Sodba I Ips 18/97

Jedro

Obrazložitev sodbe, ki vsebuje zgolj trditev, da se je sodišče na podlagi izvedenih dokazov in priznanja obdolženk prepričalo, da sta storili očitana dejanja, s pravno opredelitvijo, da gre za "manifestiranje sovražnosti zoper državno ureditev", ki ga predpisi niso poznali, je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi obsojene M.S., roj. Z., za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede te obsojenke, po uradni dolžnosti pa glede obsojene M.Z., razveljavi in zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 16.1.1948 obdolženi M.Z. in M.Z. spoznalo za krivi kaznivega dejanja manifestiranja sovražnosti zoper državno ureditev in ju po 1. členu Zakona o vrstah kazni obsodilo, obdolženo M.Z. na 10 mesecev prisilnega dela z odvzemom prostosti in plačilom stroškov kazenskega postopka ter izvršitve kazni in na plačilo 100,00 din povprečnine, obdolženo M.Z. pa na 6 mesecev prisilnega dela z odvzemom prostosti, na povračilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni ter na plačilo 500,00 din povprečnine. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.2.1948 pritožbo obdolžene M.Z. zavrnilo kot neutemeljeno, po uradni dolžnosti pa je prvostopno sodbo spremenilo glede obdolžene M.Z. v izreku o kazni tako, da jo je obsodilo na 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom (namesto 6 mesecev prisilnega dela z odvzemom prostosti). Obe obsojenki sta izrečeni kazni v celoti prestali.

Obsojenka M.S., roj. Z., je dne 27.12.1996 priporočeno po pošti vložila na Okrajno sodišče v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se kazenski postopek zoper njo ustavi. Vložnica zahteve navaja, da je bila skupaj z materjo, soobsojeno M.Z., spoznana za krivo, da je dne 27.12. (brez navedbe letnice), ko je prišla finančna komisija okraja Kranj v M., kjer je pri M.Z. zarubila eno kravo zaradi neplačanega davka v znesku 3.830,00 din in sta ob tej priliki M.Z. in M.Z.

blatili našo oblast in posebej finančno komisijo in miličnike s sledečim: "da niso finančni organi nič vredni, ker hodijo po hišah krast, da kdor je v narodni milici, tudi ni nič prida, ker so v milici sami nesposobni ljudje, da je bilo boljše med okupacijo, ko so bili domobranci, ter je M.Z. trdila, da je ponosna na svoje tri brate domobrance, kateri so bili od naše vojske likvidirani. Trdili sta obedve, da obstaja naša oblast samo na kraji in ko bode oblast vse pokradla, jo bode vzel hudič, torej sta vedoma iznašali neresnične činjenice glede današnje ljudske oblasti in oblastnih organov, s čemer sta zakrivili obe dve kaznivo dejanje manifestiranja sovražnosti zoper državno ureditev". Vložnica meni, da ji je bil za očitano dejanje izrečen ukrep takoimenovanega družbenega koristnega dela zaradi prevzgajanja, ki ga je v celoti prestala. Sicer pa iz opisanega ni mogoče najti zadostnega opisa dejanja, zaradi katerega je bila obdolžena, saj ni naveden določljiv datum storitve očitanega kaznivega dejanja, niti ni navedena pravna opredelitev kaznivega dejanja. Dalje meni, da se ji lahko očita zgolj prekršek, ki pa tudi ni bil storjen, ko se ji ne očita vedenje na javnem kraju, na posebno drzen ali surov način, ki bi žalil občane in rušil njihov mir, ker to se ji sploh ne očita in je obsojenka s svojimi besedami izražala kvečjemu svoje mnenje. Sicer pa se je vodil kazenski postopek v tej kazenski zadevi v okoliščinah kršitve ustavnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vložnica je bila v času sojenja pod velikim psihičnim pritiskom in v strahu za svojo eksistenco. Opozarja na usodo njenih treh bratov - domobrancev, ki so jih angleške oblasti vrnile s Koroškega in so bili v Kočevskem Rogu usmrčeni. Pozneje je oblast na posestvu matere zaplenila dve kravi in so ji hoteli odvzeti ob obravnavanem dogodku še tretjo, od česar pa so odstopili. Sicer pa je sodišče zoper obsojenko nastopalo z vso strogostjo, zato je vse priznala in ni vložila nobene pritožbe zoper sodbo. Končno pa sodišče ni izvajalo nobenih dokazov in tega tudi ni navedlo v obrazložitvi, sodba temelji le na obsojenkinem priznanju, ki je nepravilno uporabljeno kot tehten dokaz in je po zgoraj povedanem njegova verodostojnost izpodbita.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče pri oblikovanju sodbe zagrešilo kršitve, ki jih v zahtevi navaja obsojena M.S. roj. Z. in je zato mnenja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenke M.S., roj. Z., je utemeljena. Pravnomočna sodba glede obsojenke M.Z. pa je bila razveljavljena po uradni dolžnosti.

Pritrditi je vložnici, da v času sojenja kaznivo dejanje manifestiranja sovražnosti zoper državno ureditev ni obstajalo. Res je tudi, da v krivdoreku pavnomočne sodbe čas storitve kaznivega dejanja ni opredeljen, čeprav je mogoče sklepati, da naj bi do očitanega dejanja prišlo 27.12.1947. V času, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, opisano v pravnomočni sodbi, ko ni dvoma, da vsebina krivdoreka vsebuje negativne vrednostne ocene, ki bi bile lahko žalitve na račun državnih organov - finančne komisije okraja Kranj in organov javne varnosti, milice - so bili navedeni organi predmet kazenskopravne zaščite po pravilu 2. odstavku 130. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki je določal, da se kaznuje z zaporom do 6 mesecev ali v denarju do 5.000,00 dinarjev, kdor izpostavlja oblast, ali državne uslužbence, vršeče uradno dolžnost, posmehu ali preziranju. V razlogih (obrazložitvi)

prvostopne pravnomočne sodbe je navedeno zgolj, da se je sodišče na podlagi izvedenih dokazov tako v preiskavi kakor na razpravi sami in tudi na podlagi lastnega priznanja obeh obtoženk, prepričalo, da sta zakrivili obtoženo dejanje. Po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja navedena obrazložitev, ob ugotovljenih napakah v zvezi s pravno opredelitvijo očitanega dejanja, kakor tudi ob izostanku zadostne časovne opredelitve očitanega dejanja, bistveno kršitev določb kazenskega postopka in sicer 6. točke 336. paragrafa Zakonika o sodnem kazenskem postopanju iz leta 1929, ki se je v času rednega sojenja uporabljal kot pravno pravilo. Sodba je namreč nejasna in nepopolna, saj dejansko ne vsebuje nobenih razlogov o dejstvih, ki so odločilna za presojo obstoja kaznivega dejanja in obsojenkine kazenske odgovornosti, dokazna ocena izvedenih dokazov je le formalna, obrazložitev o krivdi v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja pa nerazumljiva. Ugotovljena kršitev je podobna kršitvi določb kazenskega postopka iz 11.

točke 1. odstavka 371. člena sedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zaradi povedanega je Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 426. člena in 2. odstavkom 424. člena ZKP na utemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti obsojene M.S., roj. Z., po uradni dolžnosti pa še za njeno mater obsojeno M.Z., uvodoma navedeni sodbi v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kranju v ponovno sojenje zaradi izvedbe zakonitega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 385/99
• VSL sklep I Kp 486/2000
• VSL sklep I Kp 1094/2005