Sodba I Ips 370/2001

Jedro

Določbo 2. odstavka 202. člena ZKP, ki zahteva, da pisni sklep o odreditvi pripora obsega kaznivo dejanje, je treba razlagati tako, da mora biti slednje glede njegovih bistvenih sestavin toliko določeno, da je iz tega jasno razvidno, katero kaznivo dejanje se očita obdolžencu.

Obrazložitev sklepa o odreditvi pripora glede razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, se ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, ampak mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje.

Okrožno državno tožilstvo je zoper obdolžence vložilo obtožni predlog, v katerem je predlagalo tudi podaljšanje pripora in je moralo sodišče o njem znova odločiti. Vrhovno sodišče je zato izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora le razveljavilo in zadeve ni vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločitev.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevama zagovornikov obd. C.I.V. in obd. R.R.J. za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti glede obd. C.N.C. se pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.11.2001 je bil zoper obdolžene C.I.V., C.N.C. in R.R.J. odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 29.11.2001 je bil ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov zoper obdolžence odpravljen pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, zavrnjene pa so bile pritožbe zagovornikov v obsegu, v katerem so izpodbijale priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 432. člena ZKP.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 3.12.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obd. R.R.J., odvetnik mag. M.T. iz Ž. zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitve postopkovnih določb po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Prav tako je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 4.12.2001 vložil zagovornik obd. C.I.V., odvetnik D.G. iz C. V njej uveljavlja kršitve kazenskega zakona in kršitve postopkovnih določb ZKP. Zagovornik obd. R.R.J. predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov. Zagovornik obd. C.I.V. pa predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi njegovi zahtevi ter izpodbijana sklepa razveljavi in zoper obdolženko pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločitev. Po njegovem stališču je treba pritrditi obema zahtevama za varstvo zakonitosti, da iz izpodbijanega sklepa v nasprotju z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP ni razvidno, katerih dejanj so obdolženi. Iz obrazložitve ni jasno, kateri so razlogi, na podlagi katerih sodišče sklepa, da so obdolženci storili konkretna kazniva dejanja, saj dejanja niso opisana tako, da bi jih bilo mogoče identificirati, še manj pa ugotoviti, kateri so dokazi, ki kažejo na storitev konkretnih kaznivih dejanj. Nobenega od napadenih sklepov ni mogoče preizkusiti. Zahteva zakona (2. odstavek 202. člena ZKP), da je potrebno določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, ni bila spoštovana, saj sklicevanje na izjavo državnega tožilca glede očitkov, ki bodo vsebovani v nadaljevanju postopka, niso zadostni, niti kot take ni mogoče šteti navedbe, da na utemeljen sum kažejo zaseženi predmeti, izpovedbe oškodovancev in zapisniki ogledov, če se pri tem ne navede, kaj našteti dokazni viri izkazujejo. Sklepa zato nimata razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Bistvo izvajanj obeh vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti je v očitku, da izpodbijani pravnomočni sklep nima opisa kaznivih dejanj, iz katerih bi izhajali vsi njihovi zakonski znaki, prav tako pa ne razlogov oziroma ustreznih razlogov o utemeljenosti suma, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja. Zagovornik obd. C.I.V. poudarja, da je sklep o odreditvi pripora prvi akt, v katerem se ima obdolženec pravico seznaniti s tem, kar se mu očita in se ustrezno braniti s pravnimi sredstvi. Zaradi kršitev, ki jih uveljavlja, je obdolženki kršena pravica njene obrambe. Graja tudi zaključek izpodbijanega pravnomočnega sklepa o nevarnosti, da bo obdolženka na prostosti pobegnila in v zvezi s tem zaključek o neogibnosti odreditve pripora za potek kazenskega postopka. Zagovornik obd.

R.R.J. pa tudi navaja, da sklep preiskovalnega sodnika nima zaključka o tem, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka. Drugostopnemu sklepu očita nezakonitost, ker v nasprotju s prvostopnim sklepom podaja opis kaznivih dejanj in poudarja, da sklep preiskovalnega sodnika nima opisa kaznivih dejanj. Zato bi moral senat okrožnega sodišča prvostopni sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločitev preiskovalnemu sodniku, saj bi obdolženec le tako dobil možnost realizirati pravico do pritožbe z vsemi tremi pritožbenimi razlogi, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more, ker z njo ne more uveljavljati tudi zmotnosti in nepopolnosti dejanskih zaključkov. Zagovornik obd. R.R.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi meni, da je pripor nezakonito odrejen za nazaj, ker je prvostopni sklep izdan šele 26.11.2001, izreka pa pripor že od 23.11.2001 dalje. Po stališču tega zagovornika je tudi izrek drugostopnega sklepa sam s seboj v nasprotju, ko delno potrjuje prvostopni sklep, torej potrjuje odreditev pripora, hkrati pa izreka odpravo pripora. Zahtevi za varstvo zakonitosti grajata tudi zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti.

Preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora zoper obdolžence navaja, da so bili zaslišani zaradi suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja odvzema in poskusa odvzema motornega vozila po 1. in 2.

odstavku 216. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Ugotavlja tudi, da obdolženci večino kaznivih dejanj zanikajo in priznajo le svojo prisotnost na kraju S. v stanovanjski hiši, kjer so jih prijeli policisti. Sklicuje se na izjavo okrožnega državnega tožilca, da je na podlagi zbranih dokazov v spisu dovolj podatkov, da lahko zahteva uvedbo kazenskega postopka zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja odvzema in poskusa odvzema motornega vozila po 1. in 2. odstavku 216. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Poudarja tudi, da je okrožni državni tožilec natančno navedel, v kakšnem obsegu bo predlagal nadaljevanje kazenskega postopka. Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, opira na listinsko dokumentacijo, priloženo vsem trem kazenskim ovadbam, na zasežene predmete, zbrane izpovedbe oškodovancev in zapisnike o ogledu krajev, ki kažejo na njihovo prisotnost na krajih izvršenih dejanj ter na dejstvo, da so kot ilegalci na poti v Italijo bili brez sredstev in da so si z načinom izvrševanja kaznivih dejanj zagotavljali potrebno prehrano, oblačila oziroma nastanitev na poti. V ostalem preiskovalni sodnik navaja okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP. Izvenobravnavni senat v sklepu, s katerim je odločal o pritožbah zagovornikov obdolžencev, pritrjuje zaključku preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženci storili predmetna kazniva dejanja. V nadaljevanju obrazložitve z navedbo posameznih oškodovancev, v katerih škodo bi naj obdolženci izvršili kazniva dejanja in navedbo odvzetih oblačil in drugih predmetov, dopolnjuje razloge sklepa preiskovalnega sodnika ter se v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji sklicuje na izjave oškodovancev, potrdila o vrnitvi predmetov, zapisnika o ogledu kraja dejanja, uradna zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in o prepoznavi predmeta, zapisnika o prevzemu najdenih stvari in potrdilu o vrnitvi predmeta, avtomobila enemu od oškodovancev. Drugostopni sklep vsebuje tudi obrazložitev o obstoju pripornega razloga begosumnosti ter razloge, s katerimi ugotavlja, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov tistega, ki mu je odvzeta prostost, obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Preiskovalni sodnik je v tej zadevi odredil pripor zoper obdolžence pred uvedbo kazenskega postopka. Glede na določbo 2. odstavka 202. člena ZKP bi moral biti podan opis kaznivih dejanj v sklepu o odreditvi pripora, ker je le na takšen način obdolžencem zagotovljeno učinkovito uveljavljanje in uresničevanje pravice do pritožbe.

Navedeno zakonsko določbo, ki zahteva, da pisni sklep o odreditvi pripora obsega kaznivo dejanje, je treba razlagati tako, da mora biti slednje glede njegovih bistvenih sestavin toliko določeno, da je iz tega jasno razvidno, katero kaznivo dejanje se očita obdolžencu.

Slednje ne daje samo obdolžencu možnost uresničevanja njegove pravice obrambe, temveč omogoča ob upoštevanju in oceni zbranih podatkov in dokazov ustrezen zaključek o tem, ali je podan utemeljen sum v smeri storitve kaznivega dejanja ali ne.

Izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje opisa kaznivih dejanj. V njegovi obrazložitvi ni naveden način storitve, čas in kraj storitve kaznivih dejanj. Po zaslišanju obd. R.R.J. dne 26.11.2001 je okrožni državni tožilec določno navedel opis kaznivih dejanj, glede katerih storitve bi naj obstajal utemeljen sum ter se nanj skliceval tudi po zaslišanju ostalih dveh obdolžencev. Preiskovalni sodnik se v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora sklicuje le na izjavo okrožnega državnega tožilca, da je na podlagi zbranih dokazov v spisu dovolj podatkov, da lahko zoper obdolžence zahteva uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 211. člena KZ ter 1. in 2. odstavku 216. člena KZ, ne da bi v njej navedel njihov konkreten opis. Te pomanjkljivosti senat okrožnega sodišča, ki je odločal o pritožbah zagovornikov obdolžencev zoper sklep o odreditvi pripora, ni mogel nadomestiti z dopolnjenimi razlogi, s katerimi je pritrdil oceni preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma. Po drugi strani so tudi razlogi, s katerimi pravnomočen sklep obrazlaga obstoj utemeljenega suma, pomanjkljivi. Določba 2. odstavka 202.

člena ZKP zahteva določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja tak sum. To pomeni, da se obrazložitev sklepa o odreditvi pripora ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, temveč mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, ki ne vsebuje opisa obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in ki ne navaja vseh potrebnih razlogov o utemeljenem sumu, niso bile v celoti upoštevane zahteve določbe 2. odstavka 202. člena ZKP. Poleg kršitve pravice do pritožbe in s tem pravice obdolžencev do obrambe, je bila storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V posledici navedenih ugotovitev je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevama zagovornikov obd. C.I.V. in obd. R.R.J. za varstvo zakonitosti in pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo (1. odstavek 426. člena ZKP). Ker je spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist navedenih obdolžencev, podani tudi v korist obd. C.N.C., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je po uradni dolžnosti razveljavilo izpodbijani sklep tudi glede tega obdolženca (2.

odstavek 424. člena ZKP). Po podatkih spisa je Okrožno državno tožilstvo v Celju dne 28.11.2001 vložilo zoper obdolžence obtožni predlog zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ in odvzema motornega vozila po 2. in 1.

odstavku 216. člena v zvezi z 25. členom KZ. V njem je predlagalo tudi podaljšanje pripora zoper obdolžence. Ker je sodišče moralo znova odločiti o priporu, je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora le razveljavilo in zato zadeve ni vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločitev.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 107/2000
• Sodba I Ips 106/2000
• Sodba I Ips 221/2001