Sodba I Ips 21/97

Jedro

Kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po 2. odstavku 226. člena KZ-51 je storil, kdor se je ukvarjal s prodajo blaga, katerega izdelovanje je neupravičeno organiziral. S tem ko so obsojenci kupili material pri raznih trgovskih podjetjih, ga izročili drugim v predelavo, izdelke pa nato prodali kupcem, so organizirali proizvodnjo v nasprotju s 1. in 5. členom Zakona o obrtnih delavnicah samostojnih obrtnikov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 01.07.1968 obsojenega J.J. spoznalo za krivega dejanja po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 226. člena KZ-51 in mu po četrtem odstavku iste zakonske določbe v zvezi z 42., 43., drugim odstavkom 26. in prvim odstavkom 37. člena KZ-51 izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora in 20.000 din denarne kazni. Po 61.b členu KZ-51 je za dobo 3 let obsojenemu J.J.

prepovedalo opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali službe, s katero je zvezano samostojno razpolaganje in ravnanje z družbenim premoženjem ali pa njegova hramba. Sodišče je po petem odstavku 226. člena KZ izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov. Vrhovno sodišče Socialistične republike Slovenije je s sodbo z dne 13.03.1969 pritožbi zagovornika obsojenega J.J. deloma ugodilo in temu obsojencu kazen zapora znižalo na eno leto, denarno kazen pa na 15.000,00 SIT ter razveljavilo izrek o varnostnem ukrepu prepovedi opravljanja poklica po 61.b členu KZ-51. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 30.12.1996 zagovornik obsojenega J.J. na podlagi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju spremeni tako, da obtožnico zoper obsojenega J.J. zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec je v svojem mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana, saj sta se obe sodišči obširno ukvarjali z elementi kaznivega dejanja pod obtožbo, zlasti tudi zakonodajo, ki je v tistem času znatno drugače kakor danes, urejala zasebno pobudo, obrtništvo in podjetništvo. Poudarja, da zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da je bilo vse zakonito, ko pa je v pravnomočni sodbi ugotovljeno nasprotno, in da obsojenec dejanja ni storil v obliki, kakor je bila tedaj inkriminirana, ni mogoče omajati pravnomočne sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega J.J. z navedbami, da je iz spisa razvidno, da obsojenec z očitkom, da se je z ostalimi dogovoril za organiziranje izdelave kovinske in plastične galanterije, ni imel nič, in da je takrat delal v centru za rehabilitacijo slepih in dejansko bil pripravljen v tem centru organizirati proizvodnjo galanterije, da bi tej ustanovi povečal promet, podaja drugačno dokazno presojo od tiste, ki je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Vložnik zahteve zavrača pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v tistem delu, ko je sodišče ugotovilo, da se je obsojeni J.J. z obsojenima F. in M.B. v prvi polovici leta 1966 dogovoril, da bodo organizirali izdelavo kovinske in plastične galanterije ter da so z namenom organizacije nedovoljene proizvodnje dne 30.06.1966 izposlovali dovoljenje za opravljanje obrti plastične galanterije na ime B.M., pa nato delavnice niso organizirali, ker so zaprosili za obrt zato, da so dobili firmo, preko katere so lahko finančno poslovali in sklepali v njenem imenu pogodbe z gospodarskimi organizacijami, nakar so še združili svoja sredstva ter organizirali izdelavo kovinske in plastične galanterije, tako da so jim izdelke izdelovale razne gospodarske organizacije, zasebni obrtniki in drugi, sami pa so to blago prodajali in na ta način pridobili 250.737,99 din protipravne premoženjske koristi. Sodišče je v pravnomočni sodbi glede vloge obsojenega J.J. ugotovilo, da obsojenec ni bil le delavec obrtne delavnice Pl. ali pomočnik obsojenega B., marveč njegov družabnik z udeležbo na dobičku in izgubi, kajti opravljal je posle, ki presegajo dela za delavca z rednim mesečnim prejemkom. Tako je namesto obsojene M.B. hodil na seje upravnega odbora zadruge P., v delavnico Pl. vlagal svoj denar, skupaj z obsojenim F.B. nabavljal ustrezen material, v nekaterih primerih pa priskrbel tudi orodja in jih v primerih, ki so v sodbi podrobno pojasnjeni, izročal zasebnim obrtnikom, ki so proizvajali izdelke, da je te proizvode skupaj z obsojenima zakoncema B. nato prodajal ter da je bil sopodpisnik pogodb s kupci in imel predvsem tehnično vodstvo pri organizaciji same predelave po tretjih. Vložnik zahteve, ki sicer zelo posplošeno ponuja drugačno dokazno presojo, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega J.J. uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je bilo celotno obsojenčevo ravnanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, tudi z obrtnim zakonom (verjetno mišljeno z Zakonom o obrtnih delavnicah samostojnih obrtnikov, Ur. l. SRS, št. 5 z dne 13.02.1964) in z drugimi predpisi, ki so urejali promet blaga in storitev na trgu. Tako stališče utemeljuje tudi z navedbo, da pri obsojencu ne gre za neupravičeno organiziranje izdelovanje blaga, saj je bilo glede tega vse zakonito, zato obsojenec očitanega kaznivega dejanja nedovoljene trgovine ni mogel storiti. To kaznivo dejanje je lahko storil samo tisti storilec, ki se je ukvarjal s prodajo blaga, katerega izdelovanje je neupravičeno organiziral. Vložnik zahteve zatrjuje kršitev kazenskega zakona na podlagi lastne presoje dejanskega stanja, ki pa se od tiste v pravnomočni sodbi glede odločilnih dejstev popolnoma razlikuje. Zato tudi v tem delu po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kajti kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nato napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da se obsojeni, zakonca B. in J.J. niso sami ukvarjali s predelavo, marveč so material, potreben za izdelke, kupili pri raznih trgovinskih podjetjih in ga izročili drugim v predelavo, izdelke pa nato prodali kupcem. Glede na takratno zakonsko ureditev je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila taka organizacija proizvodnje v nasprotju z določiloma 1. in 5. člena Zakona o obrtnih delavnicah samostojnih obrtnikov, ki je predpisoval, da lahko občani z osebnim delom in svojimi sredstvi opravljajo obrt z namenom pridobivanja dohodka, v mejah, predpisanih v zakonu, uporabljajo dopolnilno delo drugih, pri čemer je smela obrtna delavnica prodajati samo svoje izdelke. Glede na to, da obsojenci niso vložili svoje delo v predelavo, obdelavo ali dodelavo izdelkov ter da je šlo zato po drugem odstavku 5. člena istega zakona za tuje izdelke, pa so jih nato prodajali, in upoštevajoč višino pridobljene premoženjske koristi, so na ugotovljeni način udejanili, tudi obsojeni J.J., vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 226. člena KZ-51.

Takratna zakonodaja je, kakor utemeljeno poudarja vrhovni državni tožilec, znatno drugače kakor danes urejala zasebno pobudo obrtništvo in podjetništvo. Izpodbijana pravnomočna sodba je zakonita, zato vložnik zahteve z nasprotnimi zatrjevanji ne more biti uspešen.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega J.J., ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 170/96
• Sodba I Ips 112/98
• Sodba I Ips 158/99