Sodba I Ips 38/99

Jedro

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor raznaša tuje trditve. Raznašanje lastnih žaljivih obdolžitev je še vedno le zatrjevanje in lahko vpliva na oceno teže kaznivega dejanja glede na krog oseb, ki jim je bila trditev sporočena, kakor tudi glede na število ponovitev.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.P. za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo en mesec zapora, s preizkusno dobo eno leto in mu hkrati naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 191.632,00 SIT in povprečnino v znesku 30.000,00 SIT.

Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi zagovornice obsojenega M.P. deloma ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obsojencu po 61. členu KZ izreklo sodni opomin, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 06.01.1999 priporočeno po pošti vložila na Okrajno sodišče v Tolminu zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega postopka glede stroškov in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da Vrhovno sodišče sklep pritožbenega sodišča spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, odločbo o stroških pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje, pri čemer so stroški tega postopka nadaljni stroški, podrejeno pa, da napadeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pooblaščenec zasebnih tožilk na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica v zahtevi trdi, da obsojencu direktni naklep ni bil dokazan. Obe napadeni sodni odločbi sta direktni naklep ugotovili in tudi obrazložili. Zatrjevanje vložnice, da obsojencu direktni naklep ni bil dokazan, je uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da prvostopno sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Zasebni tožilki sta tožili za dvoje, in sicer, da je obsojenec trdil in raznašal trditve, ko je prvostopno sodišče ugotovilo zgolj, da je trdil, ne pa tudi raznašal trditve, kar je prvostopno sodišče iz izreka o krivdi izpustilo. Po mnenju vložnice pomeni, da o raznašanju sodišče ni odločalo, čeprav je iz obrazložitve razbrati, da zasebni tožilki raznašanja trditve nista uspeli dokazati. Zaradi te kršitve pa bi bilo potrebno prvostopno sodbo razveljaviti, saj je bila glavna obravnava z dne 24.09.1996 zaradi dokaznega predloga zasebnih tožilk v tej smeri - o raznašanju trditev - preložena, pa predlagane priče na glavni obravnavi 04.03.1998 o tem niso vedele ničesar povedati. Prvostopno sodišče bi moralo zato v tem delu zavrniti obtožbo ali izreči oprostilno sodbo, stroške postopka pa naložiti zasebnim tožilkam, ki svoje obtožbe nista uspeli dokazati.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Res je sicer, da je v zasebni tožbi navedeno, da naj bi obdolženec trdil in raznašal očitane žaljive obdolžitve, vendar raznašanje v zasebni tožbi ni bilo opisano, niti po vsebini niti po času in kraju. Iz opisa dejanja v sodbi je razvidna le opredelitev trditve. Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe izrecno obrazložilo, da je očitek raznašanja žaljivih obdolžitev nekonkretiziran. Ob predmetu zasebne tožbe tako ni bilo podlage za izrek sodbe o kaznivem dejanju žaljive obdolžitve storjenim z raznašanjem. To kaznivo dejanje stori, kdor raznaša tuje trditve. Raznašanje lastnih žaljivih obdolžitev je še vedno le zatrjevanje in lahko vpliva na oceno teže kaznivega dejanja glede na krog oseb, ki jim je bila trditev sporočena, kakor tudi glede na število ponovitev trditve. V obravnavanem primeru bi šlo tako, kolikor bi bil predmet obtožbe konkretiziran z obsojenčevim raznašanjem lastnih trditev, za navidezni stek, ki ne vpliva na pravno opredelitev dejanja. Zato za očitek, da prvostopno sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ni podlage.

Vložničina izvajanja o izostanku direktnega naklepa pri obsojencu, kot tudi, da je bil v neizogibni opravičljivi zmoti in od zasebnih tožilk izvan, se nanašajo, kot deloma ugotavlja sama vložnica, na zmotno in nepolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri tem Vrhovno sodišče, glede na izvajanja vložnice, dodaja le, da tudi če bi iz opisa kaznivega dejanja, kot ga vsebuje krivdorek prvostopne sodbe, sledil le eventualni naklep, ta za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ zadošča. V obravnavanem primeru tudi ni pogojev za uporabo 6.

odstavka 171. člena KZ v zvezi s 3. odstavkom 169. člena KZ. Glede na dejanske ugotovitve v obeh uvodoma navedenih napadenih sodnih odločbah ni podlage za ugotovitev, da je obsojenec imel utemeljen razlog verjeti, ob očitku kaznivega dejanja tatvine, v resničnost tistega, kar je trdil. Glede na vse povedano je kazenski zakon na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen in je zato vložničina trditev, da bi moralo izdati sodišče zavrnilno sodbo ne pa obsodilno, brez podlage.

Tudi vložničin očitek v zahtevi o kršitvi določb kazenskega postopka v izreku o stroških ni utemeljen. Raznašanje trditev v pravnem smislu sploh ni predmet zasebne tožbe in zato tudi ne izreka prvostopne sodbe. Glede na zgoraj povedano je šlo za izvajanje dokazov v smeri števila oseb, ki naj bi jim obsojenec trdil o zasebnih tožilkah, da sta kradli, pa to v opisu predmeta obtožbe ves čas ni bilo s strani zasebnih tožilk očitano obsojencu. V postopku rednega sojenja ni bilo podlage niti za oprostilno niti za zavrnilno sodbo v delu, kot ga zatrjuje vložnica, ko ta oblika sploh ta ni bila v zasebi tožbi navedena. Ne glede na potek dokaznega postopka je zato izrek o stroških, glede na izid zadeve v rednem sojenju, pravilen, ko glede na ugotovljeno dejansko stanje ob ugotovljenem predmetu obtožbe, v zvezi z odmero stroškov ni bilo podlage za drugačno odločitev od tiste, kot sta jo sprejeli obe napadeni sodni odločbi. Zaradi povedanega tudi v tej smeri vložnica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da nobena od zatrjevanih kršitev zakona v napadenih sodnih odločbah ni podana, je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, skladno s 425. členom ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 187/98
• Sodba I Ips 195/2001
• VSL Sklep II Kp 57894/2022