<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 38/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2001:I.IPS.38.2001
Evidenčna številka:VS20999
Datum odločbe:15.02.2001
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - koluzijska nevarnost

Jedro

Soobdolženca, zoper katera je bilo pred tem odrejeno pridržanje in na katera naj bi obdolženec vplival, sta bila v času odločanja o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora že zaslišana, zato koluzijska nevarnost ni podana.

V sklepu o priporu je navedena le možnost, da bi obdolženec vplival na udeležence in priče, ne pa tudi, da so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo na te osebe, ki jih skoraj ne pozna, vplival in tako oviral potek kazenskega postopka. Zgolj možnost vplivanja za odreditev pripora na tej podlagi ne zadošča.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega P.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 13.10.2000 zoper obdolženega P.V. odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sme na tej podlagi trajati najdlje do 10.11.2000 do 18. ure. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 17.10.2000 pritožbo zagovornika obdolženega P.V. zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega P.V. dne 16.1.2001 zaradi "kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da v celoti razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Celju o odreditvi pripora in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, danem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da iz listin, ki so bile dostavljene državnemu tožilstvu, ni mogoče potrditi navedb zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik obdolženega P.V. v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora na dveh ravneh. Tako poudarja, da državna tožilka, ki je spremenila zakonsko označbo kaznivega dejanja, navedeno v kazenski ovadbi, ni izoblikovala konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja tihotapstva. Dejanje, ki naj bi ga storil obdolženi P.V., tako kot je opisano, nima zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Podredno pa izpostavlja, da iz razlogov, navedenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, stopnja utemeljenosti suma, potrebna za odreditev pripora, sploh ne izhaja.

Okrožna državna tožilka je na naroku, opravljenem na podlagi 204.a člena ZKP, v skladu s 1. odstavkom 202. člena istega zakona, zoper obdolženega P.V. predlagala odreditev pripora iz razloga koluzijske nevarnosti in pri tem navedla tudi konkretna obdolženčeva ravnanja, s katerimi naj bi ta udejanil zakonske znake kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena v zvezi s 25. členom KZ (okoliščine, na podlagi katerih je podan utemeljen sum). Takemu naziranju je pritrdil preiskovalni sodnik, ki je na podlagi dotlej zbranih dokazov (dokumentacije o nakupu otroške hrane v Republiki Avstriji, enotne carinske listine, zapisnika o opravljeni hišni preiskavi pri d.o.o. iz C.) ter zagovora obdolženega P.V., ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je ta obdolženec pripeljal blago iz Republike Avstrije in našim carinskim oblastem prikazal, da gre za blago v tranzitu, četudi je vedel, da bo otroška hrana raztovorjena v Republiki Sloveniji, da je dobil navodilo, da naj počaka ljudi, ki bodo prišli do njega in mu pokazali, kam naj pelje in kje naj razloži blago velike vrednosti, kar naj bi obdolženi P.V. tudi storil; na enotni carinski listini pa naj bi še isti dan obdolženi J.Š. s štampiljko Carinske uprave Republike Slovenije, Carinski urad M., Izpostava G., potrdil, da je to blago zapustilo našo državo. Zato ni utemeljena navedba v zahtevi, da je sodišče pod zakonski dejanski stan tihotapstva subsumiralo le obdolženčevo vožnjo za nekim Tonetom po avtocesti. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 24.1.2001, s katero je odločilo o zahtevi zagovornika istega obdolženca zoper pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 7.12.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 20.12.2000 o vsebinsko enakih očitkih obdolženčevega zagovornika zavzelo stališče, da dejanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake temeljne oblike kaznivega dejanja tihotapstva in ne zgolj prekrška (po 22. točki 1. odstavka 170. člena Carinskega zakona), kot je to zatrjeval vložnik zahteve. Glede na to, da so v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je P.V. storil navedeno kaznivo dejanje, je zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor izpodbija obstoj tega pogoja za odreditev pripora, neutemeljena.

Ni se mogoče strinjati s trditvijo zahteve, da je državna tožilka "prepozno zahtevala uvedbo kazenskega postopka in odreditev pripora ter da je preiskovalni sodnik prekoračil rok za odreditev pripora". Policijska uprava C. je na podlagi 1. odstavka 157. člena ZKP obdolženemu P.V. dne 10.10.2000 ob 18. uri odvzela prostost, ker je ocenila, da so podani priporni razlogi iz 1. in 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Odločba o pridržanju je bila obdolžencu vročena istega dne ob 19,30 uri. Preiskovalnemu sodniku je bil obdolženec priveden 12.10.2000 ob 15. uri, torej v 48-urnem roku, predpisanem v 5. odstavku 157. člena ZKP. Glede na to, da obdolženec ni imel zagovornika in je poučen v skladu s 1.odstavkom 203. člena ZKP predlagal, da mu zagovornika sodišče postavi po uradni dolžnosti, je preiskovalni sodnik na podlagi 4. odstavka 203. člena ZKP zoper obdolženega P.V. odredil pridržanje. Obdolženca je nato zaslišal naslednjega dne ob 13. uri, torej v okviru roka iz 2. odstavka 203. člena ZKP, nakar je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega P.V. odredil pripor. Državna tožilka je dne 14.10.2000, prav tako v roku iz 4. odstavka 204. člena ZKP, tudi zoper tega obdolženca vložila zahtevo za preiskavo. Glede na tako soslednje procesnih dejanj je jasno, da so bila opravljena v zakonskih rokih, zato nasprotna vložnikova zatrjevanja niso utemeljena.

Obdolženi P.V. in njegov zagovornik sta se na naroku, opravljenem po 204. a členu ZKP, izjavila o navedbah državne tožilke za odreditev pripora, tako da trditev v zahtevi, da je bila v postopku odločanja o odreditvi pripora kršena obdolženčeva ustavna pravica iz 22. člena Ustave, prav tako ni opravičena.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora obstoj tega pripornega razloga utemeljilo s tem, da bo potrebno poleg obdolženih B.V. in J.Š. zaslišati tudi tri priče, ki so v skladišču razlagale otroško hrano iz tovornega vozila, ki ga je vozil obdolženi P.V., po potrebi opraviti tudi sodno prepoznavo drugih dveh obdolžencev.

Pojasnilo je tudi, da ni mogoče slediti zagovoru obdolženega P.V., da so vse osebe zanj bile povsem neznane, saj da je celotno dogajanje potekalo po vnaprej dobro pripravljenem načrtu. Glede na to da je obdolženec v tem dogajanju odigral svojo vlogo, je po oceni sodišča v pravnomočnem sklepu mogoče upravičeno pričakovati, da bi obdolženec na prostosti lahko vplival na ostale (udeležence) in priče ter da je zaradi preprečitve le-tega zoper obdolženca neogibno potrebno odrediti pripor.

Trditev zagovornika obdolženega P.V., da je sodišče kršilo določbo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je utemeljena.

Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme zoper njo pripor po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrediti pripor tudi takrat, če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala postopek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce.

Preiskovalni sodnik je že pred odreditvijo pripora zoper obdolženega P.V. zoper obdolžena B.V. in J.Š. po 4. odstavku 203. člena ZKP odredil pridržanje. Zato si ni mogoče razlagati, kako bi lahko obdolženi P.V. primeru odprave pripora vplival na pridržana soobdolženca. V času odločanja o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora pa sta bila oba soobdolženca že zaslišana, tako da v tem pogledu koluzijska nevarnost ni bila podana. Tudi nadaljnji argument, da bo potrebno, če se bo tako izkazalo, opraviti tudi sodno prepoznavo drugih dveh obdolžencev kot razlog, s katerim se utemeljuje obstoj tega pripornega razloga, ni prepričljiv. Iz take formulacije namreč izhaja, da bi bil obdolženec tisti, ki bi moral prepoznati druga dva takrat znana udeleženca pri storitvi tega dejanja in si je naravnost nemogoče razlagati, na kakšen način bi lahko v takem položaju obdolženi P.V. vplival na druga dva, da ju ne bi prepoznal. Iz navedbe v razlogih sklepa, da obdolženemu P.V.

navedene osebe niso bile povsem neznane, izhaja, da jih ni dobro poznal. Obe sodišči govorita le o možnosti, da bi obdolženec vplival na udeležence in priče, ne pa tudi, da so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo na te osebe, ki jih praktično ne pozna, vplival in tako oviral potek kazenskega postopka. Nobene okoliščine, iz katere bi bilo razvidno, da je obdolženec na navedene vplival ali pa da je začel priprave za vplivanje, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedene. Zgolj možnost vplivanja na priče ali soobdolžence za odreditev pripora na tej podlagi ne zadošča.

Iz okoliščin, kot so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, torej razlog koluzijske nevarnosti ne izhaja in je zato zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja to kršitev procesnih določb, ki je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, utemeljena.

Zahteva zagovornik obdolženega P.V. je utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora, na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP razveljavilo. Ni pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil zoper obdolženega P.V. v poznejši fazi postopka odrejen in nato tudi podaljšan pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzc5OQ==