Sodba I Ips 148/97

Jedro

Glede na opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec storil in glede na njegov zagovor ter razloge prvostopenjske sodbe je podan precejšen dvom o tem, da naj bi obsojenec organiziral oborožen upor ali v njem sodeloval, organiziral ali pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom izvrševati dejanja iz 2. člena ZKLD, ali da je vstopil v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj. Vrhovno sodišče je zato razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (427. člen ZKP).

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice obs. F.H. ml. za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26.9.1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 8.11.1946 po uradni dolžnosti glede obs. F.H. ml. za dejanje, opisano pod tč. A I/23, razveljavi ter se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26.9.1946, s katero je bilo obsojenih 29 obsojencev, je bil obs. F.H. ml. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD in obsojen na 14 let zapora s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 5 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 20.7.1946 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 8.11.1946 deloma ugodilo pritožbi obs. F.H. ml. in mu je kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižalo na 8 let, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je bil obs. F.H. ml. pomiloščen z Ukazom Predsedstva ljudske skupščine FLRJ z dne 31.12.1951 ter da je bil dne 6.1.1952 izpuščen na prostost.

Zagovornica obs. F.H. ml. je dne 30.12.1996 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. V zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, iz katerih razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vlaga to izredno pravno sredstvo. V zahtevi za varstvo zakonitosti je najprej povzela izrek pravnomočne sodbe, nato pa je navedla naslednje razloge: " Obsojenec trdi, da je citirana sodba nezakonita. Razlogi sodbe niso v skladu z izrekom. Obsojenec trdi, da dejanja, ki se mu očita, ni storil. Obsojenec dejanja tudi ni priznal in podatki, ki so jih sodišču dali preiskovalni organi, niso verodostojni, ker so obdolženca izsiljevali k izpovedbi in tudi zapisali priznanje obdolženca, ki ga je podal pod močnim psihičnim pritiskom in nenehnem maltretiranju. Tako izsiljeno priznanje pa pravno ne more biti relevantno. Ne glede na opisano izsiljeno priznanje pa tudi izrek same sodbe ni utemeljen. Ni mogoče sprejeti utemeljitve sodbe z razlogom, da je izrek o krivdi vseh obdolžencev, ki so bili obsojeni, osnovan. V razlogih sodbe ni ocene dokazov, sodišče se ni izjavilo, katerim dokazom verjame in katerim ne.

Nadalje na osnovi katerih prič, katerih materialnih dokazov in sploh na osnovi katerih dokazov ima za dokazano, da naj bi bil obsojenec informator o postojankah in gibanju KNOJ-a ter NM, podpornik pri preskrbi članov tolpe in nabiratelj novih članov in orožja za tolpo. Take sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba brez razlogov je nezakonita. Obdolžencu ni dokazano, da bi storil očitano mu dejanje, za katerega je bil kaznovan." Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. F.H. iz razloga po 1. in 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zagovornica obsojenca v zahtevi izrecno ne navaja, iz katerega v zakonu določenega razloga vlaga to izredno pravno sredstvo, je pa iz obrazložitve komajda povzeti, da naj bi bile podane nekatere procesne kršitve (neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, pomanjkljiva obrazložitev in izsiljeno priznanje). Zatrjevanje v zahtevi, da krivda obsojencu ni bila dokazana, pomeni izpodbijanje dejanske podlage sodbe, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče napraviti. Treba pa je ugotoviti, da je obsojenec vseskozi v postopku v nekaterih postavkah odločno oporekal obtožbi in prvostopni sodbi, vendar pa temu ni bila posvečena nobena posebna pozornost, pri čemer drugostopna sodba govori celo o popolnem priznanju, kar ne izhaja iz spisa. Zato meni, da je utemeljena zahteva v tistem delu, v katerem uveljavlja procesne kršitve, zaradi česar bi veljalo izpodbijano sodbo razveljaviti.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornica obs. F.H. ml., ki izrecno ne navaja, iz katerega razloga po 1. odstavku 420. člena ZKP vlaga to izredno pravno sredstvo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko trdi, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil ter da je bila njegova izpovedba izsiljena. Zatrjuje sicer, da razlogi sodbe niso v skladu z izrekom, kar bi sicer pomenilo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11.

točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar taka trditev v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložena. Po določilu 2.

odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP pa se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene.

Vendar pa v primeru, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje (427. člen ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je tak precejšen dvom nastal, zaradi česar je Vrhovno sodišče razveljavilo prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Murski Soboti.

Obs. F.H. ml. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, v katerem je bilo predpisano, da se kot kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD kaznuje, kdor organizira oborožen odpor ali v njem sodeluje, organizira ali pomaga, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti kako dejanje iz 2. člena tega zakona, ali kdor vstopi v skupino, oboroženo in organizirano za izvrševanje takih dejanj. Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je obs. F.H. ml. storil to kaznivo dejanje s tem, da j skupaj s soobsojenci spomladi in v zgodnjem poletju 1946 v m.-skem okrožju deloma vstopil v oboroženo tolpo križarjev, in sicer v I. brigado slovenskih Matjaževih odredov, to tolpo organiziral, deloma pomagal organizirati, v njej sodeloval, stal v zvezi z veleizdajniškim kraljevim komitejem v Salzburgu, se udeleževal sestankov in organizatornega dela tolpe, vršil propagando proti sedanji državni ureditvi, deloma predstavljajoč se kot kraljeva vojska oziroma Matjaževa vojska za povratek bivšega kralja Karađorđevića Petra s pomočjo tujih sil izven mej SFR Jugoslavije, in sicer obs. F.H. ml. s tem, da je bil informator o postojankah in gibanju KNOJ-a ter NM, podpornik pri preskrbi članov tolpe, nabiratelj novih članov tolpe ter zbiratelj orožja za tolpo, tedaj organiziral in pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe z namenom vršiti dejanja iz 1. odstavka 2. člena ZKLD.

Podan je precejšen dvom v ugotovitev, ki jo vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, da je bil obs. F.H. ml. član tolpe oziroma da je organiziral in pomagal pri organiziranju oboroženih tolp za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD. Obsojenec je pri zaslišanju dne 2.8.1946 sicer povedal, da se je po naročilu dveh fantov sestal z "R.", za katerega je vedel, da je komandir križarjev, ter da mu je povedal, da patrol KNOJ-a in NM že nekaj dni ni več, pri dodatnem zaslišanju pa je povedal, da je po naročilu "R." obvestil štiri fante o sestanku z "R.", ter da se je sestanka udeležil tudi sam ter tedaj izročil "R." dve puški. V bistvu enako je izpovedal tudi na glavni obravnavi dne 25.9.1946, dodal pa je še, da mu je "R." naročil, da ne sme ničesar izdati ter mu ob tem grozil s pištolo, zahteval pa je od njega, da zbira za križarje orožje, zaradi česar je "R." izročil dve puški, ki pa sta bili že zarjaveli. V razlogih prvostopenjske sodbe, s katero je bil obs. F.H. ml. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, pa je navedeno, da je obsojenec priznal, da se je sestajal z B.L. - R., da je organiziral fante, ki naj bi šli k križarjem, da je skrbel za hrano in stanovanje za križarje, dajal informacije o kretanju KNOJ-a in Narodne milice ter izročil B. 2 vojaški puški. Po oceni Vrhovnega sodišča je glede na opis dejanja, katerega naj bi obs. F.H. ml.

storil, podan precejšen dvom o tem, da naj bi obsojenec s takim dejanjem storil očitano kaznivo dejanje, torej da naj bi organiziral oborožen upor ali v njem sodeloval, organiziral ali pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom izvrševati dejanja iz 2. člena ZKLD, ali da je vstopil v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj. Celo v razlogih drugostopenjske sodbe z dne 8.11.1946, s katero je bila sicer zavrnjena pritožba obsojenčevega zagovornika, je namreč navedeno, da obsojenec resda ni bil direkten član tolpe. Kljub temu je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, pri čemer je potrebno dodati, da so bili soobsojeni F.K., F.Š., Z.L., S.V., D.T. in M.R., ki so bili prav tako obtoženi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, spoznani za krive kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD z obrazložitvijo, da ni dokazano, da so bili člani tolpe.

V novem sojenju bo torej potrebno po skrbni oceni zbranega dokaznega gradiva ugotoviti, ali so v ravnanju obsojenca podani znaki očitanega kaznivega dejanja oziroma ali so v njegovem ravnanju morda podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 168/96
• Sodba I Ips 198/95
• Sodba I Ips 32/2003