Sodba I Ips 376/2001

Jedro

Sklep o podaljšanju pripora se glede izkazanosti utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitani kaznivi dejanji, pravilno opira na vloženo obtožnico, ki je postala pravnomočna. S tem je namreč pravnomočno ugotovljen tudi navedeni sum.

Izrek

Zahteva obd. H.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom senata Okrožnega sodišča v Krškem z dne 6.12.2001 je bil zoper obd. H.Z. na podlagi določbe 3. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Z istim sklepom je bilo odločeno, da se kazenski postopek zoper obd. H.Z. zaradi dveh kaznivih dejanj prikrivanja po 1. in 3. odstavku 221. člena KZ izloči in dokonča posebej ter zadeva v tem obsegu odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Brežicah. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14.12.2001 pritožbo obd. H.Z. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obd. H.Z. je dne 20.12.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 15. in 17. člena ZKP in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero razveljavi sklep višjega sodišča in mu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da je obdolženčeva zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Utemeljen sum, da je obdolženec storil dvoje kaznivih dejanj prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ, izhaja iz dejstva, da je obtožnica zoper njega glede teh dejanj pravnomočna. Tudi verjetnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja je očitna. Dne 10.9.2001 je okrožni državni tožilec vložil zoper njega obtožnico zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 221. člena KZ in kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ, kar kaže, da gre za osebo, ki je nagnjena k izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj obdolženčeve zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvah, da ni priznal kaznivih dejanj prikrivanja iz 1. in 3.

odstavka 221. člena KZ, ker je njuno storitev zanikal pri zaslišanju pred preiskovalno sodnico in tudi z navedbami v pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave ter da je po ustavitvi kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka in 3.

odstavku 212. člena KZ nastal položaj, v katerem je bil dne 12.6.2001, ko se je smel za obe kaznivi dejanji prikrivanja zagovarjati s prostosti. S tem obdolženec izpodbija zaključka pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma in nadaljnem obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Napadeni pravnomočni sklep se glede izkazanosti utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji prikrivanja, upravičeno opira na vloženo obtožbo, s katero je tak sum pravnomočno ugotovljen. Pravilno tudi ugotavlja, da se odločilna dejstva, ki zadevajo zaključek o utemeljenem sumu v času od zadnjega podaljšanja pripora niso spremenila v takšni meri, da bi o njegovem obstoju lahko nastal resen dvom. Dokazi in podatki, na katere se sklicuje obtožni akt, se niso bistveno spremenili, zato obdolženec le z odklonilnim stališčem do storitve očitanih kaznivih dejanj utemeljenega suma ne more izpodbiti.

Pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pravnomočni sklep pravilno izhaja iz določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, po kateri se sme odrediti oziroma podaljšati pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. V pravnomočnem sklepu je zanesljivo pojasnjeno, da je glede na obdolženčevo prejšnje življenje, ko je bil že kaznovan zaradi kaznivega dejanja, čeprav ne istovrstnega, glede na dejstvo, da je v kazenskem postopku zaradi dveh istovrstnih kaznivih dejanj pred sodiščem v Kranju in ob upoštevanju ponavljajočega se načina storitve kaznivih dejanj in njihove teže, ki se kaže v veliki vrednosti prikritih vozil, podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Zato je pravilen tudi zaključek, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi in njihovega premoženja ter da je še vedno podana sorazmernost med obsegom obdolžencu očitane kriminalne dejavnosti in dosedanjim trajanjem pripora.

Stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da ustavitev postopka za kaznivo dejanje velike tatvine in s tem nastanek položaja, v katerem je bil do dne 12.6.2001, predstavlja okoliščino, zaradi katere ni več zakonite podlage za podaljšanje pripora, ni sprejemljivo. Sodišče je pri odločitvi o podaljšanju pripora izhajalo iz stanja, ki je nastalo po odločitvi, s katero ni dopustilo obtožbo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka in 3. odstavku 212. člena KZ in zanj ustavilo kazenski postopek. Takšno zmanjšanje obsega kriminalne dejavnosti ob vseh v pravnomočnem sklepu pravilno ugotovljenih in ocenjenih subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ne nasprotuje zaključku, da je podana zakonita podlaga za podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato dejstvo, da zoper obdolženca pred 12.6.2001, ko je bil obdolžen le dveh kaznivih dejanj prikrivanja, ni bil odrejen pripor, ne narekuje odločitve, za katero se zavzema vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.

Po obrazloženem z izpodbijanim pravnomočnim sklepom niso bile kršene določbe kazenskega postopka. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi sicer ni navedel, katere konkretne bistvene kršitve določb kazenskega postopka bi naj bile podane, prav tako ni obrazložil ostalih kršitev, na katere se sklicuje v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obd. H.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 40/2002
• Sodba I Ips 100/2000
• Sodba I Ips 374/2001