Sodba I Ips 87/97

Jedro

Ker žalitev vrhovnega komandanta in sovražno izražanje nista bili določeni kot izvršitveni obliki po 15.čl. Uredbe o vojaških sodiščih, je bil storilec po navedeni določbi lahko spoznan za krivega le kaznivega dejanja sovražne propagande.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni A.G. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e

1. da je v neugotovljenih dneh od januarja do konca aprila 1948. leta v Z. kot vojak stoječ v dvorani pred slikama generalisimusa Stalina in maršala Tita s porogljivim glasom žalil in zmerjal generalisimusa in maršala govoreč, če sta se tudi ona dva razvila iz opice ter da sta mu oče in mati (nadalje nečitljivo);

2. da je v času od januarja do konca aprila 1948. leta z namenom uničevanja vojaške morale in enotnosti pred svojimi vojaki v enoti govoril, da maršal Tito, ko je šel v Kumrovec, ni vedel, kje se nahaja njegova hiša, da so maršalovo mater umaknili, da bi ne videla, da Tito ni njen sin ter da Tito sploh ni živel v teh krajih, temveč da je umrl v Drvarju;

3. da je v času od januarja do konca aprila 1948. leta podcenjeval oficirje JA govoreč, da so nepismeni; da se izseljenci iz Amerike ne vračajo prostovoljno, marveč zato ker so jih prisilile in pregnale ameriške oblasti; da je z obsojenim L.M. govoril, da v sedanjih šolah za napredovanje v višji razred ni potrebno znanje temveč le dobra karakteristika o političnem vedenju in predanosti današnji oblasti in da je kakovost današnjih šol slabša kot med okupacijo in še slabša kot je bila v t.i. Jugoslaviji; da sta z obsojenim M. govorila, da je pri nas draginja, da je naš denar brez vrednosti in hvalil oblast v Ameriki, da je trdna, da so Angleži in Američani dobri politiki, da niso nori, da (nadalje nečitljivo);

s čimer naj bi pod točko 1. storil kaznivo dejanje žalitve in posmehovanja generalisimusu in vrhovnemu komandantu JA po 15. členu UVS, pod točko 2. sovražne propagande po 15. členu UVS in pod točko 3. sovražnega izražanja po 15. členu UVS.

Po 1. odstavku 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

Vojaško sodišče v Zagrebu je s sodbo z dne 7.7.1948 obsojenega A.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 15. členu UVS in mu z uporabo 46. člena Kazenskega zakonika (KZ-47) izreklo kazen dveh let odvzema prostosti s prisilnim delom. V izrečeno kazen mu je všelo čas prebit v priporu od 30.4.1948 dalje. Kazen po tej pravnomočni sodbi je obsojeni A.G. prestajal do 30.1.1950, ko je bil odpuščen na pogojni odpust, ki mu je potekel 30.4.1950.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 24.12.1996 zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve pravice do zagovornika pri pripravi obrambe in pravice do pritožbe, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, tedaj razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo, da njihovi zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A.G.

oprosti vsake krivde in kazni, stroške kazenskega postopka pa naloži v plačilo proračunu.

Vrhovni državni tožilec Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčevo slovensko državljanstvo pred 25.6.1991 ni ustrezno izkazano in zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevih zagovornikov, zavrže kot nedovoljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovorniki obsojenega A.G. so kot podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti navedli 1. odstavek 421. člena v zvezi s 559. členom ZKP, vendar je očitno, da gre za zahtevo vloženo v skladu z 2. odstavkom 560. člena istega zakona. Zoper pravnomočno sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25.6.1991, je bilo po določbah Zakona o kazenskem postopku mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ali je bil obsojenec slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25.6.1991. Res je, kot pravi vrhovni državni tožilec, da v spisu ni formalnega potrdila, ki bi izkazovalo obsojenčevo slovensko državljanstvo pred 25.6.1991, vendar iz vseh spisovnih podatkov nedvoumno izhaja, da obsojenec izpolnjuje tudi ta pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi 1. odstavka 560. člena ZKP. Obsojeni A.G. je rojen v Ljubljani, pred nastopom služenja vojaškega roka je prebival v Republiki Sloveniji, v našo državo se je vrnil po prestani kazni in tu tudi vseskozi živi. Že iz obsojenčevih osebnih podatkov v izpodbijani pravnomočni sodbi je razvidno, da je imel državljanstvo Republike Slovenije. Ne glede na navedeno formalno pomanjkljivost Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni našlo prav nobene okoliščine, ki bi vzbujala dvom glede tega, ali je bil obsojeni A.G. slovenski državljan tudi pred navedenim datumom in je zato zahtevo obsojenčevih zagovornikov vsebinsko obravnavalo.

Pritrditi je treba vložnikom zahteve, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da je kazenski zakon prekšen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec preganjan, kaznivo dejanje. Žalitev vrhovnega komandanta in sovražno izražanje v 15. členu UVS kot izvršitveni obliki sploh nista bili določeni, od teh, na katere se je v pravni opredelitvi obsojenčevega ravnanja, sklicevalo sodišče, je bila le sovražna propaganda. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je tedaj razvidno, da je bil obsojeni A.G., glede na vsebino očitkov, spoznan za krivega kaznivega dejanja sovražne propagande (razširjanja lažne sovražne propagande) po navedeni določbi UVS. Po oceni Vrhovnega sodišča pa je ta določba prenehala veljati že z uveljavitvijo Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND), Uradni list DFJ, št. 66/45, ki je določal, da z njegovo uveljavitvijo (1.9.1945) prenehajo veljati vsi predpisi, ki so v nasprotju z njim. Določilo 15. člena UVS pa je bilo v nasprotju z 9. členom ZKND, ki je kot propagando inkriminiral le poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V času storitve dejanja je veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD - Uradni list FLRJ, št. 59/46), ki je prav tako v 9. členu inkriminiral kot propagando le poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V času storitve dejanj tudi še ni veljal Zakon o vojaških kaznivih dejanjih, ki je predpisoval kazniva dejanja vojaških oseb naperjena zoper predpisani vojaški red v oboroženih silah FLRJ in njihovo trdnost in zmožnost za boj. V ravnanju obsojenega A.G., tako kot je opisano v pravnomočni sodbi, ni zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 9. člena ZKLD, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja po takratni zakonodaji.

Obsojenčevo v bistvu hudomušno namigovanje - potem ko so v enoti obravnavali Darwinovo evolucijsko teorijo - da sta se tudi generalisimus Stalin in maršal Tito razvila iz opice, samo na sebi, pa tudi upoštevajoč specifično vzdušje med služenjem vojaškega roka, ko so tudi nekoliko bolj robate domislice nekaj povsem običajnega, ni žaljivo in posmehljivo. V dejanskem opisu pa ni navedena nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala, da je obsojenec s temi navedbami z namenom slabljenja vojaške morale in enotnosti pozival k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. Enako velja za navedbe, da je obsojenec pred svojimi vojaki izražal dvome v pravo maršalovo identiteto in podal predpostavko, da je Tito padel že v napadu na Drvar leta 1944. Umestnost takega govorenja je lahko sicer vprašljiva, vendar pa nikakor ne vsebuje znakov nobenega kaznivega dejanja. Obsojenčeve navedbe, da so oficirji JA nepismeni, da so izseljenci iz Amerike ne vračajo prostovoljno, marveč zato ker so jih na to prisilile in izgnale ameriške oblasti, o tem, kaj je potrebno za napredovanje v višji razred, o kakovosti takratnih šol in njihovem primerjanju s tistimi med okupacijo in pred vojno, ocenjevanje ekonomskih razmer v državi, pohvalne besede o oblasteh v Ameriki, pomenijo le izražanje kritičnih mnenj, ocen in stališč do dogajanj v takratni družbi in primerjanje stanja v državi in vojski z razmerami v nekaterih zahodnih državah. Da bi šlo za kakršnokoli propagando, agitacijo in pridobivanje pristašev za aktivnost ali akcijo, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja sovražne propagande, v dejstvenem opisu ni niti besede. Tudi to, da je obsojenec kritična videnja na aktualna dejanja izražal pred vojaki v svoji enoti, ne pomeni takega delovanja, ki bi ga bilo mogoče označiti za propagando ali agitacijo, kaj šele, da bi šlo za delovanje, ki bi pomenilo poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Opisana dejanja ne vsebujejo zakonskega znaka obsojencu očitanega kaznivega dejanja in je zato sodišče v pravnomočni sodbi zagrešilo navedeno kršitev kazenskega zakona. V luči teh razlogov se zahteva zagovornikov obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti pokaže kot utemeljena in ji je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno odločbo, kolikor se nanaša na obsojenca, spremenilo tako, da je obsojenega A.G. po 1. točki 358. člena ZKP za kaznivo dejanje po 15. členu UVS pod točko 1. do 3. sodbe, oprostilo obtožbe. Stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki ter nagradi njegovih zagovornikov glede na tak izid postopka po 1.

odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 261/93
• Sodba I Ips 139/97
• Sodba I Ips 189/2003