<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 372/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2001:I.IPS.372.2001
Evidenčna številka:VS21173
Datum odločbe:14.12.2001
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - velika tatvina - varnost ljudi pri poskusu velike tatvine z vlomom v stanovanje - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Pri oceni stopnje ogrožanja varnosti ljudi v zvezi s pogoji za pripor ni mogoče izhajati zgolj iz tega, da je kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena ZKP ostalo pri poskusu. Stanovanje ima za ljudi poseben pomen, saj pri njih vzbuja občutek, da so v njem varni. Čeprav je dejanje ostalo pri poskusu, je upoštevajoč posebnost napadenega objekta kazenskopravnega varstva podano takšno ogrožanje premoženja, ki pomeni tudi ogrožanje varnosti ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega M.Š. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper za pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 3.12.2000 iz razlogov po 2. in 3. alinei (očitno mišljeno točki) 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da odločba sodišča druge stopnje "nima razlogov o bistvenih razlogih, niti ni pravilno uporabila določbe kazenskega postopka o pripornih razlogih". Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi v celoti, ne glede na to, v kateri fazi bo ta kazenski postopek v trenutku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izpostavlja, da gre za interes obdolženca do zaščite njegove ustavno zagotovljene pravice do "svobode (-ega gibanja)".

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Poudarja, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj pripornega razloga in to dejstvo tudi skladno s podatki v spisu natančno in razumljivo obrazložilo. Nobenih neskladij ali napačnih zaključkov sodišču ni mogoče očitati, ko je interpretiralo vsebino pojma "varnost ljudi".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za odreditev (podaljšanje) pripora so: a) da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) da ji je podan kateri od pripornih ralogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je odreditev pri konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za potek postopka.

Vložnik v zahtevi ne zatrjuje, da pri obdolženem M.Š. ni podan utemeljen sum, da je poskusil storiti očitano kaznivo dejanje, prav tako ne ugovarja ugotovitvi o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pravnomočni sklep o podaljšanju pripora izpodbija s trditvijo, da ta nima razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih bi bilo razvidno, da je odreditev pripora neogibno potrebna. Tak očitek je treba razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11.

točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Obdolženčev zagovornik hkrati sodišču očita, da je zoper obdolženca podaljšalo pripor, čeprav ta pogoj za pripor ni bil podan, saj da je bilo ravnanje obdolženca, da je neznatno ogrožalo tuje premoženje, ne da bi bila pri tem ogrožena varnosti ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, zakaj je ocenilo, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno. Navedlo je, da je varnost ljudi lahko ogrožena tudi takrat, ko je kot objekt kazenskopravnega varstva napadeno premoženje.

Upoštevalo je vrsto in težo kaznivega dejanja ter ugotovilo, da je pri obdolženem M.Š. stopnja ponovitvene nevarnosti podana v tolikšni meri, da z milejšimi ukrepi realne nevarnosti, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje, ni mogoče odpraviti. Presodilo je tudi, da uporaba pripora sorazmeren ukrep ter da iz navedenih razlogov podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 6.12.2001, s katero je v isti zadevi zavrnilo zahtevo zagovornika obdolženega M.Š. za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, ugotovilo, da je izpodbijani pravnomočni sklep zakonit, saj naj bi obdolženec s storitvijo kaznivega dejanja poskusil poseči v tuje premoženje na način, ki pomeni tudi ogrožanje varnosti ljudi.

Obdolženi M.Š., ki je specialni povratnik, naj bi sredi belega dne poskusil z vlomom priti v notranjost stanovanjske hiše in si tam prilastiti vrednejše predmete. Kaznivega dejanja naj ne bi dokončal, ker se zanj nenadejano v hišo vrnil lastnik. Obdolženec naj bi, kakor je razvidno iz sklepa sodišča druge stopnje, v mesecu aprilu 2001 storil dve kaznivi dejanji po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, tako da je vlomil v tuji hiši in iz njiju, v prvem primeru vzel in si prilastil devize in gotovino, v drugem pa zlatnino. Pri oceni stopnje ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče izhajati zgolj iz tega, da je dejanje ostalo pri poskusu. Stanovanje ima za ljudi poseben pomen, saj pri njih vzbuja občutek, da so v njem varni. Zato je pravilna presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je ne glede na to, da naj bi obdolženčevo dejanje ostalo pri poskusu, upoštevajoč posebnost napadenega objekta kazenskopravnega varstva, podano takšno ogrožanje premoženja, ki pomeni tudi ogrožanje varnosti ljudi.

Z navedbo, da je sodišče pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti napačno ocenilo, da okoliščina, da naj bi imel M.Š. podjetje, ki mu zagotavlja preživljanje, ni bistvenega pomena, pa obdolženčev zagovornik podaja drugačno dokazno presojo od tiste v napadenem pravnomočnem sklepu in na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega M.Š. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo jo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzk3NA==