Sodba I Ips 379/2001

Jedro

Obdolženi se kljub možnostim ni zaposlil, prekomerno posega po alkoholu, zaradi česar se ne spominja očitanih dejanj, glede na število in gostoto ravnanj, ki so predmet obtožbe, ne gre za osamljen primer, dejanja so bila izvršena proti devetim deklicam, mlajšim od 15 let, število kaznivih dejanj se je v zadnjem obdobju stopnjevalo - tudi z uporabo določene fizične sile, zato ni mogoče sklepati, da obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.Č. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 19.11.2001 obdolženemu Vv.Č. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, in sicer po vloženem obtožnem predlogu za pet kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 183. členu KZ. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z v uvodu navedenem sklepom pritožbo zagovornika obdolženega V.Č. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega V.Č. je dne 11.12.2001 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani iz vseh razlogov 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep o podaljšanju pripora odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Vložnikovi očitki v zahtevi za varstvo zakonitosti, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, ker naj bi bil obdolženec kaznovan za kaznivo dejanje druge vrste, hkrati pa vložnik izrecno zatrjuje, da kaznivih dejanj obdolženec ne namerava ponoviti, niso utemeljeni. Obdolženec je obdolžen kar petih kaznivih dejanj zoper devet oškodovank. Trajanje pripora ni nerazumno dolgo, saj traja od 03.11.2001 (pravilno 03.10.2001) dalje in je bil ves čas zakonito podaljševan, pri čemer je bil vložen obtožni predlog in opravljeno več narokov za glavno obravnavo. Uveljavljanje kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah glede razumnega roka na še ne 3-mesečni čas od odreditve pripora ni utemeljeno po eni strani glede na aktivnost sodišča, po drugi pa na zahtevnost postopka in težo kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v napadenem sklepu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženemu V.Č. podaljšalo pripor tudi po vložitvi obtožnega predloga zaradi ponovitvene nevarnosti, ker so podane poleg utemeljenega suma tudi okoliščine, ki narekujejo podaljšanje pripora. Ponovitvena nevarnost v prvostopnem sklepu je obrazložena z ugotovljenimi osebnimi lastnostmi obdolženca in načinom njegovega življenja, ki da je neurejen. Kljub možnostim se ni zaposlil, prekomerno posega po alkoholu in se zaradi tega tudi ne spominja očitanih dejanj. Ob številu in gostoti ravnanj, ki so predmet obtožbe, prvostopno sodišče zaključuje, da ne gre za osamljen primer. Dejanja so bila izvršena proti devetim deklicam, mlajšim od 15 let, v časovnem razmaku, ki nakazuje na stopnjevanja števila izvršenih kaznivih dejanj v zadnjem obdobju, tudi z uporabo določene fizične sile, tako da ni mogoče sklepati, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Višje sodišče je v napadenem sklepu v celoti sprejelo razloge prvostopnega sklepa o obstoju podlag za podaljšanje pripora tudi po vloženem obtožnem predlogu, tako glede utemeljenega suma, kot glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Po oceni Vrhovnega sodišča so izvajanja zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti neupoštevna. Obstoj utemeljenega suma z zahtevo za varstvo zakonitosti ni napaden. Vložnik pa meni, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ob nadaljnjem očitku, da traja pripor nerazumno dolgo, ker se kazenski postopek vleče in enostavno podaljšuje pripor. S tem, po mnenju vložnika, naj bi bilo kršeno ustavno načelo in načelo ZKP, da sme pripor trajati le najkrajši čas, tega pa prvostopno sodišče, ko ni uspelo razsoditi v razumnem roku, ni upoštevalo. Ponovitvena nevarnost glede na obljubo obdolženca, da podobnih dejanj ne bo ponavljal, po mnenju vložnika prav tako ni podana, zato naj Vrhovno sodišče sklep o podaljšanju pripora odpravi. Ta izvajanja po oceni Vrhovnega sodišča v ničemer ne vplivajo na pravilnost in zakonitost napadenega sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je bila pritožba vložnika - zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnjena.

O trajanju pripora v obravnavani zadevi v nerazumno dolgem postopku v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Obdolženec je bil priprt 03.10.2001 s sklepom dežurne preiskovalne sodnice z dne 05.10.2001. Po opravljenih preiskovalnih dejanjih je bil dne 18.10.2001 vložen obtožni predlog in 19.10.2001 sklep o podaljšanju pripora. V zakonitem roku enega meseca je bilo o podaljšanju pripora ponovno odločeno s sklepom z dne 19.11.2001, zoper katerega se je pritožil zagovornik, pritožbeno sodišče pa je z napadenim sklepom z dne 29.11.2001 zagovornikovo pritožbo zavrnilo. V tem času so bila izvajana potrebna procesna dejanja, tudi narok za glavno obravnavo dne 13.11.2001 s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki je tudi že izdelal psihiatrično izvedensko mnenje o V.Č. (18.12.2001), ko je 20.12.2001 kopija spisa zaradi rešitve zahteve za varstvo zakonitosti dospela na Vrhovno sodišče. Ob povedanem o kakem zavlačevanju postopka in s tem v zvezi s kršitvijo določil Evropske konvencije o človekovih pravicah ni mogoče govoriti.

Izvajanja vložnika, češ da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan glede na obljubo obdolženca, da podobnih dejanj ne bo ponavljal, je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo kot nesprejemljiva glede na ugotovljene osebne lastnosti obdolženca, ki se kažejo tudi v zlorabi alkohola in stopnjevanju obdolžencu očitanih dejanj. Razlogi iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v povezavi z 2. točko 1.

odstavka 432. člena ZKP so ugotovljeni pravilno v zadostnem obsegu ter ustrezno obrazloženi, tako da vložnik s svojo zahtevo v smeri neobstoja pripornega razloga ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da ni podana očitana kršitev zakona, pa tudi ne Evropske konvencije o človekovih pravicah, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 274/2001
• VSC Sklep I Kp 13781/2021
• Sodba I Ips 232/2001