Sodba I Ips 390/2001

Jedro

Kršitev 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podana, če ugotovljena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih izpodbijana odločba izvaja pravni sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti ob pravilni uporabi zakona, takšnega sklepa ne dovoljujejo.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.11.2001 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obtoženega S.P. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi obtoženega S.P. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženčev zagovornik dne 20.12.2001 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 1.

odstavka 201. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep odpravi, priprtega izpusti na prostost, podredno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in zoper obtoženega S.P. odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da okoliščine, navedene v zahtevi, ne kažejo na to, da bi sodišče pri odločanju o priporu na kakršenkoli način kršilo Zakon o kazenskem postopku ali materialni predpis.

Zahtevo za varstvo zakonitosti, ki po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni utemeljena, bo potrebno zato zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega S.P. v zahtevi navaja, da je postopek pokazal, da je bil obtoženec žrtev policije. Po zaslišanju tajnega policijskega delavca D., se je po trditvah vložnika izkazalo, da je šlo za nedovoljeno policijsko provokacijo in da je bila obtoženčeva kriminalna dejavnost izzvana. S temi trditvami obtoženčev zagovornik očitno meri na to, da je podana okoliščina, ki po 4. odstavku 155. členu ZKP izključuje kazenski pregon obtoženca za kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Z enako navedbo je obtoženčev zagovornik s pritožbo z dne 23.11.2001 izpodbijal prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora.

Vložnik s temi navedbami v zahtevi podaja lastno presojo o dejstvih, ki jih pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje in na podlagi teh sklepa, da je obtoženčevo nedovoljeno kriminalno dejavnost izzvala policija. S tem uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Obtoženčev zagovornik pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora ne izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej zato, ker sklep sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o teh navedbah pritožbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, temveč podaja lastno presojo o dejstvih, ki v napadeni odločbi sploh niso ugotovljena. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Utemeljen sum, da je obtoženi S.P. storil kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena v zvezi s 25. členom KZ izhaja iz obtožnice Državnega tožilstva Republike Slovenije, Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 05.12.2000. Ta je postala pravnomočna dne 18.01.2001, ko je sodišče prve stopnje z odločbo ugovora obtoženega S.P. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljena. V ugovornem postopku je prvostopenjsko sodišče zavrnilo očitke o nerazumljivosti obtožnice, ki jih vložnik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obtoženčev zagovornik pa v zahtevi niti ne zatrjuje, da dejanje, opisano v obtožnici, ne vsebuje zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da razmere, v katerih živi obtoženi S.P., njegovo dosedanje življenje in dejstvo, da še ni bil obsojen, ne nudijo podlage za sklep, da je podana realna nevarnost, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Na ta način obtoženčev zagovornik v zahtevi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

Vrhovno sodišče, ki je večkrat odločalo o zahtevah obtoženčevega zagovornika za varstvu zakonitosti zoper sklepe o priporu, je v sodbi z dne 06.09.2000 podalo razlago, da je kršitev po 3. točki 1.

odstavka 201. člena ZKP podana, če ugotovljena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih izpodbijana odločba izvaja pravni sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti ob pravilni uporabi zakona, takšnega sklepa ne dovoljujejo. Pri tej presoji, katere gornji stavek je pravno pravilo iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je kot spodnji stavek treba upoštevati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče in ne tisto, ki ga zatrjuje vložnik. Vrhovno sodišče glede na okoliščine, ki se nanašajo na težo dejanja, obseg obtoženčeve kriminalne dejavnosti in obtoženčevo osebnost, kar sta upoštevali sodišči prve in druge stopnje, ugotavlja, da pravnemu sklepu o obstoju ponovitvene nevarnosti ni mogoče odreči razumne presoje.

Vložnik pravnomočno odločbo izpodbija tudi zato, ker po njegovi presoji podaljšanje pripora ni neogibno potrebno za varnost ljudi. Tako naziranje opira na dejstvo, da naj bi obtoženec ne bil tisti, ki je kupil, izdelal ali prodal heroin, saj da je obtožen samo za posredovanje.

Tako vložnikovo zatrjevanje ni utemeljeno, saj naj bi obtoženi S.P. kot član združbe, v okviru naloge, ki mu je bila določena, posredoval pri prodaji velike količine nevarnega mamila heroin (978,39 grama). Njegove vloge nikakor ni mogoče ocenjevati ločeno od dejavnosti združbe. Če bi tolikšna količina droge prišla do uživalcev, bi to pomenilo hudo ogrožanje njihovega zdravja in s tem njihove varnosti.

Sodišče mora pri odločanju o podaljšanju pripora upoštevati tudi morebitno kazen, ki bi utegnila biti izrečena obtožencu v primeru obsodilne sodbe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da okoliščina, da je obtoženi S.P. v priporu od 07.06.2000 dalje, nima take teže, da bi sama na sebi ali v povezavi z ostalimi okoliščinami, ki jih v zahtevi navaja vložnik, narekovala odpravo pripora in obtoženčevo izpustitev na prostost ali odreditev hišnega pripora.

Predloga nadomestitve pripora s hišnim priporom vložnik ne obrazlaga. Glede na stopnjo pri obtožencu ugotovljene ponovitvene nevarnosti, njegove vpetosti v združbo in tega, da naj bi kaznivo dejanje storil iz koristoljubnih nagibov, je sodišče v pravnomočni odločbi v skladu s kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri presoji tega pogoja za pripor, pravilno ugotovilo, da varnosti ljudi z milejšimi ukrepi ni mogoče zagotoviti ter da je podano sorazmerje med težo kaznivega dejanja ter posegom v obtoženčevo pravico do prostosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje obtoženi S.P. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 104/99
• Sodba I Ips 293/99
• Sodba I Ips 177/99