Sodba I Ips 49/98

Jedro

Ne gre za kršitev kazenskega zakona, če objektivno in subjektivno dejansko stanje, ugotovljeno v krivdoreku pravnomočne sodbe, ne daje podlage za zaključek, da je storilec ravnal v kakršnikoli obliki dovoljene samoobrambe (silobran) ali da je ravnal malomarno v odnosu do dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani kot prvostopno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.P. za krivega dveh poskusov kaznivih dejanj umora, storjenih v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ in mu po določitvi posameznih kazni za vsako dejanje izreklo po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen 7 let zapora, v katero mu je bil vštet čas pridržanja od 31.1.1995 do 2.2.1995. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega A.P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni prestaja kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora.

Zagovornik obsojenega A.P. je dne 22.1.1998 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka predvsem iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je prepričan, da je prvostopno sodišče napačno pravno kvalificiralo storjeni dejanji, čemur je sledilo tudi pritožbeno sodišče. Obe sodbi temeljita na posledici, to je na hudih telesnih poškodbah, ki sta jih utrpela oba oškodovanca. Pri tem se navedeni sodišči nista ukvarjali z ugotavljanjem neposednih vzrokov, zaradi katerih je prišlo do dejanj. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo mnenj sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da je imel obsojeni probleme s spanjem, da je bil depresiven, ni upoštevalo, da gre pri obsojenem za blago organsko oškodovanost kot posledico starosti, prav tako ni upoštevalo, da je obsojeni v času dejanja zaužil minimalno količino alkohola, ki učinkuje pri osebah z duševnimi motnjami drugače kot pri zdravih osebah. Obstajale so še druge možnosti za somnolenco: stalne težave obsojenega s spanjem, telesna in duševna preutrujenost in nenadna zbuditev iz prvega trdnega spanja po tujih osebah. Prvostopno in pritožbeno sodišče se nista želeli ukvarjati s trditvijo obrambe, da gre za dejanje, storjeno v stanju somnolence. Prvostopenjsko sodišče je zmotno govorilo o somnoambulentnem stanju - mesečnosti in ne o stanju opitosti od spanja. Sodišče se ni ukvarjalo s strokovnim gradivom obrambe o vplivu somnolence na izvršitev raznih dejanj.

Obsojeni se ne more sprijazniti s tem, da je sodišče po liniji najmanjšega odpora ugotovilo, da gre za poskus umora. Izvedenec psihiatrične stroke je na vprašanje o somnolenci govoril, kot da gre za različne zadeve, ter da somnolenca ni omamljenost oziroma opitost od spanja. Zaradi mešanja pojmov in napačne strokovne razlage je tudi sodišče le bežno sledilo vprašanjem obrambe in odgovorom izvedenca. Posledica tega je popolnoma zgrešeno stališče iz sodbe o tem, da je obramba obdolženca zatrjevala, da gre pri obdolžencu za dejanje v stanju mesečnosti. Temu je sledilo tudi drugostopenjsko sodišče z ugotovitvijo, da sprejema logično in prepričljivo utemeljen zaključek, da sodišče prve stopnje sploh ni sprejelo možnosti, da je obdolženec spal neposredno pred prihodom pred stavbo. Zagovornik obsojenega je predlagal, da sodišče določi novega izvedenca psihiatrične stroke glede vprašanja somnolence. Psihiatri namreč niso univerzalni strokovnjaki, zato je obramba predlagala namesto izvedenca dr. M. drugega izvedeca in sicer prof dr. M.K. Zaradi napačno razumljenega stanja obdolženca je sodišče kršilo kazenski zakon, saj je upoštevalo, da je obsojeni poskus kaznivega dejanja umora storil z naklepom. V izpodbijanih sodbah tudi nikjer ni jasno razloženo, zakaj sodišče meni, da je obdolženi dejanje storil naklepno in sicer kljub dejstvu, da je bilo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Podane so zato kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi sodbe nasprotujejo dejstvom, ki jih sodišče ni popolnoma razjasnilo in za nekatera zmotno mislilo, da gre za somnoambulenco in ne za somnolenco. Sodišče druge stopnje je sicer zapisalo, da je oškodovani Z.S. segel z roko proti obdolžencu rekoč, da naj da mir s pištolo, vendar je to sodišče spregledalo dejstvo, da je Z.S. želel obdolžencu pištolo odvzeti. Na to kaže dejstvo, da je imel S. prestreljeno roko, na kar je sam opozoril. Sodišče je navedeno dejstvo spregledalo in zatrjevalo, da poškodba ne obstaja, zaradi tega, ker ni opisana v opisnem listu poškodb. Obsojeni dejanje obžaluje, ni ga storil namerno, saj je več let prenašal hrup in bil dolga leta prijazen z mladino. V nekem trenutku je tako prišlo do spleta okoliščin, zaradi katerih je obsojeni bil nenadoma zbujen, bos v januarju in v pižami ter z ženino ruto na glavi s pištolo v roku odšel iz hiše, prvič streljal v tla, drugič v zrak in ko je bil napaden, je pač reagiral, kot je reagiral. Nikakor ne gre za kaznivo dejanje poskusa umora temveč za dejanje, ki je bilo obrambno in nenapadalno. Vse povedano narekuje razveljavitev napadenih sodb in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno. Navaja, da zagovornik obsojenega vlaga zahtevo, češ da sta bila s pravnomočno sodbo kršena kazenski zakon in Zakon o kazenskem postopku. Kar zadeva prvo kršitev naj bi storjeni dejanji sodišče nepravilno kvalificiralo, ne da bi vložnik jasno povedal, za kakšno kvalifikacijo se sam zavzema. Do druge kršitve naj bi prišlo predvsem v zvezi s psihiatričnim izvedenstvom, s katerim obramba ni zadovoljna. Nobena zatrjevana kršitev ni podana, saj je bila zahteva za varstvo zakonitosti očitno vložena zato, da bi obramba za vsako ceno spravila zadevo pred najvišje sodišče v državi, čeprav po vsebinski plati niso izpolnjeni pogoji za uporabo tega izrednega pravnega sredstva in je zato zahtevo treba zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve v naslednjem zakonitem okviru.

Kazenska odgovornost storilca je urejena v 15. členu KZ, ki določa, da je kazensko odgovoren storilec, ki je prišteven in kriv. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očita obema napadenima sodbama, da sta pravno opredelitev oblikovali glede na posledico, ne pa glede na dejanje obsojenega. Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na dejansko stanje, objektivno in subjektivno opisano v krivdoreku prvostopne sodbe, očitek kršitve kazenskega zakona ni utemeljen. V ugotovljenem dejanskem stanju zlasti ni nobene osnove za pravni zaključek, da je obsojeni ravnal v kakršnikoli obliki dovoljene samoobrambe, kar vložnik sicer nakazuje, pa tudi ne v obliki malomarnostnega odnosa do dejanja, kar vložnik posredno v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje. Kolikor vložnik nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, zlasti na neupoštevanje dejstva, da je obsojeni obstrelil enega od oškodovancev v roko, ko je ta posegel po njem očitno z namenom odvzeti obsojenemu pištolo, uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Nobene dejanske podlage v krivdoreku ni za ugotovitev v smislu silobrana po 11. členu KZ. Pri streljanju obsojenega po oškodovancih, kot je opisano v krivdoreku, pa o ravnanju v kakršnikoli obliki malomarnosti ni mogoče zaključevati, ne glede na ugotovljeno ravnanje oškodovanega Z.S. in predhodno sicer nekorektno obnašanje obeh oškodovancev in še dveh udeležencev v preddverju stanovanjskega bloka. Pravni zaključek o obliki krivde in sicer eventualen naklep, kot ga ugotavljata obe napadeni sodbi in ki naj bi temeljil na strokovno nesprejemljivih ugotovitvah izvedenca psihiatra dr. M. o psihičnem stanju obsojenega v času storitve obeh poskusov kaznivih dejanj, ni zmoten. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako prvostopno kot pritožbeno sodišče povsem pravilno, skladno z določbami ZKP o ocenjevanju izvedeniških mnenj, ugotovili obliko krivde in svoje stališče tudi ustrezno obrazložili. Zato ni nobene potrebe za pritegnitev izvedenca psihiatra, ki razpolaga z dodatnimi strokovnimi znanji v zvezi s stanji zavesti v primeru opitosti - zasvojenosti s spanjem oziroma s stanjem mesečnosti. Na vsa strokovna vprašanja tako obrambe kot prvostopnega sodišča je izvedenec psihiater dr. M. dal zadostna pojasnila; ocena sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, da dopolnitev postopka z zaslišanjem novega izvedenca ni potrebna, pa sta obe sodišči tudi ustrezno obrazložili. V tej smeri tudi ni podlage za zaključek o kršitvi kazenskega zakona v smislu ugotovljene stopnje prištevnosti, prav tako ni podlage glede po vsebini uveljavljane kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki naj bi dovedle do napačnih dejanskih zaključkov. Ob tem je opozoriti vložnika na 2. odstavek 420. člena ZKP, ki izrecno prepoveduje, med drugim, vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obeh napadenih sodbah, po oceni Vrhovnega sodišča, tudi ni podlage za precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, zato tudi ni podlage za uporabo 427. člena ZKP.

Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, naj bi imel podlago v prejšnjih izvajanjih v zvezi z obrazložitvijo krivde obsojenega, ko naj v izpodbijanih sodbah ne bi bilo nikjer jasno obrazloženo, zakaj sodišče meni, da je obsojenec dejanje storil naklepno, kljub dejstvu, da je bilo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Navedeni razlog naj bi bil v tem, da razlogi sodbe nasprotujejo dejstvom, ki jih sodišče ni popolnoma razjasnilo, glede somnolence pa je zmotno mislilo, da gre za somnoambulenco. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče prve stopnje, kot pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje, kot je razvidno iz krivdoreka prvostopne sodbe, povsem razumljivo in zadostno obrazložili, skladno z izvedenimi dokazi, zakaj štejeta duševno stanje kaznovanega ob storitvi obeh poskusov kaznivih dejanj kot stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, ki pa nikakor ne izključuje nadaljnjega zaključka, da je, kot sledi iz opisa dejanj, obsojeni ravnal z eventualnim naklepom, pri čemer neskladja med izvedenimi dokazi in zaključki v razlogih obeh napadenih sodb ni.

Zaradi vsega povedanega vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha, zato jo je skladno s 425. členom ZKP Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, sicer pa je bilo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti tudi, kolikor je bila vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 149/95
• Sodba I Ips 18/96
• Sodba I Ips 43/95