Sodba I Ips 40/2002

Jedro

Obdolženemu se v sklepu o odreditvi pripora očita obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. To pa ne predstavlja prekoračenja pooblastil v smeri ugotavljanja kazenske odgovornosti za očitano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega B.K., ki je v kazenskem postopku zaradi utemeljenega suma, da naj bi storil poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo v sostorilstvu po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom KZ, odredila pripor iz razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 19.04.2000 od 21.00 ure dalje. Izvenobravnavni senat tega sodišča je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega B.K. zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno in hkrati odločil, da se predlogu okrožnega državnega tožilstva ugodi in se pripor zoper obtoženega B.K. podaljša še po vloženi obtožbi.

Zagovornik obdolženega B.K. je dne 08.05.2000 priporočeno po pošti vložil na Okrožnem sodišču v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 171. člena ZKP in kršitve Ustave Republike Slovenije in predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in oba napadena sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo zagovornika obdolženega B.K. za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev le-te, ker meni, da je smisel izjemne možnosti, določene v 4. odstavku 420.

člena ZKP, v tem, da se še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zaradi kršitve zakona, Ustave ali konvencije zagotovi varstvo osebne svobode osumljenca ali obdolženca. Ker je bil pripor zoper obdolženega B.K. 08.06.2000 odpravljen, Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne more sprejeti nobene odločitve, ki je v zvezi s priporom možna v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od očitanih kršitev ZKP niti Ustave RS ni podana. Vložnik meni, da so razlogi v napadenih sklepih o odločilni okoliščini za odreditev pripora in sicer o dejstvu, da skupaj z izvenzakonsko partnerico mesečno zasluži med 200.000 in 250.000 SIT, ko je pred tem v razlogih navedeno, da je obdolženec brez zaposlitve in brez dohodkov, v precejšnjem nasprotju, kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja po pregledu napadenega prvostopnega sklepa o odreditvi pripora, da v obrazložitvi ni zatrjevanega nasprotja, ko je v razlogih navedeno, da je osumljenec brez zaposlitve in brez dohodkov. Nadaljevanje obrazložitve s tem v zvezi je povzetek osumljenčeve navedbe. V oceni te navedbe, da je očitno, da mu tudi zatrjevani zaslužek ne zadošča za normalno preživljanje in da se je ravno zaradi tega spustil v tako tvegan posel, ni očitanega nasprotja. Na ugotovitev v obrazložitvi se veže zaključek o osumljenčevem - obdolženčevem ravnanju iz koristoljubnosti. Uveljavljani razlog je ponovitev pritožbenih izvajanj, ki jih je izvenobravnavni senat kot sodišče druge stopnje tudi po oceni Vrhovnega sodišča kot neutemeljene zavrnilo. Oba napadena dela obrazložitve si nista v precejšnjem nasprotju, ampak predstavljata ob smiselni razlagi njune vsebine podlago za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi v primeru, če bi obdolženec skupaj s partnerico res ustvarjal zatrjevani dohodek.

Prav tako ni podana nadaljnja kršitev v tej smeri, češ da se morebitna krivda in odgovornost obdolženca v smeri storitve kaznivega dejanja iz koristoljubnih namenov ugotavlja le s sodbo po izvedenem dokaznem postopku in ne s sklepom o odreditvi pripora. Obdolženemu B.K. se v sklepu o odreditvi pripora očita obstoj utemeljenega suma kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Spravljanje drugega čez državno mejo iz koristoljubnosti je izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja in pod pogojem obstoja utemeljenega suma ter eventualnih pripornih razlogov, pogojna ugotovitev, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje iz koristoljubja, ob podlagah, s katerimi je razpolagala preiskovalna sodnica ob izdaji sklepa o odreditvi pripora, ne predstavlja nobenega prekoračenja pooblastil v smeri ugotavljanja kazenske odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ko gre ob izdaji sklepa o priporu za procesno situacijo, ki naj omogoči ugotovitev kazenske odgovornosti obdolženca v kazenskem postopku.

Nadaljnja očitana kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije po oceni Vrhovnega sodišča prav tako ni podana. Vložnik zatrjuje, da preiskovalna sodnica pri odrejanju pripora ni ocenjevala, kateri z ustavo določen razlog gre naprtiti obdolžencu za odreditev pripora:

ali neogibna potreba za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Prav tako pa naj ne bi bila podana sorazmernost med posegom v osebno svobodo obdolženca in razlogom, ki bi narekoval odreditev pripora. Na vsa ta vprašanja je že v pritožbenem postopku izvenobravnavni senat kot sodišče druge stopnje z napadenim sklepom po oceni Vrhovnega sodišča pravilno odgovoril v obeh nakazanih smereh, ko je ocenil, da sta bila v trenutku odločanja o odreditvi pripora podan ustavni pogoj, in sicer naj bi bila ogrožena z njegovim ravnanjem varnost ljudi glede na način ilegalnega prehajanja tujcev tako preko državne meje kot s transportom preko državnega ozemlja v smeri naslednje državne meje, prav tako zaradi ilegalnega prehoda. Ob zatrjevanem obsegu očitane kriminalne aktivnosti obdolžencu pa je bila podana tudi sorazmernost med odreditvijo pripora kot posegom v osebno svobodo in težo očitanega kaznivega dejanja. O navedenem ima napadeni pritožbeni sklep zadostne in pravilne razloge, zato vložnik tudi v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona niti Ustave RS, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 100/2000
• Sodba I Ips 376/2001
• Sodba I Ips 374/2001