Sodba I Ips 198/95

Jedro

Obsojenka, ki je vedela, da sta njen brat in njegov znanec pobegnila pred oblastmi in se vračala iz tujine v Jugoslavijo po špijonskih opravilih, pa jima je kljub temu nudila hrano in prenočišče ter z njima vzdrževala zveze in opustila prijavo oblastem, je storila kaznivo dejanje po 14. tč. 3. čl. ZKLD.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice obsojene V.P., sedaj O., za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba glede te obsojenke razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Celju.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obsojena V.P. spoznana za krivo kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in po 3.

odstavku 4. člena ZKLD z uporabo 12. člena ZKLD obsojena na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo 2 let. V izrečeno kazen je bil obsojenki vštet pripor od 21.9.1949 dalje. Obsojenka je bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Z v uvodu navedeno sodbo Vrhovnega sodišča LRS je bila pritožba javnega tožilca zavrnjena in v celoti potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenka je prestajala kazen do 5.1.1952, ko je bila pomiloščena tako, da se ji je ostali še neizdržani del kazni strogega zapora oprostil.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojene V.O., roj. P. dne 8.11.1995 vložila priporočeno po pošti na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih predpisov (1. točka 372. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije iz razlogov 1. do 3. točke 358. člena ZKP sodbo spremeni tako, da obsojenko V.O., roj. P.

oprosti obtožbe. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zanika, da bi obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje in trdi, da je sodba nezakonita zaradi kršitve materialnega predpisa. Obsojenka v postopku ni nikoli zanikala, da je v tistem času želela kontaktirati z bratom, ki je pobegnil v Avstrijo, saj je bil družinski član. Tako je tudi sprejela D., ki ji je povedal, kje se brat nahaja, kakor tudi H.B., ki je v tistem času bila bratovo dekle, čeprav se pozneje nista poročila. Stiki pa se niso nanašali na nobeno kriminalno dejavnost, ampak so bili zaradi običajnih družinskih vezi. O kaki špijonski dejavnosti med njimi ni bilo nikoli govora, tudi o špijonski dejavnosti drugih soobtoženih ali njenega brata niti v tistem času niti pozneje ni vedela ničesar. Samo kaznivo dejanje v kazenski sodbi sploh ne opisuje zakonskega opisa, zlasti pa je opis kaznivega dejanja v konkretnem delu pomanjkljiv in ne konkretizira učinka kaznivega dejanja, ne konkretizira za kakšno špijonažo naj bi v zadevi sploh šlo, od kod naj bi bilo obsojenki znano, da D.D. prihaja v Jugoslavijo s špijonskimi cilji, zakaj ne bi smela sprejeti brata oziroma njegovega dekleta H.B., za kakšno nezakonito korespondenco naj bi šlo itd. Sodba nima razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje, zato je uporaba določb ZKLD nezakonita.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 423. členu ZKP, meni, da zahteva obsojenke ni utemeljena, zato naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Pri tem navaja, da je bilo po 14. točki 3. člena ZKLD kaznivo kakršnokoli podpiranje osebe, ki je pobegnila pred oblastmi. Pri tem pravno sploh ni bilo pomembno, kakšen motiv je bil prisoten pri dejanju. Zato navedbe, da ni šlo za kriminalno dejavnost oziroma špijonažo, na obstoj kaznivega dejanja nimajo nobenega vpliva.

Vrhovno sodišče je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo glede obsojenke V.P., por. O. razveljavilo po uradni dolžnosti, iz naslednjih razlogov:

V 1. odstavku 2. člena ZKLD je določeno, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske politične narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V 14. točki 3. člena ZKLD pa je določeno, da za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona velja, kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano in material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi.

Glede na uveljavljeni razlog kršitve kazenskega zakona se je Vrhovno sodišče omejilo zgolj na preizkus te kršitve (1. odstavek 424. člena ZKP). Glede na opis dejanj v pravnomočni sodbi, ki naj bi jih storila obsojenka V.P. pod II. točke 1) do 5) krivdoreka, vsebujejo dejanja vse objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja.

Obsojenka naj bi vedela, da sta D.D. in njen brat M.P. pobegnila iz zapora in da sta se oglasila na njenem domu še vedno na begu oziroma, da sta prihajala ilegalno preko avstrijsko-jugoslovanske meje s špijonskimi nameni, kar naj bi veljalo tudi za B.H. Vsem navedenim naj bi nudila prenočišče in prehrano ter v posameznih primerih sprejemala oziroma izmenjavala korespondenco. Ob takem dejanskem stanju, ko je pravna opredelitev po 14. točki 3. člena ZKLD pravilna, obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ni mogla imeti uspeha, zato ni bilo moč izreči oprostilne sodbe.

Po oceni Vrhovnega sodišča pa obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani sodbi in sicer, da je obsojenka na svojem domu sprejemala in nudila zatočišče pobeglima D.D. in bratu M.P. ter njegovemu dekletu H.B. Vsekakor ni bilo od obsojenke odvisno, da so navedene osebe zahajale v hišo M.P. st. tako ob pobegu iz zapora kot pri poznejših ilegalnih prihodih iz tujine. Za to ravnanje je bil spoznan za krivega tudi obsojenkin oče, soobsojeni M.P. st., ki je kot hišni gospodar odločal, kdo in v kakšnem obsegu ter s kakšnimi ugodnostmi se lahko zadržuje na njegovem domu. Zatočišče in oskrbo je tako očitno nudil prej navedenim osebam, skupaj z oskrbo, lahko le soobsojeni M.P. st. Prav tako obstaja resen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, da naj bi obsojenka vedela, da se vse tri navedene osebe, ki naj bi jim nudila zatočišče, ukvarjajo s špijonsko dejavnostjo. Pravnomočna sodba glede obsojene V.P. v razlogih ugotavlja le, da navedena svojo krivdo odkritosrčno priznava in navaja v svoj zagovor, da jo je k takim dejanjem zavedlo dejstvo, da je bil v inozemstvu njen brat, zaradi česar je tudi opustila prijavo D., ki ji je omogočil vzdrževanje ilegalnih stikov z bratom. Opustitve ovadbe izpodbijana pravnomočna sodba obsojenki ne očita. Ob ugotavljanju teže očitanega kaznivega dejanja je vsekakor odločilno dejstvo, vednost - subjektivni element o tem, da se tako D. kot P. ukvarjata s špijonsko dejavnostjo. Sama uporaba zveze preko D. z bratom M.D. zaradi izmenjave razne korespondence po ilegalni poti, kot je navedena v krivdoreku, z zagovorom obsojenke ni dokazana, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da o tem obstaja precejšen dvom v resničnost tega dejstva. Zaradi vsega povedanega je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP prvostopno sodbo glede obsojene V.P. razveljavilo in zadevo - glede na stvarno in krajevno pristojnost - vrnilo Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje, da se z izvedbo doslej izvedenih dokazov, kakor tudi morebitnih novih dokazov temeljito razčistijo subjektivne in objektivne okoliščine, ki so kot odločilna dejstva privedle do obsodbe obsojenke.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 50/97
• Sodba I Ips 162/96
• Sodba I Ips 98/96