Sodba I Ips 368/2001

Jedro

Nestrinjanje z dejanskimi zaključki glede obstoja pripornega razloga ni predmet ocene z zahtevo za varstvo zakonitosti (2.odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obtoženega M.Č. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor, nazadnje podaljšan s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 30.08.2001. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega M.Č.

zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obtoženega M.Č. je dne 04.12.2001 vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da spremeni sklep pritožbenega sodišča tako, da ugodi pritožbi zagovornika obtoženega M.Č. zoper sklep prvostopnega sodišča o podaljšanju pripora in ta sklep razveljavi ter odredi takojšnjo izpustitev priprtega.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je ta neutemeljena. Vložnik nasprotuje tistim okoliščinam, ki jih ugotavlja sodišče, da kažejo na obstoj pripornega razloga begosumnosti, s čemer uveljavlja trditev, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Ta trditev ni utemeljena, pa tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz teh nasprotovanj glede dejanskega stanja izpeljati kršitev zakona je nestrokovno in neutemeljeno. Tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11.

točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi v napadenih sklepih niso protispisni, ampak logičen zaključek, ki izhaja iz dosedanjih ugotovitev v zvezi z vsemi okoliščinami ravnanja obtoženca, pri čemer je logična tudi domneva, da obstaja možnost, da je manjkajoča vsota denarja v tujini, če ga ni v Republiki Sloveniji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da okoliščine, ki jih senat Okrožnega sodišča v Mariboru in pritožbeno sodišče navajata kot posebne druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost begosumnosti obtoženca, to niso in ne morejo biti, s čemer naj bi bilo prekršeno določilo 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, s čemer naj bi bil podan tudi razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Pri tem vložnik povzema zakonsko ureditev pripornega razloga begosumnosti in se sklicuje na že v pritožbi zoper napadeni sklep podan očitek o povsem drugačni odločitvi pritožbenega sodišča, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, očitno zoper obtoženca, ko je prvostopni sklep razveljavilo. Pri tem opozarja, da je imel zakonodajalec pod pojmom drugih okoliščin v mislih zgolj takšne okoliščine, ki kažejo na subjektivno pripravljenost obtoženca na pobeg, kar kaže tudi 3. odstavek 201. člena ZKP, ki našteva primere posebnih okoliščin, ko gre za obtoženčevo aktivno ravnanje oz. vidno izražene njegove namere, ki kažejo na možnost njegovega pobega. Vložnik meni, da za utemeljevanje begosumnosti z očitanjem kriminalne dejavnosti, pridobljene premoženjske koristi, številom oškodovancev, zagroženo kaznijo in možnostjo, da naj bi se denar pretakal v tujino, ni podlage, ker ne predstavljajo zakonskega pojma drugih okoliščin kot osnove za odreditev pripora iz razloga begosumnosti. Pri tem vložnik opozarja, da v 4-letnem trajanju kazenskega postopka do odreditve pripora 23.03.2001 (ko se je nahajal na prostosti) ni bilo pogojev za odreditev pripora ob tem, da so vsi elementi, na katere se sklicuje sodišče, ko podaljšuje pripor, obstajali ves čas postopka, ob nadaljnji ugotovitvi, da je prišlo v pritožbenem postopku do skrčenja obsega očitane kriminalne dejavnosti za dva in polkrat, število oškodovancev se ni povečalo, višina pridobljene premoženjske koristi je pod vprašajem glede na pomisleke pritožbenega sodišča v rednem postopku, ko se tudi zagrožena kazen ni spremenila. Obtoženec s svojim ravnanjem v tem obdobju do odreditve pripora ni v ničemer oviral teka kazenskega postopka, ko mu ni bilo neznano, da mu utegne biti izrečena visoka prostostna kazen, kar vse naj bi kazalo na zaključek, da obtoženec nima nikakršnega namena pobegniti. Tudi zaključek sodišča o dejstvu, da naj bi se premoženjska korist, ki naj bi jo pridobil obtoženi, pretakala v tujino, je naveden v pogojniku, ko v spisu za to ni nobene konkretne potrditve. Ostala je le domneva, ki ne more biti zadosten razlog za utemeljevanje begosumnosti v smislu 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Navedena domneva tako ne more biti posebna okoliščina iz navedene določbe ZKP, zato odpade tudi ta razlog za opravičevanje zakonitosti odrejenega oziroma podaljšanega pripora. Ob tem vložnik zatrjuje, da gre tudi za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko sodišče ni navedlo razlogov, iz katerih je sklepalo na obstoj odločilnega dejstva oziroma so posplošeno navedeni razlogi v nasprotju z vsebino listin oziroma zapisnikov. Obtoženec ni bil nikoli ne lastnik, ne družabnik družbe s sedežem v tujini in tudi ni ustanavljal take družbe, pa tudi družba Z. ni nikoli ustanavljala ali bila družbenica takšnega podjetja. V spisu ni nobenih podatkov, ki bi kazali na to, da se je denar iz Z. oziroma finančnega inženiringa pretakal v tujino na prikrit in organom pregona nepojasnjen način.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik z gornjimi navedbami napada dejanske okoliščine ugotovljene v postopku, tako za odrejanje kot za podaljšanje pripora v obeh napadenih sklepih. Glede na določbo 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je begosumnost podana kot priporni razlog, če se določena oseba, ki naj bi storila kaznivo dejanje, skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. V 3. odstavku so kot posebne okoliščine tudi za priporni razlog begosumnosti navedene zlasti obtoženčeve kršitve ukrepov iz 195, 195.a, 195.b, 196 in 199.a člena tega zakona. Teh posebnih okoliščin napadena sklepa ne ugotavljata, ugotavljata pa druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec pobegnil. Nestrinjanje vložnika z dejanskimi zaključki, tudi s tistimi, ki sledijo iz logičnega sklepanja v obeh napadenih sklepih, ni predmet ocene s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP), ob nadaljnji ugotovitvi, da s tem v zvezi tudi ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 214/99
• Sodba I Ips 178/2000
• Sodba I Ips 200/2000