje do dne 26.12.2001. To je 24 ur potem, kot se je iztekel pripor, podaljšan obtožencu s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 25.10.2001. Poudarja, da je navedeno procesno kršitev uveljavljal že v pritožbi, da pa Višje sodišče nanjo sploh ni odgovorilo. Odločba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato po vložnikovem mnenju podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Drži, da je vložnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavljal tudi to kršitev in da pritožbeno sodišče nanjo ni odgovorilo. Tako ni ravnalo v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP. Ta določba predpisuje, da v obrazložitvi sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče je na občni seji dne 18.12.1996 sprejelo pravno mnenje, ki zadeva razlago 2. odstavka 207. člena ZKP, da mora sodišče sklep, s katerim ob dvomesečnem preizkusu pripornih razlogov po izročitvi obtožnice pripor podaljša ali odpravi, izdati še pred potekom dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o priporu. Obtožencu mora biti pisni sklep vročen do poteka dvomesečnega roka, izjemoma pa najkasneje v ustavnem roku 24 ur za vročitev pisne, obrazložene odločbe.

Senat sodišča prve stopnje je pripor zoper obtoženega B.J. podaljšal v zakonskem roku, tako da je sklep s tega vidika zakonit. Sodišče prve stopnje bi moralo obtožencu vročiti pisni odpravek sklepa o priporu najpozneje v roku 24 ur po poteku s prejšnjim sklepom podaljšanega pripora, česar pa ni storilo. Ne glede na to kršitev pa ne držijo vložnikove navedbe v zahtevi, da je bil obtoženec v času od 25. do 27. 12.2001 priprt nezakonito. Četudi glede te sicer utemeljene, v pritožbi zatrjevane kršitve, sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, ni zagrešilo zatrjevane kršitve, saj je bil s sklepom sodišča prve stopnje pripor zakonito podaljšan. Zato opustitev obrazložitve o navedeni pritožbeni navedbi, ki ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve o pritožbi, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

K odločitvi pod točko II sodbe

Pritrditi pa je treba vložniku zahteve, ko izpodbija pravnomočni sklep, s katerim je bil podaljšan pripor po izreku sodbe. Ni se sicer mogoče strinjati z vložnikom, da bi sodišče moralo ob podaljšanju pripora odločati na podlagi 432. člena ZKP, saj je bil obtoženec spoznan za krivega tudi kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ in ne zgolj kaznivega dejanja zvodništva po 2. odstavku 185. člena KZ-95. Na podlagi načela subjektivne koneksitete sta bili v spremenjeni obtožnici zajeti kaznivo dejanje, ki se obravnava v rednem postopku in kaznivo dejanje, ki bi se sicer, če bi bilo obravnavano samostojno, obravnavalo v skrajšanem postopku. Sodišče je pravno opredelitev iz obtožnice sprejelo. Zato je obstoj pripornega razloga pravilno presojalo na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in ne na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, ki velja za skrajšani postopek.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi utemeljeno opozarja, da je okoliščina, da je bil obtoženec za pet izvršitvenih dejanj, za katera mu je obtožba sprva očitala storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ, spoznan za krivega kaznivega dejanja zvodništva po 2. odstavku 185. člena KZ-95, pomembna, saj je to kaznivo dejanje manj nevarno od kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji. Pri odločanju o priporu je treba izhajati iz pravne presoje, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, četudi naj bi zadnje od izvršitvenih dejanj, tisto v škodo S.Š., obtoženec storil v času od januarja do meseca marca 1999, torej do 30. aprila istega leta. Novela kazenskega zakonika je stopila v veljavo dne 23.4.1999, kar bi kazalo, da gre za kaznivo dejanje po sedaj veljavni določbi 1. odstavka 185. člena KZ, za katerega je predpisana kazen od 3 mesecev do 5 let in za katerega veljajo določila rednega postopka. Glede na pravno opredelitev, ki jo je v sodbi sprejelo sodišče, se ob upoštevanju teže kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ, utegnejo vložnikova zatrjevanja o obtoženčevi zaposlitvi in o tem, da leto in 9 mesecev pred odreditvijo pripora ni storil drugega kaznivega dejanja, pokazati kot pomembna pri presoji, ali je še vedno podan tretji pogoj za pripor, to je, da je ta ukrep neogibno potreben za varnost ljudi.

V sklepu, s katerim je pravnomočno podaljšalo pripor po izreku sodbe, je sodišče navedlo, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, niso spremenile. Pri tem se ni izrecno sklicevalo na tiste okoliščine, razvidne iz zahteve za preiskavo zoper obtoženca v drugi kazenski zadevi, pač pa le, da je zoper njega taka zahteva vložena in da je osumljen storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja. Ugotovilo je tudi, da je obtoženec pri storitvi kaznivih dejanj pokazal posebno odločnost in v celoti kontroliral ravnanje žensk, ki jih je zvodil, ter da je na rafiniran način, čeprav sam sile ni uporabljal, dosegel, da so se ga prostitutke bale in mu zato izročale denar. V tem pravnomočnem sklepu je sodišče navedlo, da je obtoženec še v drugih kazenskih postopkih, vendar takšne navedbe ni v ničemer konkretiziralo. Taka trditev je v nasprotju s podatki v spisu, iz katerih je razvidno, da je zoper obtoženca v drugi kazenski zadevi zahtevana preiskava in da sklep o preiskavi še ni izdan. To bi pomenilo, da kazenski postopek zoper obtoženca še ni začel teči. Tudi na podlagi vložene kazenske ovadbe za še dve kaznivi dejanji ni mogoče trditi, da je zanju uveden kazenski postopek, kajti ta začne teči šele z dejanjem sodišča, ko se to po opravljenem preizkusu tožilčevega akta strinja z uvedbo postopka. Glede na sprejeto pravno presojo dejanj v sodbi sodišča prve stopnje se ob upoštevanju ostalih okoliščin in časa, ki ga je obtoženec že prebil v priporu, pokaže, da je navedba razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, ali zoper obtoženca tečejo tudi drugi kazenski postopki in če, za katera kazniva dejanja, odločilnega pomena pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti in oceni, ali je podaljšanje pripora tudi po izreku sodbe neogibno potrebno za varnost ljudi. Zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je v tem delu vložnik zahteve ne uveljavlja izrecno, pač pa po vsebini, kar pa je narekovalo razveljavitev pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora po izreku sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se je skliceval zagovornik obtoženega B.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.12.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča Maribor z dne 4.1.2002 in je zato zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je obtoženčev zagovornik vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.1.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 11.1.2002, je utemeljena, zato je Vrhovno sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev v roku 24 ur od prejema te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 113/2002
• Sodba I Ips 364/2005
• Sodba I Ips 106/2000