Sodba I Ips 385/2001
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Kazenski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.385.2001 |
Evidenčna številka: | VS21239 |
Datum odločbe: | 10.01.2002 |
Področje: | KAZENSKO PROCESNO PRAVO |
Institut: | zahteva za varstvo zakonitosti - izpodbijanje pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v sklepu o preiskavi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja |
Jedro
Nestrinjanje z oceno zagovora soobdolženega predstavlja nestrinjanje vložnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ni predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).
Ob vložnikovih očitkih sklepu o preiskavi v zvezi s kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na določbi 1. in 4. odstavka 420. člena ZKP tega sklepa ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Izrek
Zahteva zagovornika obdolženega G.X. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obrazložitev
Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper G.X. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 8.11.2001 dalje. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim napadenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.
Obdolženčev zagovornik je dne 12.12.2001 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeni sklep razveljavi.
Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. V obeh izpodbijanih sklepih je sodišče pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Z navedbami, da ni član hudodelske združbe, vložnik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku. Sicer pa pravnomočni sklep vsebuje dovolj tehtne razloge za odločitev o odreditvi pripora, saj je sodišče pravilno ugotovilo obdolženčeve osebne lastnosti, ki kažejo na obstoj pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201.
člena ZKP. Sodišče je utemeljeno upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in pravilno ugotovilo, da ni pogojev za odreditev milejšega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Vložnik zahteve graja ugotovitev o obstoju utemeljenega suma, ker da ta ni podan. Analiza zagovora soobdolženega H., ki je bil v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno, zasvojen z mamili, ne daje podlage za zaključek o utemeljenem sumu v smeri očitanega kaznivega dejanja obdolženemu G. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljen sum v smeri očitanega kaznivega dejanja zadostno izkazan z ovadbi priloženimi dokazi in izpovedbo soobdolženega H. ter ustrezno obrazložen.
Vložnikovo nestrinjanje z oceno zagovora soobdolženega H. predstavlja nestrinjanje vložnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom, saj je razlog zmotne in nepopolne ugotovitve glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno izključen. Isto velja za oceno prisluhov kot osnovo za kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ. Ugotovitev, da gre za združbo na osnovi zbranih prisluhov telefonskim pogovorom, je zaključek o obstoju določenega dejanskega stanja, zato zaradi že povedanega vložnik s svojim izvajanji v tej smeri ni mogel imeti uspeha. Ob vložnikovih očitkih sklepu o preiskavi v zvezi s kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na določbo 1. odstavka 420. člena in 4. odstavka tega člena ZKP tega sklepa ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ko ne gre za pravnomočno končani kazenski postopek niti za sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora. Vložnikova izvajanja, da je mogoče zagotoviti obdolženčevo prisotnost v kazenskem postopku z milejšim ukrepom, ker da je obdolženec urejena osebnost z družinskimi obveznostimi, je neupoštevno, glede na to, da je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti. Vložnikovo nestrinjanje z vsebino sklepa o preiskavi ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Izvajanje vložnika zahteve o kršitvi kazenskega zakona, češ da niso podani elementi očitanega kaznivega dejanja, je po oceni Vrhovnega sodišča neupoštevno. Kolikor vložnik s tem v zvezi meni, da "ni dovolj velike utemeljenosti suma, ki se v tej fazi postopka običajno zahteva", uveljavlja drugačno oceno ovadbi priloženih dokazil od tiste, ki jo je na predlog okrožnega državnega tožilca sprejel v sklep o odreditvi pripora preiskovalni sodnik in s svojim sklepom potrdil izvenobravnavni senat. Zahtevana drugačna dokazna ocena predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in ne kot zmotno meni vložnik, kršitev kazenskega zakona. Kot že rečeno, zahteva za varstvo zakonitosti iz tega razloga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustna. Zato tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.
Prav tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolženem G. pri obeh napadenih sklepih pravilno ugotovljen in zadostno obrazložen. Osebne razmere obdolženca, na katere se sklicuje vložnik, so neupoštevne ob drugih okoliščinah, ki narekujejo neogibnost pripora, potrebnega za varnost ljudi glede na naravo očitanega kaznivega dejanja, kot tudi na obdolženčevo dosedanjo dvakratno predkaznovanost zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pa tudi zaradi načina storitve očitanega dejanja.
Prav tako ni kršeno načelo sorazmernosti odrejenega pripora s težo očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da predstavlja pripor poseg v ustavno pravico obdolženca do osebne svobode. Glede na to, da so izpolnjeni zakoniti pogoji iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je odreditev pripora skladna z 20. členom Ustave RS. Vložnikovo nestrinjanje z razlogi obeh napadenih sklepov o sorazmernosti in primernosti odrejenega pripora z obravnavanim kaznivim dejanjem in osebnostjo obdolženca, ko mu z drugimi sredstvi očitno ni mogoče preprečiti, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen dvakrat tudi na daljše prostostne kazni, je prav tako neupoštevno glede na dosedanji potek in rezultat kazenskega postopka.
Vrhovno sodišče je glede na to, da je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, uveljavljana v zahtevi, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 22.08.2009