Sodba I Ips 382/2001

Jedro

Čeprav višje sodišče pri reševanju pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora ni upoštevalo nekaj dni pred tem dano izjavo okrožnega državnega tožilca, da odstopa od kazenskega pregona za dve kaznivi dejanji, to ni odločilno za oceno, da je pripor še vedno potreben. Res se je zmanjšal obseg obtožencu očitane kriminalne dejavnosti, vendar ne do takšne mere, da bi to ob vseh nespremenjenih okoliščinah narekovalo drugačno odločitev, saj je obtožnica v preostalem delu postala pravnomočna, še vedno pa je podana večja teža teh dejanj glede na visoko vrednost prilaščenih in prikritih vozil in glede na delovanje, pri katerem se je združilo več oseb.

Izrek

Zahteva zagovornikov obt. G.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 8.11.2001 na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obtožence G.S., G.Ž., S.K., H.Z. in B.L. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.11.2001 delno ugodilo pritožbama obt. H.Z. in njegovega zagovornika in prvostopni sklep spremenilo tako, da je pripor zoper obt. H.Z. podaljšalo iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. V ostalem je pritožbo obt. H.Z. in njegovega zagovornika ter v celoti pritožbe obt. G.S. in njegovih zagovornikov, obt. G.Ž. in njegovega zagovornika ter zagovornika obt. B.L. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovorniki obt. G.S. so dne 7.12.2001 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve materialnega prava.

Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obt. G.S. nemudoma odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je Višje sodišče v Ljubljani spise reševalo 20 dni in s tem poseglo v temeljno človekovo pravico, to je osebno svobodo, in da bi bilo potrebno evidentno hitreje odločati, ni v skladu s podatki spisa. Iz predložitvenega poročila, s katerim so bile pritožbe obdolžencev in njihovih zagovornikov zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem z dne 8.11.2001 vložene v reševanje, je razvidno, da je Višje sodišče v Ljubljani prejelo predložitveno poročilo 27.11.2001 in naslednji dan odločilo, 30.11.2001 pa je bil spis že vrnjen Okrožnemu sodišču v Krškem. Niso utemeljeni tudi očitki, da oba sklepa, zlasti še sklep Višjega sodišča v Ljubljani ne vsebujeta razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o utemeljenosti pripora. Oba sklepa imata glede obtoženega G.S. prepričljive in zadostne razloge, ki so vodili k odločitvi, da se zoper njega pripor podaljša.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov za podaljšanje pripora, torej razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Obrazložitev pravnomočnega sklepa navaja podatke in dokaze, na podlagi katerih zanesljivo ugotavlja obstoj utemeljenega suma v smeri storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Prav tako navaja konkretne okoliščine, na katere opira zaključek, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Težo kaznivih dejanj pravilno povezuje z ugotovljeno večjo vrednostjo prilaščenih in prikritih stvari, način storitve pa z načinom njegovega delovanja in vlogo, ki jo je pri tem odigral, pri čemer upošteva in pravilno ocenjuje okoliščino, da obtoženec živi na državni meji z Republiko Hrvaško. Obtoženčevo prejšnje življenje ugotavlja na podlagi podatkov o njegovi kaznovanosti ter ga kot dejstvo, ki v povezavi z ostalimi okoliščinami kaže na ponovitveno nevarnost, utemeljeno presoja tudi z vidika časovne povezanosti, ko eno od kaznivih dejanj, za katero je bil obsojen v Republiki Hrvaški, časovno sovpada s storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj.

Pravnomočni sklep ima tudi razloge o tem, zakaj je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi in njihovega premoženja in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi. Zato ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da nima razlogov o dejstvih, odločilnih za ugotavljanje zakonskih pogojev za podaljšanje pripora. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na delni odstop od kazenskega pregona okrožnega državnega tožilca. Po podatkih spisa je slednji z izjavo z dne 19.11.2001 odstopil od kazenskega pregona za kaznivi dejanji veliki tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka in 3. odstavku 211. člena KZ ter 1. in 3. odstavku 221. člena KZ. Odstopno izjavo je okrožno sodišče sprejelo dne 23.11.2001, višje sodišče je o pritožbi obtoženčevih zagovornikov zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Krškem odločilo na seji dne 28.11.2001. Obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča vsebuje navedbo o tem, kako presoja dejstvo, da je bila obtožnica vrnjena okrožnemu državnemu tožilcu, da zahteva dopolnitev preiskave in popravi ugotovljene napake v obtožnici.

Izhajalo je iz stanja, ki je bilo v času odločanja o podaljšanju pripora s strani senata Okrožnega sodišča v Krškem. Pri tem ni upoštevalo navedenega delnega odstopa okrožnega državnega tožilca od kazenskega pregona. S to njegovo izjavo se je ob vseh ostalih nespremenjenih okoliščinah zmanjšal obseg obtožencu očitane kriminalne dejavnosti, vendar ne do takšne mere, da bi to narekovalo drugačno odločitev, kot je sprejeta z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Glede preostalega dela obtoženčeve kaznive dejavnosti je obtožnica pravnomočna. Večja teža teh dejanj je glede na visoko vrednost prilaščenih in prikritih vozil in glede na delovanje, pri katerem se je združilo več oseb, še vedno podana. Zato ni mogoče zaključiti, da med priporom, kot posegom v osebno svobodo obtoženca in ogrožanjem, ki ga predstavlja izvršitev kaznivih dejanj, očitanih obtožencu, ni sorazmerja in da zaradi tega niso več podani zakonski pogoji za podaljšanje pripora obtožencu. Sprememba, ki je v zvezi z delnim odstopom okrožnega državnega tožilca od kazenskega pregona nastala po odločitvi senata Okrožnega sodišča v Krškem o podaljšanju pripora, za oceno njegovega nadaljnega obstoja glede na navedeno ni odločilna. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti, ni podana.

Višje sodišče v Ljubljani je kazenski spis Okrožnega sodišča v Krškem s predložitvenim poročilom prejelo dne 27.11.2001, ob 11. uri, kot je razvidno iz dohodnega zaznamka. O pritožbah obdolžencev in zagovornikov je odločilo na seji senata dne 28.11.2001. Dne 29.11.2001 je bil spis poslan priporočeno po pošti Okrožnemu sodišču v Krškem, ki ga je sprejelo dne 30.11.2001. Trditev vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje reševalo zadevo 20 dni, ni točna in zato tudi ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je postopalo hitro ter pri tem upoštevalo zakonski rok 48. ur (1. odstavek 207. člena ZKP) ter splošno načelo posebno hitrega postopanja, če je obtoženec v priporu (2. odstavek 200. člena ZKP). Glede na to sodišče druge stopnje ni kršilo navedenih določb.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obt. G.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

06.09.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 339/2001
• VSC Sklep I Kp 44386/2020
• Sodba I Ips 464/2008