Sodba I Ips 47/2001

Jedro

Ker naj bi obtoženi storil kazniva dejanja, zaradi katerih naj bi prišlo do bistvenega zmanjšanja premoženja oškodovancev, je s tem ogrozil njihovo varnost. Pojma varnosti ljudi namreč ni mogoče razlagati zgolj kot ogrožanja varnosti v najožjem pomenu besede, ampak je ogrožanje mogoče tudi z izvršitvijo premoženjskih deliktov. To velja še posebno, če gre za premoženje, od katerega je odvisno delo ljudi in njihovo preživljanje ter način življenja.

Izrek

Zahteva obtoženega A.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 26.01.2001 zoper obtoženega A.Č. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 25.01.2001 pritožbi obtoženega A.Č. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženi A.Č. dne 04.02.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo določbo 2. odstavka 192. člena ZKP in mu, ne da bi upoštevalo načelo sorazmernosti pri izrekanju ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti, podaljšalo pripor, čeprav bi bilo ta smoter mogoče doseči tudi z uporabo varščine ali hišnega pripora kot milejših ukrepov. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep po 1. odstavku 426. člena ZKP spremeni ter pripor nadomesti "najmanj s hišnim priporom ali s primerno varščino".

Vrhovni državni tožilec M.V. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obtoženčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po oceni vrhovnega državnega tožilca sodišče ni kršilo določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, saj je glede na težo dejanj, njihov obseg, obtoženčevo prezadolženost, okoliščino, da je kaznivo dejanje izvrševal v času, ko je bil zoper njega že uveden kazenski postopek, pravilno ugotovilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom ali varščino kot milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Podan mora biti kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, odreditev ali podaljšanje pripora pa mora biti tudi neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Obtoženi A.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1.

odstavka 201. člena ZKP ne izpodbija, marveč navaja, da tretji pogoj ni podan, kajti pri njem podaljšanje pripora ni neogibno potrebno za varnost ljudi.

Po 2. odstavku 192. členu ZKP mora sodišče pri odločanju o tem, katerega od ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti bo uporabilo, upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. V skladu z načelom subsidiarnosti, je pripor, ki je od teh ukrepov najstrožji, mogoče odrediti (podaljšati) samo v tistih primerih, kadar je to neogibno potrebno za potek postopka ali za varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi teže kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženec, njihovega obsega, obtoženčeve prezadolženosti, okoliščine, da naj bi kazniva dejanja izvrševal skozi daljše časovno obdobje treh let in da naj bi s takim ravnanjem ne prenehal niti takrat, ko je vedel, da se zaradi nekaterih od teh izvršitvenih dejanj že nahaja v kazenskem postopku, podana tolikšna stopnja ponovitvene nevarnosti, da je z milejšimi ukrepi ni mogoče odpraviti.

Varnost ljudi je kompleksen pojem in je odvisna od številnih dejavnikov, ki si je nikakor ni mogoče razlagati zgolj kot ogrožanje varnosti v najožjem pomenu besede. Sodišče druge stopnje v napadenem pravnomočem sklepu utemeljeno poudarja, da je mogoče tudi s premoženjskimi delikti ogroziti varnost ljudi, posebno takrat, ko gre za premoženje, od katerega je odvisno njihovo delo in preživljanje ter način življenja. Obtoženi A.Č. pa naj bi storil ravno taka kazniva dejanja, zaradi katerih naj bi prišlo do bistvenega zmanjšanja premoženja oškodovancev in tako ogrozil tudi njihovo varnost. Poseg v obtoženčevo pravico do prostosti zaradi zagotavljanja varnosti ljudi zato ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Glede na to, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo, da pri obtoženem A.Č. z milejšimi ukrepi ponovitvene varnosti ni mogoče odpraviti in da je zato podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, je izpodbijana odločba tudi s tega vidika zakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je zahtevo obtoženega A.Č. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 358/2003
• Sodba I Ips 227/2004
• Sodba I Ips 64/2000