Sodba I Ips 37/98

Jedro

S tem ko obsojenec uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovljenih vzrokov za nastanek obravnavane prometne nesreče, uveljavlja razlog, iz katerega po 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ RS in mu izreklo po 3. odstavku tega člena kazen 2 meseca zapora. Obsojencu je bil po 68. členu Kazenskega zakona SFRJ izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 2 mesecev.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega J.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni J.K. je 19.12.1997 vložil na Okrajno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ga oprosti krivde ter postopek ustavi ali pa mu omogoči pošteno sojenje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da obsojenec napada predvsem dokazne zaključke prvostopne in drugostopne sodbe, da se ne strinja s sodno oceno dejanskih okoliščin in da meni, da z njegove strani predlagani dokazi niso bili utemeljeno odklonjeni. Obsojenec ponuja drugačno dokazno oceno in v zahtevi ne konkretizira trditve, da naj bi sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon. Vrhovna državna tožilka meni, da ni podlage za ugoditev vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, zato predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili v napadenih sodbah.

Obsojenec navaja le, da se z navedenima sodbama ne strinja, ker sodišče ni izvedlo vseh bistvenih dokazov, ki jih je v obrambi predlagal in z izvedbo katerih bi lahko objektivno ugotovilo dejansko stanje in dejstva, katera so odločilno vplivala na povzročitev nesreče. Sodišče naj bi po navedbah obsojenca sledilo neposrednemu in posrednemu zavajanju oškodovanke in njenega zagovornika (pooblaščenca) in zgradilo obsodbo, ki temelji na trhli trditvi o alkoholiziranosti obsojenca. Zakon - ZKP naj bi bil kršen, ker sodišče ni pridobilo uradnih zdravniških podatkov za oškodovanko iz P. d. in bolnišnice L.-P., ker ni preverilo stopnje oškodovankine alkoholiziranosti, ker je sodnik na obravnavi obsojenca grobo prekinil in zavrnil, ko je zahteval vpogled v kazenski spis, ki se nanaša na obsodbo oškodovanke zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa v alkoholiziranem stanju. Prvostopno sodišče je nepravilno ugotovilo, da obsojenec oškodovanke sploh ni poznal in zato ni imel razlogov, da bi ji pomagal s svojo izjavo v zvezi z zavarovalnico. Napačna je ugotovitev sodišča, da je obsojenčeva hitrost vožnje v vzročni zvezi z nezgodo. Sodišče je nepravilno poklonilo vero izvedencu dr. R.K. glede ugotovitve stopnje alkoholiziranosti obsojenca in ocenilo, da je zagovor obsojenca neprepričljiv v oceni, da je izpoved priče L.M. neprepričljiva in ji zato sodišče ne verjame, verjame pa izjavi oškodovanke, da je obsojenca prosila, da jo pelje domov in da se ji obsojenec ni zdel vinjen. Ob tem pa naj bi sodišče odklonilo zaslišanje štirih mladih fantov, ki jim je obsojenec preskrbel prevoz s taksijem, z navedbo, da ti dokazi niso potrebni. V ostalem obsojenec z zahtevo napada pooblaščenca oškodovanke, odvetnika G. in navaja etičnost svojega ravnanja v primeru prometnih nezgod, ki jim je bil priča.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti v pretežnem delu uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovljenih vzrokov za nastanek obravnavane prometne nesreče. Po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor je obsojenec v zahtevi ob posameznih trditvah v zvezi z dejanskim stanjem obravnavanega kaznivega dejanja obema sodiščema očital kršitve določb postopka, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ti očitki v obeh napadenih sodbah nimajo nobene podlage. Dokazni zaključki, pomembni za ugotovitev kazenske odgovornosti obsojenca za očitano kaznivo dejanje, temeljijo na izvedenih dokazih in so ustrezno obrazloženi. Enaka ugotovitev velja tudi glede številnih zavrnjenih dokazov obrambe, ki jih obsojenec ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče glede na vse povedano ugotavlja, da nobena od uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona - ZKP, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa jo je tudi iz razloga, kolikor vložnik v zahtevi uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 170/96
• Sodba I Ips 112/98
• Sodba I Ips 158/99