Sodba I Ips 54/98

Jedro

Ker obsojeni B.M. ni imel zagovornika, ki bi bil prisoten na glavni obravnavi, obdolžen pa je bil kaznivih dejanj po 14., 16. in 17.čl. Uredbe o vojaških sodiščih in bi moral imeti v skladu s 60.paragrafom Zakonika o sodnem kazenskem postopanju iz leta 1929 branilca, čim je bila uvedena preiskava oziroma izročena neposredna obtožnica oziroma bi mu ta moral biti postavljen po uradni dolžnosti, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu razveljavi ter zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Vojaško sodišče ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani je s sodbo z dne 12.7.1945 pod točko A) obsojenega B.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 14., 16. in 17. členu UVS in ga z uporabo Zakona o vrstah kazni (ZVK) obsodilo na smrt z ustrelitvijo, zaplembo premoženja in trajno izgubo političnih in državljanskih pravic. Pod točko B) sodbe pa je obsojenega oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 14. členu UVS. Vojaško sodišče IV. Armije je s sodbo z dne 1.8.1945 potrdilo sodbo prvostopenjskega vojaškega sodišča. Z odločbo začasne ljudske skupščine Demokratske federativne Jugoslavije z dne 15.9.1945 je bila obsojencu smrtna kazen zamenjana s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 20 let, trajna izguba političnih in državljanskih pravic pa z odvzemom političnih in "poedinih"

državljanskih pravic, izvzemši roditeljske pravice, za dobo petih let po prestani ali oproščeni kazni odvzema prostosti s prisilnim delom. Z ukazom Prezidija ljudske skupščine FLRJ z dne 28.12.1950 je bil obsojeni B.M. pomiloščen in 30.1.1951 odpuščen s prestajanja kazni.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 21.3.1996 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedli so, da jo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1.

odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da naj zahtevi za varstvu zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega B.M. oprosti vsake krivde in kazni, mu vrne zaplenjeno premoženje, stroške kazenskega postopka pa naloži v plačilo proračunu.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je bila Uredba o vojaških sodiščih v delu, ki ga je sodišče uporabilo kot osnovo za sodbo, z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 1.4.1994 odpravljena in je v obravnavani zadevi podana možnost obnove kazenskega postopka po določbi 416. člena ZKP, ne pa tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz tega razloga je predlagala zavrnitev zahteve.

Obsojenčevi zagovorniki so nato dne 28.12.1999 vložili dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri navajajo, da obsojenčevo ravnanje, tako kot je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, sploh ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja po takratni zakonodaji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevo za varstvo zakonitosti obravnava tudi z vidika grobe kršitve kazenskega zakona, saj sta krivdoreka obeh vojaških sodišč glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča neustavna. Zavzemajo se, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obsojenega B.M. oprosti vsake krivde in kazni, stroške postopka pa naloži v plačilo proračunu.

Na tako dopolnjeno zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru podal mnenje, da članstvo obdolženca v MVAC oziroma v DMB samo po sebi ne more biti podlaga za obsodbo, saj bi to pomenilo obsodbo zgolj zaradi statusa. Ostale navedbe so po videnju vrhovnega državnega tožilca take narave, da ne spadajo v opis kaznivega dejanja po 14. členu UVS, saj ne konkretizirajo nobenega od predpisanih znakov tega kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je bila podana po izteku roka iz 559. člena ZKP. V njej ne gre za obrazložitev v zahtevi za varstvo zakonitosti že uveljavljanega razloga, pač pa za nov razlog. Vložniki zahteve so sicer navedli, da jo uveljavljajo tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar te posplošene trditve niso z ničemer utemeljili, da bi jo sploh bilo mogoče preizkusiti. Zato Vrhovno sodišče sklicevanja na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki so jo zagovorniki podali šele v dopolnitvi zahteve, ni moglo upoštevati.

Pritrditi pa je treba vložnikom zahteve, ko uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki po vsebini pa tudi tisto po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Od prvotnega kazenskega spisa sta ohranjeni le obe sodbi, tako da trditev vložnikov, da obsojencu ni bila vročena obtožnica, da ni imel možnosti ugovora in pripraviti svoj zagovor, da mu je bila sodba izrečena ustno, pisni odpravek pa nikoli vročen in tako kršena tudi njegova pravica do pritožbe, ni mogoče preizkusiti. Zanesljivo pa je iz obeh sodb razvidno, da obsojeni B.M. v kazenskem postopku ni imel zagovornika, čeprav je šlo za kaznivo dejanje, za katero je bila predpisana tudi smrtna kazen. V 60. paragrafu Zakonika o sodnem kazenskem postopanju iz leta 1929 (ZKSP) je bilo predpisano, da pri vseh "zločinstvih", za katera je v kazenskem zakonu določena kot največja mera "robija ali zatočenje nad pet let", mora imeti obdolženec branilca, čim se je uvedla preiskava ali izročila neposredna obtožnica, če obdolženec nima branilca, se mu ta postavi po uradni dolžnosti. Obsojeni B.M. ni imel zagovornika, ki bi mu moral biti postavljen po uradni dolžnosti, tako da se je tudi glede na zelo skope in pomanjkljive postopkovne določbe UVS, znašel v položaju, ko mu niso bili zagotovljeni niti minimalni pogoji za pošteno sojenje. Glede na to da je bila glavna obravnava opravljena brez zagovornika, torej osebe, katere navzočnost na glavni obravnavi bi bila tudi po 3. odstavku 237. člena paragrafa ZSKP obvezna, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kakor je razvidno iz obrazložitve sodbe, se je sodišče v razlogih oprlo tudi na obsojenčev zagovor, česar pa glede na to, da ni imel zagovornika, šlo je pa za obvezno obrambo, ne bi smelo storiti. Izkaže se tedaj, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V obeh sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj sta popolnoma neobrazloženi in ju ni mogoče preizkusiti. Zato vložniki zahteve utemeljeno uveljavljajo tudi razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in pravnomočno sodbo v obsodilnem delu (tč. A) razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v tem obsegu v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 6/97
• Sodba I Ips 123/97
• Sodba I Ips 174/2007