Sodba I Ips 40/97

Jedro

Ker obsojenčeve ocene in mnenja o družbenopolitičnih razmerah niso predstavljale izvajanja propagande v smislu pridobivanja pristašev za nasilno ali protiustavno spreminjanje družbene ali državne ureditve ali za rušenje, spremembe oziroma razbijanje drugih objektov varstva, ni podano kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118.

člena KZ-51.

Izrek

Zahtevi T.V., žene obsojenega E.V., za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 08.01.1955 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 23.09.1955 glede tega obsojenca spremeni tako, da se ga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je

1.) v času od leta 1952 dalje v P. in okolici z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva in obrambno moč države ter gospodarski temelj socialistične graditve, delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ter proti pomembnim ukrepom Ljudske oblasti, šireč obenem ljudstvu in državi sovražne ideje informbiroja s tem, da je raznim osebam, zlasti posameznikom govoril: "Da je Jugoslavija ničla in da se ne more nikomur postaviti po robu, da je itak odvisna od velesil, da je v Jugoslaviji tako slabo zato, ker oblast ne dela v korist delovnega ljudstva, da namesto dobrin nabavljamo v inozemstvu tanke, topove in avione, kar pa nam itak tako ali tako ne bo ničesar koristilo, da je politika našega državnega vodstva nepravilna, da bo na svetu zavladala Sovjetska zveza, to je najmočnejša socialistična sila, stalno je hvalil moč in sposobnost Rdeče armade ter napovedoval neki novi socializem, katerega bodo prinesli Rusi, vedno je poudarjal moč in tehniko Sovjetske zveze, govoril, da v državah vzhodnega bloka ni nezaposlenosti kot pri nas, da tam dobi vsak delo in je položaj za delavce tam boljši, glede Trsta je izjavljal, da bi lahko bil že zdavnaj v naših rokah, če bi bili v prijateljskih odnošajih s Sovjetsko zvezo, govoril, da bo prišlo do spremembe pri nas (misleč s tem na prihod Rusov) in da se bodo tedaj on in njegovi pristaši vozili z avtomobili v Prekmurju in "čistili" Prekmurje,

2.) da je s sovražno propagando, opisano pod točko 1.) v prvi polovici leta 1953 pripravil in napeljal Z.S., kateremu je še posebej govoril, da obstaja na Madžarskem nova jugoslovanska vlada in da mu bo ta vlada dala novo zaposlitev, da je Z.S. sredi julija 1953 pobegnil na Madžarsko z namenom sovražnega delovanja proti svoji domovini,

3.) da je v času od novembra 1953 do aprila 1954 v P. večkrat napeljeval Z.A. in A., da napišeta pismo za madžarske oblasti, katero naj vržeta na državni meji preko žične ograje z namenom, da se madžarske oblasti obvesti, naj za sedaj ne pošiljajo Z.S.-ja v našo državo, ker je sedaj zanj nevarno, da bi ga naše oblasti ulovile, vse to pa z namenom, da bi našim državnim organom preprečil ulovitev Z.S., ko se je zvedelo, da ta prihaja po nalogu madžarskih oblasti s sovražnimi nalogami zoper FLRJ na področje naše države;

s čimer naj bi pod točko 1.) storil kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem in drugem odstavku 118. člena KZ-51, pod točko 2.) kaznivo dejanje napeljevanja k begu z namenom sovražnega delovanja po prvem odstavku 110. člena v zvezi z 19. členom KZ-51 in pod točko 3.) napeljevanje k pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 120. členu v zvezi z drugim odstavkom 19. člena KZ-51.

Stroški kazenskega postopka glede oprostilnega dela sodbe obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 08.01.1955 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 23.09.1955 je bil E.V. spoznan za krivega kaznivih dejanj, opisanih v izreku te sodbe in mu je bila zanje izrečena enotna kazen 2 leti strogega zapora.

Žena pokojnega obsojenca je po pooblaščencu zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagala, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo glede obsojenega E.V. spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. V obrazložitvi vložnica ocenjuje, da je šlo pri ravnanju, s katerim naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem in drugem odstavku 118. člena KZ-51, le za izražanje osebnih stališč oziroma mnenja, kar ne more predstavljati sovražne propagande. Glede kaznivega dejanja napeljevanja k begu z namenom sovražnega delovanja po prvem odstavku 110. člena z zvezi z 19.

členom KZ-51 vložnica meni, da niso uresničeni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, saj ni bilo dokazano, da bi S.Z. storil dejanje, ki bi predstavljalo sovražno delovanje, v zvezi s kaznivim dejanjem napeljevanja k pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 120. členu v zvezi z drugim odstavkom 19. člena KZ-51 pa vložnica poudarja, da ni navedeno, katero kaznivo dejanje iz 100. do 117. člena KZ-51 naj bi storil S.Z.

Kršitev določb postopka vložnica vidi v odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva žene pokojnega obsojenca utemeljena vsaj v tistem delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona glede kaznivega dejanja sovražne propagande po 118. členu KZ-51.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51 je storil, kdor je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve, ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije s sliko, pisano besedo, govorom na shodu ali kako drugače delal propagando proti državi in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti. Po tej določbi je za storitev kaznivega dejanja sovražne propagande zadostovalo, da je bila dejavnost storilca usmerjena na izpodkopavanje oblasti, obrambne moči države ali gospodarskih temeljev, to pa je dopuščalo ne le inkriminacijo protidržavnega delovanja, ampak praktično vsake kritike oziroma drugačnega mišljenja, čeprav je bila z 27. členom takrat veljavne Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije državljanom zagotovljena svoboda govora, v katero je vključena tudi kritika družbenopolitičnih razmer. Z novelo Kazenskega zakonika leta 1959 (Ur. l. FLRJ, št. 30/59) je bila ta določba spremenjena tako, da je kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51 storil, kdor je s pisano besedo, govorom ali kako drugače pozival ali ščuval k nasilni ali protiustavni spremembi družbene ali državne ureditve, k strmoglavljenju predstavniških teles ali njihovih izvršilnih organov, k narodni neenakopravnosti ali k odporu proti odločitvam predstavniških teles ali njihovih izvršilnih organov, ki so pomembne za varstvo in razvoj socialističnih družbenih razmerij ali za varnost in obrambo države, ali kdor je s hudobnim namenom in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v državi. Po prvi izvršitveni obliki v navedeni dispoziciji je bilo potrebno za obstoj tega kaznivega dejanja zasledovati nasilno ali protiustavno spremembo družbene ureditve (kar prej ni bilo potrebno), za drugo izvršitveno obliko: - "kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi" - pa sta pravna teorija in kasneje tudi praksa zahtevali, da je takšna oblika kaznivega dejanja sovražne propagande podana le, če gre pri tem za posredno obliko pozivanja in ščuvanja k rušenju, spremembi, razbijanju v določbi navedenih objektov varstva. Z novelo Kazenskega zakona SFRJ iz leta 1990 (Ur. l. SFRJ, št. 38/90) je bila ta oblika izvršitvenega dejanja (neresnično prikazovanje družbenopolitičnih razmer v državi, storjeno s hudobnim namenom) črtana iz zakonskega opisa kaznivega dejanja sovražne propagande. Po Zakonu o popravi krivic (Ur. l. RS, št.

59/96) pa se tudi šteje, da je bila določba prvega odstavka 118.

člena KZ-51 v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Iz opisa ravnanja, zaradi katerega je bil E.V. obsojen zaradi kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 118. člena KZ-51 (kaznivo dejanje po drugem odstavku je bilo podano, če je bilo dejanje iz prvega odstavka 118. člena storjeno s pomočjo ali pod vplivom iz tujine, ali ga je storil nekdo, ki je prišel v Jugoslavijo, da bi delal sovražno propagando), na podlagi razumne presoje ni mogoče sklepati, da so obsojenčeve ocene in mnenja o družbenopolitičnih razmerah predstavljale izvajanje propagande v smislu pridobivanja pristašev za nasilno ali protiustavno spreminjanje družbene ali državne ureditve ali za rušenje, spremembe oziroma razbijanje drugih objektov varstva iz prvega odstavka 118. člena KZ-51. Obsojenčevo izražanje, ki je bilo kritično do notranje in zunanje politike države oziroma organov oblasti, je tako po obliki kot vsebini v okviru že takrat z ustavo zagotovljene politične svobode - svobode govora. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil z izrekom obsodilne sodbe zaradi kaznivega dejanja po 118. členu KZ-51 v škodo E.V. kršen kazenski zakon o vprašanju, ali je bilo dejanje, za katerega je bil obsojen, kaznivo dejanje.

Kaznivo dejanje napeljevanja k begu z namenom sovražnega delovanja po prvem odstavku 110. člena v zvezi z 19. členom KZ-51 naj bi obsojeni E.V. storil s prej opisano propagando in tako pripravil S.Z., da je pobegnil na Madžarsko z namenom sovražnega delovanja proti svoji domovini. Ob ugotovitvi, da obsojenčevo ravnanje, s katerim naj bi napeljal S.Z. k begu v tujino, ne predstavlja kaznivega dejanja sovražne propagande, je očitek, da je S.Z. pobegnil z namenom sovražnega delovanja, povsem nekonkretiziran, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi opis tega dejanja ne predstavlja uresničitve znakov očitanega kaznivega dejanja in je bil zato tudi glede tega dejanja s krivdorekom kršen kazenski zakon o vprašanju, ali je bilo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, kaznivo dejanje.

Kaznivo dejanje pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 120. členu KZ-51 je storil, kdor je storilca kaznivih dejanj iz členov 100. do 117. tega zakonika skrival, mu dajal zavetje, hrano, material, denar ali druga sredstva, mu vzdrževal zveze ali mu kako drugače pomagal, ali da je oviral državne organe pri iskanju in ulovitvi takega storilca. Iz opisa ravnanja, s katerim naj bi E.V. storil kaznivo dejanje napeljevanja k takšnemu dejanju, ni razvidno, da je S.Z. storilec kaznivega dejanja iz členov 100 do 117 KZ-51. Kolikor se ta očitek izvaja iz opisa kaznivega dejanja napeljevanja na beg z namenom sovražnega delovanja po prvem odstavku 110. člena v zvezi z 19. členom KZ-51, opisanim pod točko II/2 izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, je treba ugotoviti, da iz tega opisa ni mogoče napraviti sklepa, da je podano takšno kaznivo dejanje. Tudi v tem primeru Vrhovno sodišče ugotavlja, da je z izrekom obsodilne sodbe podana kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil E.V. obsojen, kaznivo dejanje.

Na podlagi navedenih ugotovitev, je Vrhovno sodišče v skladu s pooblastilom prvega odstavka 426. člena ZKP obsojenega E.V. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 118. člena, prvem odstavku 110. člena v zvezi z 19. členom in kaznivo dejanje po 120. členu v zvezi z drugim odstavkom 19. člena KZ-51. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 222/97
• Sodba I Ips 232/96
• Sodba I Ips 75/97 in I Ips 90/2000