Sodba I Ips 389/2001

Jedro

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora do pravnomočnosti sodbe, navaja, da je izvedenec psihiatrične stroke podal mnenje, da se obtoženec dne 9.11.2001 ni bil sposoben zagovarjati. Po mnenju zagovornika se zato ni bil sposoben zagovarjati tudi na glavnih obravnavah dne 20.11., 21.11. in 22.11.2001. S takimi navedbami pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in ne sklep o podaljšanju pripora.

Z navedbo, da so podani razlogi za nadomestitev pripora s hišnim priporom, zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obt. V.P. ml. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je dne 22.11.2001 po razglasitvi sodbe, s katero je obt. V.P. ml. in soobtožence spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in mu izreklo kazen 8 let zapora, s sklepom z dne 22.11.2001 odločilo, da se pripor zoper obt. V.P. ml. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka izrečene kazni zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 30.11.2001 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obt. V.P. ml. dne 19.12.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve 2. odstavka 192. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi in ga v skladu z določilom 1. odstavka 199.a člena ZKP iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V odgovoru navaja, da je v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora navajanje pritožbenih razlogov zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na domnevno kršitev ZKP in na zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nestrokovno in neupoštevno. V delu, v katerem zagovornik obtoženca navaja, da je sodišče kršilo načelo sorazmernosti, ker je namesto hišnega pripora za obtoženca odredilo pripor, pa zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj izpodbija oceno sodišča glede dejanskih okoliščin o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je v razlogih pravnomočnega sklepa obširno in natančno obrazložena. Poudarja še, da s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora ni bil kršen materialni zakon in tudi ne procesni zakon.

Zahteva zagovornika obt. V.P. ml. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da je sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. D.Ž. v kazenski zadevi zoper obtoženca, ki teče pri Okrožnem sodišču v Mariboru, podal mnenje, da se obtoženec dne 9.11.2001 ni bil sposoben zagovarjati, zaradi česar se po stališču zagovornika ni bil sposoben zagovarjati tudi na glavnih obravnavah dne 20.11., 21.11. in 22.11.2001, zagovornik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ocenjevalo, ali je tako stališče zagovornika utemeljeno oziroma neutemeljeno, saj bo to, kolikor bo tako kršitev uveljavljal zagovornik obtoženca tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, z upoštevanjem poteka glavne obravnave v dneh 20.11., 21.11. in 22.11.2001 ocenjevalo pritožbeno sodišče.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa zagovornik obt. V.P. povezuje z določilom 2. odstavka 192. člena ZKP, pri čemer navaja, da mora sodišče pri izbiri ukrepa iz 1. odstavka navedenega člena upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. Že sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa o podaljšanju pripora, v katerem je tudi pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru te nevarnosti ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Zagovornik obt. V.P. ml. je tudi v pritožbi zoper prvostopenjski sklep navajal, da bi bilo zoper obtoženca primerno uporabiti milejši ukrep, vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo in v razlogih sklepa tudi pojasnilo, zakaj obtoženec ni oseba, ki bi bila lahko deležna katerega izmed milejših ukrepov.

S tem ko zagovornik obt. V.P. ml. v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno navaja, da so podani razlogi za nadomestitev pripora s hišnim priporom, le izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da tudi ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 208/2003
• Sodba I Ips 115/2001
• Sodba I Ips 196/2000