Sodba I Ips 386/2001

Jedro

S tem ko zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno oceno in ugotovitve sodišča, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.10.2001 je bila zoper obd. B.K., kateremu je bila odvzeta prostost dne 10.10.2001, in soobdolžence uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da so storili kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ.

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 8.11.2001 tudi zoper obd. B.K. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor za dva meseca, to je do 10.1.2002. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.11.2001 pritožbo zagovornika obd. B.K., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obd. B.K. dne 18.12.2001 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi prvostopenjski in drugostopenjski sklep.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne, ker zagovornik obdolženca nima prav, ko navaja, da nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ni bila pravilno ugotovljena, saj časovni okvir, količina in vrsta mamil, okoliščine storitve ter obdolženčeva nezaposlenost prepričljivo kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, čeprav obdolženec doslej še ni bil obsojen in čeprav je od kaznivega dejanja do odreditve pripora preteklo več mesecev. Sicer pa s takimi navedbami zagovornik obdolženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahteva zagovornika obd. B.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 4. odstavka 420. člena ZKP se sme še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, vendar tudi v takem primeru velja, da se sme to izredno pravno sredstvo po določilu 1. odstavka navedenega člena vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Zagovornik obd. B.K., kot je že navedeno, navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretno navedel, na kakšen način naj bi sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri med drugim navaja, da se ne spušča v utemeljenost suma, je razvidno, da z navedbami, da je od očitanega kaznivega dejanja do odreditve pripora poteklo več mesecev, pri tem pa ni bila zabeležena nobena njegova kriminalna dejavnost, da obdolženec, ki je državljan Slovenije, še ni bil kaznovan, da je oče mladoletnega otroka ter da kolikor je kaznivo dejanje, ki se mu očita, storil, katerega ni storil, da gre za enkratni spodrsljaj, zaradi česar ni prav, da ostane v priporu, izpodbija le dokazno oceno sodišča o realni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo. Vse, kar zagovornik obd. B.K. navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je namreč navajal že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora in je pritožbeno sodišče, ki je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, take navedbe pri svoji odločitvi ocenilo, tako kot prvostopenjsko sodišče pa je tudi ugotovilo in pojasnilo, zakaj z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom, realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ne bi bila odpravljena. S tem, ko zagovornik obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno oceno in ugotovitve sodišča, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obd. B.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 170/96
• Sodba I Ips 112/98
• Sodba I Ips 158/99