<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 46/98

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2001:I.IPS.46.98
Evidenčna številka:VS21088
Datum odločbe:12.04.2001
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - načelo materialne resnice - zaslišanje osumljenca - izsiljenje priznanja - nedovoljeni dokazi - ogled - navzočnost prič pri ogledu - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Ker po določbah ZKP o ogledu navzočnost lastnikov hiše in dveh prič ni potrebna, ogled, opravljen v njihovi nenavzočnosti, ni nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.-T.Š. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju spoznalo obsojenega M.-T.Š. za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 1.

odstavkom 26. člena KZ, obsojenega M.R. pa za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Obsojenemu M.-T.Š. je bila izrečena kazen 11 let zapora, obsojenemu M.R. pa je bila izrečena kazen 9 let zapora. V izrečeno kazen je bil obsojenemu M.-T.Š. vštet čas, prestan v priporu od 24.11.1995 do vključno 20.05.1996. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z v uvodu navedeno sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v odločbi o pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki se nanaša na obsojenega M.-T.Š., da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ; v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obsojenemu M.-T.Š. po 2. odstavku 127. člena KZ izreče kazen 14 let zapora. Z isto sodbo je bila prav tako na pritožbo okrožnega državnega tožilca obsojenemu M.R. zvišana kazen na 11 let zapora. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbe zagovornika obsojenega M.-T.Š., obsojenega M.R. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega M.-T.Š. je dne 22.07.1997 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Celju zoper uvodoma navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obsojeni M.-T.Š. je dne 28.08.1997 priporočeno po pošti vložil pri Okrožnem sodišču v Celju zoper obe uvodoma navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, odvetnik A.M., nedovoljena, saj je bila vložena 23.07.1997, obsojenec pa je navedenega odvetnika pooblastil za zagovornika 19.02.1998, zato je zahtevo vložila neupravičena oseba. Glede obsojenčeve zahteve pa meni, da je neutemeljena. Zatrjevanje, da so organi za notranje zadeve od M.R. izsilili za vložnika zahteve obremenilno izjavo, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovljenega dejanskega stanja. Sploh pa obsodba ne temelji na izjavah M.R., danih v predkazenskem postopku. Nadaljnji očitki, da je sodišče ves postopek vodilo pristransko, niso obrazloženi in jih ni mogoče preizkusiti. Da je sodišče kršilo vlagateljevo pravico do obrambe, ne more biti predmet presoje v tem postopku, saj te kršitve določb postopka, tudi če bi bile podane, ne bi vplivale na zakonitost sodbe. Glede kršitve kazenskega zakona pa vložnik v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko zatrjuje, da ni neposrednih dokazov za napeljevanje.

Vrhovno sodišče je tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega Š., obravnavalo po temelju glede na to, da je bila vložena skladno s pooblastilom, ki je bilo predloženo sodišču 19.02.1998 kot odprava pomanjkljivosti na posebno zahtevo sodišča v določenem roku. Pri tem se je zagovornik skliceval na pooblastilo, kot je razvidno iz zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazlaga očitek napačne pravne opredelitve obsojenčevega ravnanja, ki naj bi bilo storjeno iz koristoljubnosti kot motivom za storitev kaznivega dejanja, da pravna opredelitev ni opredeljena z nobenim dokazom, izvedenem v tem kazenskem postopku. Dalje trdi zagovornik, da se sodbi opirata na logiko in ne na dejstva, podprta z dokazi. Tudi napadeni sodbi sami ugotavljata, da krivdoreka za oba obsojenca ne temeljita na nobenem neposrednem dokazu. S tem naj bi bilo kršeno načelo iskanja materialne resnice, saj je dejanje ostalo nedokazano. Očitek koristoljubnosti je po vložnikovem mnenju konstrukt, ko naj bi "obdolženec v primeru izvedbe umora postal nadzornik posestva in pridobil ugodne kredite", pri tem pa je dokazano, da obsojenec v primeru smrti I.Š. ne bi postal lastnik ali nadzornik posestva in tudi ni mogoče govoriti o možnosti pridobitve ugodnih kreditov.

Vložnik namreč meni, da je kršeno tudi načelo nullum crimen sine culpa.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. V 4. členu KZ je določeno, da se sme storilcu kaznivega dejanja izreči kazen samo, če je podana njegova krivda. V krivdoreku prvostopne sodbe je glede obsojenega Š. naklepno napeljevanje opisano z vsemi elementi kaznivega dejanja po pravni opredelitvi sodbe pritožbenega sodišča. Zaključki o dejanskih ugotovitvah kot elementih kaznivega dejanja naj bi bili po stališču vložnika - zagovornika zmotni, češ da ne temeljijo na nobenih dokazih, zlasti ne neposrednih in so rezultat zgolj logičnega sklepanja brez osnove v dejstvih, ki sploh niso bila ugotovljena v postopku rednega sojenja. Navedeni očitek po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2.

odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ugotovljena dejstva - elementi kaznivega dejanja, ki se očitajo obsojenemu Š., so bili predmet presoje v rednem sojenju ob reševanju pritožb obrambe in se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo presojati, kolikor ob reševanju le-te skladno s 427. členom ZKP ne nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v obeh napadenih sodbah. Glede na to, da tega dvoma po oceni Vrhovnega sodišča ni v tej smeri, zagovornik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik zatrjuje, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in o dejanski vsebini teh zapisnikov. Iz zapisnikov o zaslišanju obeh obtožencev in v kazenskem postopku zaslišanih prič naj ne bi bilo nikjer zaslediti, da naj bi obsojeni M.-T.Š. soobtoženega R. nagovarjal k storitvi kaznivega dejanja umora. Iz R. zagovora na glavni obravnavi sledi nasproten zaključek, in sicer da soobsojeni R. z njegove strani (Š.) nikoli ni bil napeljan k storitvi kaznivega dejanja umora.

Po pregledu zagovorov obeh obsojencev v teku celotnega kazenskega postopka - tudi preiskave - ter izpovedb v preiskavi in na prvi stopnji zaslišanih prič ter povzetkov v razlogh obeh napadenih sodb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevanega precejšnjega nasprotja v obrazložitvah obeh sodb ni. Zahteva zagovornika napada v nakazani smeri dokazno oceno, ki pa, kot že rečeno, glede na 2. odstavek 420. člena ZKP ni predmet presoje v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Sprememba zagovora soobsojenega R., s katero je na glavni obravnavi ponovil svoj pismeni preklic med preiskavo, ko je pred tem dvakrat pred preiskovalnim sodnikom skladno pojasnil prispevek obsojenega Š. pri umoru, sta povzeta povzem skladno s podanimi zagovori ter nato sprejeti dokazni zaključki ne dajejo osnove za zaključek o nasprotju med vsebino navedenih dokazov in vsebino povzetkov istih dokazov v obeh napadenih sodbah.

Nadaljnji zagovornikov očitek v zahtevi je trditev, da je bila prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, ko niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista šteli za potrebno, da se zaslišijo po obrambi predlagane priče ter pridobijo nekatera izvedenska mnenja v zvezi s poslovanjem hiše v S., ocenitvijo vlaganj in zaslužkom z oddajanjem apartmajev. Prvostopno sodišče je povsem zadostno pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo posameznih dokazov, na katere se sklicuje zagovornik v zahtevi. Ni nobene podlage za drugačno ugotovitev, nasprotno zaključku prvostopne sodbe, da ni nobenih razlogov za dopolnitev postopka v predlagani smeri glede dejstev, ki naj bi bila pomembna za izdajo zakonite odločbe oziroma dejstev, ki bi bila obsojencu v korist. Podana naj bi bila kršitev 17. člena ZKP. Po tej določbi morajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Zagovornik ocenjuje zavrnjene dokaze kot pomembne za ugotovitev neobstoja motiva koristoljubnosti pri obsojenem Š. in s tem podlage za kakršnokoli napeljevanje v smeri kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen soobsojeni R. Ob zgoraj navedeni ugotovitvi, da je že prvostopno sodišče povsem sprejemljivo in pravilno obrazložilo razloge, iz katerih je zavrnilo dopolnitev postopka kot nepotrebne, ker da ne bi dovedli do drugačnih dejanskih zaključkov o odločilnih dejstvih, Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da je ocena dokazov, ki so bili sprejeti kot zadostni za ugotovitev kazenske odgovornosti obsojenega Š., pridržana rednemu sojenju in da s tem, ko so bili novi dokazi obrambe kot nepotrebni zavrnjeni ter zavrnitev ustrezno obrazložena, ni kršitve v škodo obsojenca tudi ne načela iz 17. člena ZKP. Zaradi povedanega zagovornik tudi v tej smeri s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti navaja obsojeni Š., niso podane. V čem naj bi vplival odvzem prostosti soobsojenemu R. na zakonitost in pravilnost obeh napadenih sodb, vložnik ne pove. Trditev o kršitvi načela iz 11. člena ZKP, po katerem je prepovedano izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo, se nanaša na očitek kriminalistom pri obravnavanju soobsojenega R. na UNZ K. in pozneje v C., ko naj bi vršili pritisk na navedenega, da je dal izjave, na podlagi katerih je bila vložena ovadba in je bil vložnik na podlagi teh izjav spoznan za krivega, čeprav je soobsojeni R. prvotno izjavo spremenil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obe napadeni sodbi ocenjujeta zagovor soobsojenega R., dan pred preiskovalnim sodnikom, ne pa v postopku pred organi kriminalistične službe. Za očitek izsiljevanja izjave, dane organom kriminalistične službe, vložnik ne nudi nobenih dokazov, zato kršitev 11. člena ZKP ni podana. Prav tako ni osnove za zaključek, da so bile kršene ustavne določbe v tej smeri in v smeri kršitve 2. odstavka 18. člena ZKP. Po tej določbi sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vložnikov očitek, da naj bi bil zagovor soobsojenega R. pred preiskovalnim sodnikom nedovoljen dokaz, pridobljen na podlagi izsiljevanja kriminalistov, nima po podatkih spisa nobene podlage, vložnik pa tudi v tej smeri očitka ne obrazloži.

Prav tako se vložnik ne more sklicevati na kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s hišno preiskavo, ko naj bi bila kršena 1. in 3. odstavek 216. člena ZKP s tem, da pri hišni preiskavi, opravljeni po kriminalistih Policijske postaje U. v S., nista bili navzoči dve priči in tudi ne lastniki oziroma solastniki hiše. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavanem primeru opravljen ogled kraja kaznivega dejanja. Navzočnost lastnikov hiše in dveh prič po določbah o ogledu - 245. do 247. člen ZKP ni potrebna. Tako za oceno, da je šlo v obravnavanem primeru za nedovoljen dokaz, ni zakonite podlage.

V zvezi z očitkom vložnika - obsojenca Š. o kršitvi pravic obrambe, ko so bili izvedeni samo dokazi državnega tožilca, zavrnjeni pa dokazi obrambe, ugotavlja Vrhovno sodišče, da nobena očitana kršitev v tej smeri ni podana. Vložnika Š. se napotuje na razloge te sodbe v zvezi z enakim očitkom njegovega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ko je prvostopno sodišče v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva, za katere je mislilo, da so pomembna za pravilno razsojo, je izvajalo predlagane dokaze tako v breme kot v korist obeh obsojencev ter posebej, kot že rečeno, pojasnilo, zakaj posameznih predlaganih dokazov obrambe ni izvedlo oziroma je dokazovanje v nakazani smeri zavrnilo. Tako očitek kršitve 4. odstavka 329. člena ZKP ni podan. Niti obsojencu niti zagovorniku ni bilo onemogočeno predlagati nove dokaze, je pa njihova izvedba, kot v tej sodbi že večkrat rečeno, podvržena oceni razpravljajočega, pozneje pa tudi pritožbenega sodišča o potrebnosti njihove izvedbe. Zmotno meni vložnik, da 330. člen ZKP nalaga izvedbo vseh predlaganih dokazov. Skladno s 3.

odstavkom 16. člena obsojencu ni bila kršena pravica navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, vendar vse v smeri načela iz 17. člena ZKP, ko mora sodišče v resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, tako tista, ki obdolženca obremenjujejo kakor tista, ki so mu v korist. Vsekakor morajo biti dejstva, ki se ugotavljajo, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Predlagani dokazi, ki naj se izvajajo, morajo biti obrazloženi, v čem so pomembni glede posameznega dejstva, ki je pomembno za izdajo zakonite odločbe. S tega vidika podana ocena dokazov v obeh napadenih sodbah, ki niso bili izvedeni, ne daje podlage za zaključek, da bi bila pravica obrambe pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi oziroma pri njihovi zavrnitvi kakorkoli kršena. V zapisnikih o glavnih obravnavah ni podlage za očitek obsojenega Š., da mu ni bilo omogočeno po končanem zaslišanju postavljati vprašanja soobsojenemu R.

Tudi očitek o prekoračeni obtožbi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v krivdoreku napadene sodbe glede dejanskega opisa obsojenemu Š. očitanega kaznivega dejanja sledilo obtožnici. Vprašanje, ali je objektivno in subjektivno dejansko stanje pravilno ugotovljeno glede na vloženo obtožnico in izrečeno sodbo, se presoja z vidika očitane kršitve zgolj po skladnosti tako dejanja, opisanega v obtožnici, kot tistega v krivdoreku prvostopne sodbe, ne pa, ali so posamezni elementi očitanega kaznivega dejanja ugotovljeni pravilno ali ne. Presoja pravilnosti objektivnega in subjektivnega dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja je predmet rednega sojenje na prvi in drugi stopnji. Neskladnost dokaznih zaključkov z izvedenimi dokazi ni prekoračitev obtožbe, gre pa lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa prav tako ni podana, kot je že obrazloženo v zvezi z obravnavanjem zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika.

Obsojeni Š. uveljavlja v svoji zahtevi tudi kršitev Kazenskega zakona, in sicer 26. člena KZ. Naklep mu je treba dokazati.

Vložnikova izjava, izločena iz konteksta, da naj bi R.-ju večkrat dejal, "nekaj bo potrebno storiti", po mnenju vložnika ne vsebuje elementa kaznivega dejanja napeljevanja k umoru. Sodišče s sodbo ni ugotovilo, da bi 12.09.1994, v S. prišlo do prepira med vložnikom in žrtvijo. Prav tako ni dokazov, da bi tega dne soobsojenega R.

nagovarjal, naj umori pokojno Š. Sodišče je svoj zaključek utemeljilo na konstruktu brez realne podlage v spisu, in sicer, da naj bi vložnik R.-ja že več let nagovarjal in koristil svoj vpliv, naj umori pokojno Š., pri čemer prvostopno sodišče vložnikovega zagovora s tem v zvezi ni ocenilo (konkretiziralo in utemeljilo). Po mnenju vložnika ni podlage za opredelitev napeljevanja, vsled česar je kazenski zakon v škodo vložnika kršen. Iz zagovorov obeh obsojencev ni nobene podlage za zaključek, da bi vložnik Š. nagovarjal soobsojenega R., naj umori pokojno Š. Pravna kvalifikacija, da gre za napeljevanje po 1. odstavku 26. člena KZ, je napačna in v škodo vložnika. Za dokaz napeljevanja so potrebni neposredni dokazi. Sodišče pa ugotavlja, da teh zoper vložnika ni. S posrednimi dokazi pa je nemogoče kvalitetno dokazati kaznivo dejanje napeljevanja. Posredni dokazi vsebujejo dvom, dočim neposredni dokazi izključujejo dvom. In ker neposrednih dokazov ni, obstojijo samo posredni in velik dvom, bi bilo potrebno uporabiti temeljno načelo in dubio pro reo, kar je sodišče spregledalo in izdalo sodbo v škodo vložnika, namesto da bi izdalo oprostilno sodbo v skladu s predlogi obrambe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za pravno opredelitev dejanskega stanja, ugotovljenega v krivdoreku prvostopne sodbe, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, v navedenem opisu zadostna podlaga. Vse, kar navaja vložnik, predstavlja očitek zmotne, deloma pa tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato obsojeni Š. s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v tej smeri prav tako ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve ni ugotovilo, da obstoji precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev, zato tudi ni postopalo po pooblastilu iz 427. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah in da sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 11, 16, 16/3, 17, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzg4OA==