Sodba I Ips 6/98

Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni podana, če je kazenski postopek tekel v srbohrvaškem jeziku, obsojenec pa ni zahteval, da bi na glavni obravnavi uporabljal svoj jezik in v svojem jeziku spremljal njen potek.

Izrek

Zahteva obs. J.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 11.8.1953, ki je istega dne postala pravnomočna, je bil obs. J.R. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja izmikanja vojaški službi po 2. odstavku 339. člena v zvezi s 16. členom KZ/1951 in obsojen na kazen 2 let strogega zapora. V izrečeni kazen mu je bil vštet pripor od 12.7.1953 dalje. Iz izpiska iz kazenske evidence je razvidno, da je obs. J.R. kazen zapora prestal dne 12.7.1955.

Obs. J.R. je dne 26.9.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri je navedel, da je bil neupravičeno obsojen. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca z dopisom z dne 31.1.1997 na podlagi 3. odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pozvalo, da vlogo v roku enega meseca dopolni tako, da jo bo mogoče obravnavati. Zahtevo za varstvo zakonitosti je z vlogo z dne 13.2.1997 dopolnil njegov zagovornik, odvetnik A.Ž. iz L. Dopolnjena zahteva za varstvo zakonitosti je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 15.1.1998. Obs. J.R. je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da jo vlaga zaradi kršitve zakona, ker je bil neupravičeno obsojen. Zagovornik obs. J.R. pa je v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti navedel, da prvenstveno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in tudi kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. J.R. oprosti obtožbe. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti je navedel, da je bilo obsojencu, ki je bil zaslišan, ne da bi bil navzoč zagovornik, priznanje izsiljeno, da je kazenski postopek zoper obsojenca tekel le iz političnih razlogov, da je bil obsojencu v času pripora onemogočen kakršen koli stik z zunanjim svetom ter da je zagovornika, ki je bil pasiven, dobil tik pred obravnavo, na kateri je bilo sojenje izvršeno zelo hitro in obsojencu ni bila omogočena obramba, da je postopek tekel v srbohrvatskem jeziku, da obsojenec ni bil poučen o pravnem sredstvu zoper sodbo, na kateri tudi ni pravnega pouka. Navedel je tudi, da bi bilo tudi v primeru, če bi storil kakršno koli kaznivo dejanje, za sojenje pristojno civilno sodišče, saj še ni pričel služiti vojaškega roka. Končno je še navedel, da obsojenec, ki je sicer dobil poziv za služenje vojaškega roka, sploh ni nameraval pobegniti v tujino, temveč je nameraval le obiskati prijatelja, zaradi česar sta se s soobsojencem napotila v D. Meni tudi, da je bil z izrekom obsodilne sodbe kršen tudi kazenski zakon, ker je v vsaki demokratični državi možnost prehoda preko meje nekaj povsem samoumevnega, zaradi česar je kaznovanje nekoga zaradi prehoda preko državne meje nezakonito.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obs. J.R. že dne 17.8.1995 naslovil na Državno tožilstvo Republike Slovenije pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Na podlagi pobude tedanjega vrhovnega državnega tožilca z dne 12.10.1995 je sodišče obnovilo kazenski spis, vendar pa državno tožilstvo ni vložilo zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker opisa očitanih kaznivih dejanj ne vsebujeta zakonitih znakov očitanih kaznivih dejanj ter da je sodba tudi v procesnem pogledu pomanjkljiva, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj je v njej le navedeno, da sta obsojenca dejanje priznala, niso pa opisane njune izjave.

Zahteva obs. J.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. V zvezi z zatrjevanjem, da so bile izjave obsojenca izsiljene, zaradi česar se pravnomočna sodba nanje ne bi smela opirati, je potrebno pripomniti, da je to mogoče na podlagi 1. točke 1. odstavka 410.

člena ZKP uveljavljati z zahtevo za obnovo kazenskega postopka, saj se postopek obnovi, če se dokaže, da je prišlo do sodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja. Le golo zatrjevanje, da so bile obsojencu izjave izsiljene, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi trditev, da za sojenje obsojenca ni bilo stvarno pristojno vojaško sodišče, torej da naj bi bila zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena, saj je bilo za sojenje za kaznivo dejanje, katerega je bil obs. J.R. spoznan za krivega, po določilu 2. odstavka 8. člena Zakona o vojaških sodiščih stvarno pristojno vojaško sodišče. Tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kar zagovornik smiselno uveljavlja s trditvijo, da je kazenski postopek potekal v srbohrvaškem jeziku. Za tako bistveno kršitev bi šlo le v primeru, če bi bil obsojenec kljub svoji zahtevi prikrajšan uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, pri čemer pa niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedeno, da naj bi obsojenec tako zahtevo podal. Trditev, da obsojenec ni imel "civilnega" zagovornika, pa je celo v nasprotju z vsebino uvoda izpodbijane pravnomočne sodbe, saj je bil obsojenčev zagovornik odvetnik dr. K.K., katerega je na glavni obravnavi nadomeščal odvetnik J.A. V postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti pa se ne presoja, kako je zagovornik opravljal svoje dolžnosti, prav tako pa tudi ne, zakaj se zagovornik ni pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna dne 11.8.1953, torej na dan, ko je bila izrečena, saj se zoper njo tudi obsojenec ni pritožil, kot je to povedal dne 8.12.1995, to je v postopku obnove spisa, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

Z navedbami, da obsojenec, ki je dobil poziv na služenje vojaškega roka, ni imel namena pobegniti preko državne meje in se na tak način izogniti služenju vojaškega roka, pa zagovornik obs. J.R. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V dejanju, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, so tudi podani vsi znaki poskusa kaznivega dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po 2. odstavku 339. člena v zvezi s 16. členom KZ/51, pri čemer je v razlogih pravnomočne sodbe obrazloženo, da je sodišče ugotovilo dejansko stanje tudi na podlagi zagovora obs. J.R., ki je priznal, da je po prejemu poziva za služenje vojaškega roka nameraval pobegniti k očetu v A. in se na ta način izogniti služenju vojaškega roka.

V zvezi z navedbami zagovornika obs. J.R., da je v vsaki demokratični državi možnost prehoda preko meje nekaj povsem umevnega, pa je potrebno pripomniti, da tudi po sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku, in sicer po določilu 3. odstavka 363. člena, stori kaznivo dejanje skrivanja pred obrambnimi obveznostmi, kdor odide iz države ali ostane v tujini, da bi se tako izognil naboru, služenju vojaškega roka, vojaški vaji ali drugi obrambni obveznosti, čeprav je bil vpoklican z osebnim ali splošnim pozivom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta obs. J.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti, njegov zagovornik pa v njeni dopolnitvi. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 45/2003
• Sodba I Ips 252/99
• Sodba I Ips 192/2003