Sodba I Ips 10/97 in I Ips 145/97

Jedro

Ali je bil obsojeni dejansko na begu ali na znanem naslovu v tujini, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati.

Sodišče, ustanovljeno po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (ZSNČ), ni bilo izredno sodišče. Zakon je namreč sprejel organ, ki je bil takrat (5.6.1945) pristojen za izvrševanje zakonodajne funkcije v Sloveniji.

Čeprav je bil ZSNČ sprejet po vojni in je inkriminiral dejanja, storjena med vojno, ni šlo za nedovoljeno retroaktivno uporabo kazenskega zakona.

Pri obsodbi zaradi političnega sodelovanja z okupatorjem po točki a 2. člena ZSNČ je potrebno presoditi, ali je v obravnavanem primeru šlo za takšno nedoločeno inkriminacijo (lex incerta), ki je omogočala arbitrarno uporabo zakona.

Kljub razveljavitvi sodbe glede odločbe o zaplembi premoženja zadeva v tam delu ni vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj bi bilo ponovno odločanje o morebitnem izreku te kazni v nasprotju s sedaj veljavnim pravnim redom, ki šteje vse zaplembe premoženja na podlagi določil ZSNČ za krivične.

Izrek

1) Zahteva dr. E.P., sina obsojenega ing. M.P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

2) Zahtevi T.B. in S.B., hčerk obsojenega dr. J.B., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani z dne 4.7.1945, glede obsojenega dr. J.B., po uradni dolžnosti pa še glede obsojenih dr. M.S., F.H., K.K., ing. M.P., K.R. in dr. I.S. v odločbi o kazni zaplembe premoženja razveljavi; sicer pa se v preostalem delu tudi ta zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo, ki je po 14. členu ZSNČ postala takoj izvršljiva, so bili dr. M.S., F.H., dr. J.B., ing. M.P., K.K., K.R., dr. I.S., dr. J.L., A.S., dr. V.V., A.S. in R.K. spoznani za krive, "da so v Ljubljani, ko so bili na predlog predstavnika italijanske fašistične okupatorske oblasti Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dekretom voditelja fašizma in italijanskega ministrskega predsednika Benita Mussolinija, objavljenim v dnevnem tisku 27.5.1941, imenovani za člane Pokrajinskega sosveta za Ljubljansko pokrajino, to imenovanje sprejeli in v tej ustanovi delovali ter se kot člani sosveta:

- dne 8.6.1941 v Rimu hlapčevsko poklonili Mussoliniju in mu izrazili globoko hvaležnost za njegove ukrepe in ga prosili varstva;

- dne 9.6.1941 udeležili sprejema pri tajniku fašistične stranke Sereniju in županu mesta Rima knezu Colonni;

so torej namerno politično sodelovali s fašističnim okupatorjem ter s tem škodovali ugledu in časti slovenskega naroda in njegovi odpornosti".

Za to dejanje, ki je bilo pravno opredeljeno kot prestopek po a)

točki 2. člena ZSNČ, so bili po 3. členu istega zakona obsojeni:

dr. M.S., F.H., K.K., ing. M.P., dr. J.B. in K.R. vsak na izgubo narodne časti za dobo 10 let, na lahko prisilno delo 5 let in na "zaplembo 75% vsega imetka v korist države, nekvarno zakoniti pravici vzdrževanja oseb, ki so jih po zakonu obvezno vzdrževati"; dr. I.S. na izgubo narodne časti za dobo 5 let in na "zaplembo 50% imetka v korist države, nekvarno zakoniti pravici vzdrževanja oseb, ki jih je po zakonu obvezen vzdrževati"; dr. J.L. na izgubo narodne časti za dobo 3 let; A.S. in dr. V.V. na izgubo narodne časti vsak za dobo 1 leta; R.K. na izgubo narodne časti za dobo 5 let; A.S. pa je bil po zadnjem odstavku 4. člena ZSNČ oproščen kazni.

Zoper to pravnomočno sodbo so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti:

1) dr. E.P., sin pokojnega obsojenega ing. M.P., ki v svoji zahtevi z dne 28.12.1996 uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 3. in 6. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pristojnemu sodišču prve stopnje.

Dne 5.12.2000 je isti vložnik poslal še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da je v zahtevi z dne 28.12.1996 navedel predvsem procesne razloge, zaradi katerih je izpodbijana sodba nezakonita, sedaj pa še navaja razloge, iz katerih izhaja neutemeljnost obtožbe in se pri tem sklicuje tudi na vsebino knjige dr. Franceta Bučarja "Usodne odločitve" (izdane leta 1988) ter na izjavo z dne 22.5.1942, s katero je obsojeni ing. M.P. utemeljil svoj odstop kot član Sosveta, in ki ni bila na obravnavi predložena sodišču, ker ni bila znana obrambi.

2) T.B. in S.B., hčerki pokojnega obsojenega dr. J.B., ki v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 19.12.1996 uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega dr. J.B. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje.

Skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP sta bili zahtevi za varstvo zakonitosti poslani v odgovor Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na zahtevo, vloženo v korist ing. M.P., je odgovoril vrhovni tožilec V.B., na zahtevo, vloženo v korist dr. J.B., pa vrhovni državni tožilec B.Š. Oba vrhovna državna tožilca menita, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni in predlagata njuno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti dr. E.P. ni utemeljena, zahteva T.B. in S.B. pa je le delno utemeljena iz naslednjih razlogov:

Po 2. členu ZSNČ so za zločine in prestopke zoper slovensko narodno čast veljala "vsa namerno izvršena dejanja, ki jih sicer ni mogoče označiti za veleizdajo ali za pomoč okupatorju pri izvrševanju vojnih zločinov, ki pa so škodovala ali bi utegnila škodovati ugledu in časti slovenskega naroda in njegovi odpornosti". Poleg te uvodne klavzule so bile nato v istem členu v točkah a) do c) primeroma naštete posamezne izvršitvene oblike dejanj iz uvodne klavzule, med drugim tudi "politično sodelovanje z okupatorjem".

Po določbi 559. člena ZKP so obsojenci, oziroma po njihovi smrti tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP, lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti le do 1.1.1997. Zato je dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti dr. E.P. z dne 5.12.2000 Vrhovno sodišče lahko upoštevalo le, kolikor je šlo za dopolnitev obrazložitve tistih kršitev kazenskega zakona, ki jih je uveljavljal že v pravočasno vloženi zahtevi. Sicer pa Vrhovno sodišče v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu ne presoja utemeljenosti obtožbe, temveč zakonitost pravnomočne sodbe in sodnega postopka, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, pri čemer lahko presoja samo tiste kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje (1. odstavek 420. člena in 1. odstavek 424. člena ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil dr. E.P., je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP obrazložena z navedbami, da je sodišče sprejelo navedbo obtožbe, da je bil obsojeni ing. M.P. na begu in nedosegljiv, čeprav obsojenec, ki je sicer od leta 1944 živel v Švici, ni bil nedosegljiv in neugotovljenega bivališča, saj je bil v rednih pisemskih stikih s svojo družino, ki je živela v Ljubljani, in bi mu bilo mogoče vročiti obtožnico in druge akte. Zaradi sojenja v odsotnosti obsojencu ni bila zagotovljena obramba, pa tudi uradno postavljeni zagovornik ni navezal stikov niti z obsojenim niti z njegovo družino.

Po določbi 11. člena ZSNČ je sodišče lahko sodilo obtoženca v odsotnosti samo, če je bil "na begu ali izven dosega naših oblasti". Takemu obtožencu je sodišče moralo postaviti zagovornika (12. člen). V obravnavani zadevi je sodišče obsojenega ing. M.P. in še nekatere druge soobsojence, ki so bili v tujini, sodilo v odsotnosti, ker je štelo, da so na begu. Vsem odsotnim obsojencem je postavilo zagovornika, odvetnika J.P. iz L. Ali je bil obsojeni ing. M.P.

dejansko na begu, ali na znanem naslovu v tujini, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to pa Vrhovno sodišče pripominja, da ni relevantno, ali je bil obsojenčev naslov znan njegovi družini, temveč, ali je bi znan sodišču in ali je bil obsojenec sodišču dosegljiv, saj takratna jugoslovanska država, oziroma Kraljevina Jugoslavije, ni imela sklenjene konvencije s Švico o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Obstajala je le konvencija med Srbijo in Švico iz leta 1887 o izročitvi obtožencev oziroma obsojencev, po kateri pa je bila dovoljena izročitev samo za nekatera taksativno našteta kazniva dejanja, medtem ko so bila politična kazniva dejanja izrecno izvzeta iz konvencije (I. in VI. člen). Sodišče torej obsojencu, tudi če bi mu bilo znano njegovo bivališče v Švici, ne bi moglo vročiti obtožnega akta niti zahtevati njegove izročitve. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 1. in 6. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v tem, da je o očitanem kaznivem dejanju sodilo Sodišče slovenske narodne časti, ki je bilo izredno sodišče, sestavljeno po posebnih kriterijih in predpisih in da je absurdno, da bi sodne odločbe takšnih revolucionarnih sodišč ohranjale svojo legitimnost v današnjem času, v katerem morajo prevladovati pravna načela, ki so skupna širokemu krogu evropskih držav.

Vrhovno sodišče v zvezi s temi navedbami ugotavlja, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne uveljavlja zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč neskladnost ZSNČ z Ustavo oziroma s splošnimi pravnimi načeli, in to iz enakih ali podobnih razlogov kot jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo v postopku za oceno ustavnosti ZSNČ v svoji odločbi z dne 30.9.1998, št. U-I- 248/96 (Ur. list RS, št. 76/98). S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bile določbe ZSNČ "v času nastanka in uporabe tega zakona v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, kolikor so zaradi svoje nedoločnosti predstavljale podlago za arbitrarno uporabo zakona. V tem obsegu, ki izhaja iz razlogov te odločbe, je njihova uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z ustavo." V obrazložitvi te odločbe pa je Ustavno sodišče navedlo, da je ZSNČ sprejel organ, ki je bil takrat (5.6.1945) pristojen za izvrševanje zakonodajne funkcije v Sloveniji in da sodišča, ustanovljenega po ZSNČ, ni mogoče šteti za izredno sodišče v smislu današnje ustavne prepovedi iz 126. člena Ustave (točki 9. in 12.

obrazložitve). Zato vložnik tudi s svojimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi izpodbija legitimnost sodišča in sodnikov, ki so sodili v obravnavani zadevi, ni mogel uspeti.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavljata v zahtevi za varstvo zakonitosti hčerki obsojenega dr. J.B. Glede te kršitve se v zahtevi zatrjuje, da je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je bil dr. J.B. obsojen v odsotnosti ter da je bilo odsotnim obsojencem dejanje dokazano le po splošnem znanju. Zato vložnici menita, da lahko podvomimo o resničnosti dejstev, ki so bila podlaga za sklep o krivdi obsojencev, saj v obrazložitvi sodbe niso navedeni dokazi in dokazna ocena, na podlagi katerih naj bi sodišče ugotovilo resničnost dejstev, navedenih v izreku sodbe, zaradi česar sodbe v delu o krivdi sploh ni mogoče preizkusiti. V zvezi s to zatrjevano kršitvijo procesnega zakona Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izreka o krivdi odsotnih obsojencev resda skopa, vendar pa ni mogoče reči, da sodba nima nobenih razlogov o tem, da so storili očitano jim dejanje in da so zanj tudi odgovorni. Kolikor pa vložnici uveljavljata dvom v resničnost v izreku sodbe opisanih dejanj - ki so bila takrat nedvomno splošno znana - pa uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom, kot je bilo že povedano, ne moreta uveljavljati. Vrhovno sodišče ima sicer pooblastilo, da po uradni dolžnosti razveljavi pravnomočno sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi (427. člen ZKP). Vendar pa takšnega precejšnjega dvoma v obravnavani zadevi ni o nobenem odločilnem dejstvu, saj tudi z današnjega zgodovinskega vidika ni sporna storitev dejanj, za katera so bili obsojenci spoznani za krive;

sporna bi lahko bila le kazenskopravna presoja teh dejanj.

Kršitev kazenskega zakona z 1. in 2. točke 372. člena ZKP naj bi bila po navedbah dr. E.P. v tem, da dejanja, za katera je bil njegov oče obtožen in obsojen, v času storitve niso bila inkriminirana, temveč so bila šele po vojni z namenom, da se uglednim osebam iz predvojne dobe prepreči družbeno in gospodarsko delovanje, predvsem pa da se jim odvzame premoženje. Pri tem pa je po trditvah vložnika ostal pojem "sodelovanja z okupatorjem" toliko neopredeljen, da je dopuščal kar najbolj široko uporabo tako, da je bilo mogoče kot kaznivo dejanje opredeliti kakršenkoli stik ali poslovni odnos z ustanovami, ki so delovale pod nadzorom okupatorja. Obsojenec je bil kot predvojno izvoljeni predsednik Inženirske zbornice imenovan v Sosvet Ljubljanske pokrajine in se je udeležil nekaj sestankov tega kontaktnega telesa, česa drugega pa mu obtožnica tudi ni očitala.

Po presoji Vrhovnega sodišča s temi navedbami vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, to je obstoja okoliščin, ki bi izključevale kazensko odgovornost obsojenca, temveč le kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, za katerega je bil obsojen, ni bilo kaznivo dejanje (prestopek). Res je sicer, da je bil ZSNČ sprejet po vojni in da je inkriminiral dejanja storjena med vojno, vendar pa ni šlo za nedovoljeno retroaktivno uporabo kazenskega zakona v smislu 3. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika. Pomoč sovražniku med vojno je bila namreč inkriminirana tudi v Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije (paragraf 106). Podobni zakoni kot je bil ZSNČ pa so bili po drugi svetovni vojni sprejeti tudi v nekaterih drugih državah zahodne Evrope, kjer so se prav tako odvijala sojenja zaradi medvojnih ravnanj njihovih državljanov - kolaboracije z okupatorjem, ki ni pomenila vojnih zločinov oziroma kaznivih dejanj po Kazenskem zakoniku. Tako je bila npr. v Franciji decembra 1944 sprejeta posebna uredba, ki je retroaktivno določila kot zločin "nacionalne nevrednosti" določena ravnanja, ki so bila samo primeroma našteta (od sodelovanja v vladi na zasedanem ozemlju do udeležbe pri organizaciji ekonomskih, političnih in drugih manifestacijah v korist kolaboracije s sovražnikom). Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji že citirani odločbi zavzelo stališče, da je retroaktivnost ZSNČ imela v tistem času svoj legitimni temelj (14., 15. in 16. točka obrazložitve). Iz navedenih razlogov zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor očita izpodbijani sodbi nedovoljeno retroaktivnost, ni utemeljena. Enaka ugotovitev pa velja tudi za zahtevo za varstvo zakonitosti T. in S.B., ki sta kršitev kazenskega zakona obrazložili zgolj z nedovoljeno retroaktivnostjo ZSNČ.

V zvezi z očitkom v zahtevi za varstvo zakonitosti dr. E.P., da je bil pojem "sodelovanja z okupatorjem" zelo neopredeljen, je moralo Vrhovno sodišče skladno z odločitvijo Ustavnega sodišča in razlogi navedenimi v 18. točki citirane odločbe presoditi, ali je v obravnavanem primeru šlo za takšno nedoločno inkriminacijo (lex incerta), ki je omogočala arbitrarno uporabo zakona.

Vsi obsojenci so bili obsojeni zaradi političnega sodelovanja s fašističnim okupatorjem. Politično sodelovanje z okupatorjem je bilo resda mogoče široko tolmačiti in uporabiti. Vendar pa se obsojenemu ing. M.P. in soobsojencem ne očita "kakršenkoli stik ali poslovni odnos z ustanovami, ki so delovale pod nadzorom okupatorja", oziroma neko povsem nedoločno in nepomembno politično sodelovanje z okupatorjem. Pač pa se jim očita delovanje kot članov Sosveta za Ljubljansko pokrajino in tudi povsem konkretno opisana dejanja, ki so nedvomno pomenila politično kolaboracijo z okupatorjem, in to z okupatorjem, ki je ne samo del takratne Slovenije okupiral, temveč ga je tudi v nasprotju z mednarodnim pravom (še pred sklenitvijo mirovnega sporazuma) priključil h Kraljevini Italije. Iz kakšnih nagibov so obsojenci očitano dejanje storili, za sam obstoj prestopka po ZSNČ ni bilo pravno relevantno. Res je sicer, da je bilo tudi na okupiranem ozemlju potrebno neko "sodelovanje" z okupatorskimi oblastmi, ki je bilo nujno potrebno za preživetje posameznika in za obstoj naroda. Toda dejanja Sosveta - ki naj bi bil posvetovalno telo Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino, torej najvišjega predstavnika fašistične okupatorske oblasti - udeležba na sprejemu pri najvišjih fašističnih veljakih ter izraženje hvaležnosti Mussoliniju za njegove ukrepe, je bilo več kot samo dejanje neke nujne in dopustne lojalnosti. Pri tem je treba povedati, da tudi sodobni slovenski zgodovinarji (dr. Janko Prunk, dr. Božo Repe, dr. Tone Ferenc) ugotovljajo oziroma ocenjujejo članstvo in dejanja Sosveta kot politično kolaboracijo z okupatorjem, ki je vzbujajala prezir med prebivalstvom in je bila tudi po gledanju takratnih zahodnih zaveznikov nesmiselna in sramotna, zaradi česar so protestirali pri slovenskih emigrantskih politikih. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi z današnjega zgodovinskega vidika dejanj članov Sosveta ni mogoče drugače oceniti kot politično sodelovanje z okupatorjem, ki je "škodovalo časti slovenskega naroda in njegovi odpornosti". Ker tedaj sodišče s tem, ko je obsodilo ing. M.P. (in soobsojence) za prestopek po a) točki 2. člena ZSNČ navedenega zakona ni arbitrarno uporabilo, tudi ni podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložili hčerki obsojenega dr. J.B., glede izreka kazni zaplembe premoženja. Treba je pritrditi zahtevi, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni nobenih razlogov o zaplembi premoženja, oziroma da se zaplemba premoženja v obrazložitvi sploh ne omenja, čeprav je moralo po določilu 4. člena ZSNČ sodišče kazen odmeriti po stopnji krivdne odgovornosti, po teži oškodovanja narodne časti, po teži posledic, ki jih je dejanje imelo, in po nevarnosti obdolženca, upoštevati pa je bilo treba tudi vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Utemeljeno se tedaj v zahtevi trdi, da sodbe v izreku o kazni zaplembe premoženja ni mogoče preizkusiti. Po določbi 14. člena ZSNČ so sodišča slovenske narodne časti uporabljala splošne kazenske predpise in postopke rednih sodišč, kolikor ne nasprotujejo določilom tega zakona. Po določbi 6. točke 2. odstavka 336. paragrafa Zakona o sodnem kazenskem postopku (Kraljevine Jugoslavije) je bil kršen procesni zakon, če sodba ni imela nobenih razlogov o kazni. Takrat veljavni procesni zakon je torej imel enako oziroma podobno določbo kot jo ima sedaj veljavni ZKP v 11. točki 1. odstavka 371. člena. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni delne zaplembe premoženja, ki je bila izrečena obsojenemu dr. J.B., razveljavilo. Ker pa so razlogi, zaradi katerih je izdalo takšno sodbo, podani tudi v korist ostalih soobsojencev, ki jim je bila izrečena kazen delne zaplembe premoženja, je po uradni dolžnosti ravnalo, kakor da bi bila taka zahteva vložena tudi v korist soobsojencev (2. odstavek 424. člena ZKP).

Kljub razveljavitvi sodbe glede odločbe o zaplembi premoženja pa Vrhovno sodišče zadeve v tem delu ni vrnilo v ponovno odločanje (sedaj pristojnemu) sodišču prve stopnje. Po določbi 27. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS-I, št. 27/91) so namreč upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po ZSNČ. Na podlagi določil tega zakona so lahko denacionalizacijski upravičenci že dobili ali pa bodo dobili vrnjeno premoženje, ki je bilo zaplenjeno obsojencem. Sicer pa tudi če denacionalizacijski upravičenci niso podali zahtevka za vrnitev premoženja, zaplenjenega z izpodbijano sodbo, bi bilo ponovno odločanje o izreku ali neizreku kazni zaplembe premoženja obsojencem v nasprotju s sedaj veljavnim pravnim redom, ki šteje vse zaplembe premoženja na podlagi določil ZSNČ za krivične. Glede obsojenega dr. M.S. pa je iz podatkov spisa razvidno, da mu je bila s pomilostitvijo (leta 1947) v celoti odpuščena kazen - tedaj tudi kazen delne zaplembe premoženja.

Po vsem povedanem je Vrhovno sodišče skladno z določili 425. člena in 1. odstavka 426. člena ZKP odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 101/97
• Sodba I Ips 100/97
• Sodba I Ips 5/94