Sodba I Ips 368/2007

Jedro

Opis kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ni pomanjkljiv, če je navedeno, da je obdolženec poškodoval tujo stvar na ta način, da je v garažni hiši zlomil dvižno zapornico, last d.o.o., ter povzročil škodo v višini 417,29 EUR.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 22.3.2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.4.2007, kršena določba 1. odstavka 224. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 18.12.2006, vloženega zoper A.R. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper navedena sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V nasprotju z obrazložitvami v izpodbijanih sklepih je menil, da odločitvi obeh sodišč nista v skladu z zakonom, saj sta razpolagali z dovolj popolnim in jasnim opisom, ki je neposredno omogočil rešitev vprašanja, ali gre za kaznivo dejanje in če gre, za katero gre. Sodišču in tožilstvu ni bilo treba že v opisu dejanja pojasnjevati tistega, kar vsebuje že sam izraz "poškodovati". Zlom zapornice tudi jasno kaže, da je bila zlomljena, torej poškodovana, kar pojasnjuje tudi višina navedene škode. Prav tako ni bilo potrebno v tenorju obtožbe navajati naklepa, saj se pri naklepnih kaznivih dejanjih to ne opisuje. Podatki o motivu pa tudi sicer ne sodijo v opis dejanja. Predlagal je, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po 1. odstavku 224. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obtožni predlog je A.R. očital "da je 23.6.2006 v M. poškodoval tujo stvar na ta način, da je v garažni hiši K. zlomil dvižno zapornico, last K.d.o.o., ter povzročil škodo v višini 100.000 SIT oziroma 417,29 EUR". S tem naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Opis dejanja vsebuje vse zakonite znake navedenega kaznivega dejanja in ni pravilno stališče v sklepu sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo navedeno storilčevo izvršitveno dejanje in da niso navedene nastale poškodbe na dvižni zapornici, kar ugotavlja v izpodbijanem sklepu tudi sodišče druge stopnje. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 224. člena KZ predvideva kot izvršitveno dejanje tri alternativne oblike, da namreč storilec tujo stvar: 1) poškoduje, 2) jo uniči 3) ali napravi nerabno. Za opis kaznivega dejanja v tenorju obtožnega predloga je torej dovolj, da se opiše ena od treh alternativnih izvršitvenih oblik, kar je državni tožilec v obtožnem predlogu tudi storil, opisal je namreč izvršitveno obliko poškodovanja, saj je A.R. očital, da je "poškodoval tujo stvar". Abstraktni del izvršitvenega dejanja se v tem primeru sklada s konkretnim ravnanjem, saj poškodovanje tuje stvari hkrati odraža prav tisto ravnanje, ki se obdolžencu očita. Ob tem je treba pritrditi tudi vrhovnemu državnemu tožilcu, da v opisu kaznivega dejanja po 1. odstavku 224. člena KZ ni potrebno posebej navajati storilčevega naklepa, ker gre za naklepno kaznivo dejanje, kar je v primeru krivdoreka potrebno utemeljiti v razlogih sodbe.

Poškodovanje tuje stvari je bilo v obtožnem predlogu še posebej konkretizirano, saj se je obdolžencu očitalo, da je "zlomil dvižno zapornico". S tem je v opisu kaznivega dejanja povsem skladno izbrano izvršitveno dejanje in konkretiziran način storitve. Prav način storitve tudi povsem določno izraža posledico, to je zlom dvižne zapornice, sledi pa še nadaljnja konkretizacija v obliki natančno navedene povzročene škode.

Iz obrazloženega sledi, da sta sodišči nepravilno ocenili opis dejanja kot pomanjkljiv, saj vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Sodišči sta s tem kršili kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, kar kot kršitev kazenskega zakona predvideva 1. točka 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona je bila zagrešena v korist obdolženega A.R., tako da je zahteva vrhovnega državnega tožilca vložena v njegovo škodo. Skladno z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil kazenski zakon prekršen, ni pa poseglo v oba pravnomočna izpodbijana sklepa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 293/2008
• Sodba I Ips 83/95
• Sodba I Ips 153/2012