Sodba I Ips 377/2001

Jedro

Ker je vložen obtožni predlog s podrobnim opisom kaznivih dejanj, ni potrebno, da sklep o podaljšanju pripora vsebuje takšen opis, temveč zadostuje sklicevanje na obtožni predlog.

Ker ob vložitvi obtožnega akta ni mogoče predpostavljati obstoja pogojev za sojenje v nenavzočnosti po 1. odstavku 442. člena ZKP, s sklicevanjem na to določbo ni mogoče izpodbiti zaključka sodišča, da je podaljšanje pripora iz razloga begosumnosti po 1. točki 1.

odstavka 432. člena ZKP neogibno potrebno za potek postopka.

Stvar nadzorstvene pritožbe in ne zahteve za varstvo zakonitosti je preizkus okoliščine, da sodišče ni reagiralo na pobudo, da se priprtemu obdolžencu dovolijo stiki s priprto izvenzakonsko partnerko.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. R.R.J. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.11.2001 na podlagi določbe 3. odstavka 432. člena v zvezi z 2. odstavkom 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolžence C.I.V., C.N.C. in R.R.J. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 06.12.2001 zavrnilo pritožbe zagovornikov obdolžencev kot neutemeljene.

Zagovornik obd. R.R.J., odvetnik mag. M.T. iz Ž., je dne 12.12.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitve postopkovnih določb po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom za razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. V nasprotju s predhodno vloženo zahtevo pa tokratna neupravičeno očita napadenemu sklepu nedoločnost očitkov in pomanjkanje razlogov za utemeljenost suma. Vložen je bil namreč obtožni predlog, ki je vsebino očitkov natančno določil, zadovoljiva pa je v sklepu obrazložitev utemeljenega suma. Ni zato pravilen očitek, da sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V zahtevi navedena domnevna nepravilnost, da pripor ni neogibno potreben, ni podana, saj je prisotnost obdolženca nujna, saj je edino tako zagotovljeno, da se z begom ne bo mogel izogniti kazenskemu postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da bi sklep moral vsebovati konkreten opis kaznivih dejanj, iz katerih bi izhajali zakonski znaki določenih kaznivih dejanj. Zato zaključek o utemeljenem sumu in s tem tudi izpodbijani sklep nista sposobna preizkusa.

Zoper obd. R.R.J. in soobdolženca C.I.V. ter C.N.C. je Okrožno državno tožilstvo v Celju dne 28.11.2001 vložilo obtožni predlog zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 2. in 1. odstavku 216. člena v zvezi s 25. členom KZ. V tenorju obtožnega predloga opisana dejanja obdolžencev vsebujejo vse zakonske znake navedenih kaznivih dejanj. Sodišče je po vročitvi obtožnega predloga v skladu z določbo 3.

odstavka 432. člena ZKP preizkusilo, ali so še dani razlogi za pripor. Ugotovilo je, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 432. člena ZKP in podaljšalo pripor zoper obdolžence. Vsebino sklepa o odreditvi pripora določa 2. odstavek 202. člena ZKP, ki zahteva, da takšen sklep konkretizira kaznivo dejanje, za katero je podan utemeljen sum, da ga je storil obdolženec. Takšna ureditev je razumljiva glede na to, da zoper obdolženca še ni vložena zahteva za opravo preiskave ali obtožni akt, ki morata imeti opis kaznivega dejanja, s katerim je opredeljeno tako, da omogoča obdolžencu ustrezno obrambo. V primeru, ko je vložen zoper obd. R.R.J. in soobdolženca obtožni predlog s podrobnim opisom kaznivih dejanj, ni potrebno, da sklep o podaljšanju pripora vsebuje takšen opis, temveč zadostuje sklicevanje na obtožni predlog.

Takšnemu zaključku ne nasprotuje stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da opis kaznivih dejanj v sklepu o podaljšanju pripora ni potreben le v kazenskih postopkih pred okrožnim sodiščem po izdaji sklepa o uvedbi preiskave ali po pravnomočni obtožnici, ker je obdolžencu v teh primerih zagotovljena pravica do pritožbe zoper zaključek o utemeljenem sumu že z izdajo sklepa o preiskavi oziroma z ugovorom zoper obtožnico in ker v skrajšanem postopku ni ugovora zoper obtožni predlog, ki nikoli ne postane pravnomočen. Odločilno je le, da je obdolženec seznanjen s kaznivim dejanjem, ki ga je obdolžen, z njegovo popolno opredelitvijo. Ta pogoj je izpolnjen z vložitvijo obtožnega predloga, ki obsega vse sestavine, določene v 1. odstavku 434. člena ZKP. V sodbi z dne 05.04.2001, opr. št. I Ips 97/2001, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo vprašanje potrebnosti obrazložitve utemeljenega suma v primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici z istočasno navedbo stališča, kako mora ravnati sodišče v primerih vložitve neposredne obtožnice (6. odstavek 170. člena ZKP). Stališča, ki ga je pri tem zavzelo, ni mogoče razlagati, da mora v takšnem primeru sklep o podaljšanju pripora vsebovati opis kaznivega dejanja, ki je očitano obdolžencu, kot to neutemeljeno navaja zahteva za varstvo zakonitosti.

Izpodbijani pravnomočni sklep ima zadostne razloge o utemeljenem sumu in tudi razloge o obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP. Zaključek o utemeljenem sumu opira na zbrane podatke in dokaze. V položaju, ko je zoper obdolženca vložen obtožni predlog, v katerem sta opisani obdolžencu očitani kaznivi dejanji, zadošča obrazložitev utemeljenega suma v obsegu, navedenem v pravnomočnem sklepu. Pri presoji utemeljenega suma ni mogoče ocenjevati verodostojnosti dokazov. Kontradiktorna presoja dokazov je pridržana glavni obravnavi, medtem ko sodišče ob preizkusu razlogov za pripor ocenjuje le, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki ga je obdolžen. Zato ni utemeljena trditev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni mogoče preizkusiti in da bi ga zaradi tega bilo treba razveljaviti.

Obrazložitev pravnomočnega sklepa ima tudi povsem določne razloge o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Okoliščine, da je obdolženec romunski državljan, da je ilegalno prišel v Republiko Slovenijo z namenom, da nadaljuje pot v Italijo ter da ni z ničemer vezan na bivanje v Sloveniji, so zanesljiva podlaga za zaključek o realni nevarnosti, da bi obdolženec z begom onemogočil nadaljni potek kazenskega postopka in prav tako za zaključek, da je podaljšanje pripora za potek postopka neogibno potrebno. Stališče, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je tak zaključek v nasprotju z določbami ZKP, ni sprejemljivo. S sklicevanjem na 1. odstavek 442. člena ZKP, ki določa izjemo od načela neposrednosti in dopušča sojenje obdolženca v nenavzočnosti ob pogoju, da njegova navzočnost ni nujna in da je pred tem že bil zaslišan, ni mogoče izpodbiti navedenega zaključka. Za uspešno izvedbo in dokončanje kazenskega postopka je praviloma potrebna obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi, pri čemer tudi ni mogoče že ob vložitvi obtožnega akta predpostavljati obstoja pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Iz določbe 1. odstavka 442. člena ZKP ne izhaja, da neogibnost pripora za potek postopka ni potrebna, kot zatrjuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. To dejstvo se presoja v postopku odrejanja ali podaljšanja pripora v vsakem posameznem primeru z upoštevanjem vseh ugotovljenih okoliščin, ki dopuščajo razumen sklep o neogibnosti pripora. Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje takšen zaključek in v zvezi z njim tudi zadostne razloge, prav tako pa razloge o tem, zakaj ni mogoče drugače kot s priporom zagotoviti navzočnost obdolženca v kazenskem postopku. Za presojo, ali je še podan priporni razlog begosumnosti, ni odločilno razlogovanje sodišča, ki zadeva ugotovitev o sorazmernosti zoper obdolženca odrejenega pripora in neogibno potrebnostjo za varnost ljudi.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno očita sklepu sodišča prve stopnje protispisnost. Sklep sodišča prve stopnje navaja v obrazložitvi, da je okrožni državni tožilec vložil zoper obdolžence obtožni predlog zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ in odvzema motornega vozila po 2. in 1. odstavku 216. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Povsem jasno je, da se obrazložitev o utemeljenem sumu navezuje na obtožni predlog. Sodišče druge stopnje je sprejelo takšen zaključek kot pravilen ter ga dopolnilo z obrazložitvijo, s katero je odgovorilo na pritožbene navedbe. Zato ni nasprotja, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Po določbi 3. odstavka 432. člena ZKP se glede pripora od izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave smiselno uporabljajo določbe 207. člena tega zakona. Pri tem pa mora sodnik vsakih mesec dni preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Sodišče je v nasprotju s to določbo podaljšalo obdolžencu pripor do konca glavne obravnave, pri čemer je očitno izhajalo iz predpostavke, da bo glavna obravnava končana pred potekom enega meseca. Kršitev, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, je sicer podana, vendar ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. V primeru, da glavna obravnava ne bo končana do preteka enomesečnega roka, bo sodišče moralo znova preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor.

Izvrševanje pripora urejajo določbe 209. do 213. člena ZKP. Presoja dovoljenosti obdolženčevih stikov s priprto izvenzakonsko partnerko je po vložitvi obtožnega akta (5. odstavek 213.b člena ZKP) v pristojnosti sodnice, ki ji je zadeva dodeljena v reševanje. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti okoliščine, da sodišče doslej ni reagiralo na podano pobudo, da se obdolžencu omogočijo navedeni stiki, temveč je to stvar nadzorstvene pritožbe.

Po obrazloženem Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ugotovilo kršitev zakona, navedenih v zahtevi zagovornika obdolženega R.R.J. za varstvo zakonitosti. Zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 1331/2022
• Sodba I Ips 379/2001
• VSRS Sodba XI Ips 33642/2014-94