Sodba I Ips 49/2000

Jedro

Upoštevanje okoliščin, ki so pomembne za odreditev in podaljšanje pripora, ugotovljene pa so bile v obravnavanem postopku in drugih nedokončanih postopkih, ki tečejo zoper obdolženca, ne pomeni kršitve ustavne pravice domneve nedolžnosti iz 27. čl. slovenske ustave. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj sicer pripora v nobenem primeru ne bi bilo mogoče odrediti; ustavna podlaga za odrejanje in podaljšanje pripora je v 20. členu Ustave RS.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je z uvodoma navedenim sklepom zoper obd. R.H. podaljšalo pripor, v katerem se nahaja obdolženec od 8.12.1999, do konca glavne obravnave in sicer iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 2. točke 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z v uvodu te sodbe navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Obdolženčev zagovornik je dne 26.2.2000 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava in predlaga razveljavitev napadenega sklepa oziroma odpravo pripora. Vložnik napada ugotovitev prvostopnega sklepa, ko je v razlogih navedeno, da do sedaj zbrani dokazi brez dvoma v zadostni meri utemeljujejo očitke v obtožnih aktih, zlasti pa fotokopije čekov, ki se nahajajo v vseh spisih.

Prvostopno sodišče tako ugotavlja, da se je obd. R.H. v drugi polovici 1999 ukvarjal z izvrševanjem premoženjskih deliktov in se na ta način tudi preživljal. Glede na to, da je obdolženec brez lastnih prihodkov, vsekakor še vedno obstaja utemeljena bojazen, da bi v primeru, če bi bil na prostosti, nadaljeval s svojimi protizakonitimi ravnanji. Po mnenju vložnika je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopkovnih določb s tem, ko je obstoj nevarnosti ponavljanja "protizakonitih dejanj", torej katerihkoli kaznivih dejanj oziroma kaznivih dejanj na splošno, vzelo kot podlago za pripor, namesto da bi, skladno z ZKP, ponovitveno nevarnost obrazložilo prav glede konkretnega dejanja, za katerega je obdolženi v postopku konkretno obravnavan. Take nevarnosti pa sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista ugotavljali. Pri tem prvo sodišče ni ugotovilo predpostavk ponavljanja prav konkretnega dejanja, drugostopno sodišče pa je tako stališče prvostopnega sodišča potrdilo. Tako sta obe sodišči kršili z zakonom določene pogoje za pripor. Nepravilna naj bi bila tudi uporaba izraza konkretna nevarnost, ko se ta uporablja v zvezi z "nezakonitimi ravnanji", ne pa v zvezi z dejanjem, ki je predmet tega postopka. Tudi sklicevanje na druge kazenske spise, ki naj bi opravičevali zoper obdolženca odrejeni pripor, je neskladno z zakonskim določilom, ko je v tej zadevi relevantna le vsebina v tej zadevi obravnavanih zadev. Kršitev postopka je tudi v uporabi besede "ponovitev" v zvezi s kaznivim dejanjem, ko ni dokazano, da bi obdolženec storil dejanje, ki je predmet tega postopka, saj je šteti glede na ustavno presumpcijo nedolžnosti, da obdolženec ni storil očitanega dejanja. Sicer pa je zaključevanje, da je podana ponovitvena nevarnost, dejansko zmotno in pravno napačno. V neskladju z materialnim pravom je tudi uporabljanje besednih zvez ponovitev dejanja ob ustavni presumpciji nedolžnosti, zato je očitanje možnosti ponavljanja neustavno. Z vidika materialnega prava je navedek prvostopnega sodišča v obrazložitvi "očitno je tako, da se je obdolženi v celotnem letu 1999 ukvarjal z izvrševanjem premoženjskih deliktov", čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, podlaga za dvom v nepristranost sojenja, ko je nadaljnje izvajanje dokazov zgolj za namen prepričanja že itak prepričanih brez smisla in v neskladju z načeli pravne države. S tem naj bi bil odvzet temeljni atribut in namen kazenskega postopka, da se ugotovi, ali je obdolženec sploh storil očitano kaznivo dejanje. Sojenje mora temeljiti na nepristranosti, saj v primeru vnaprejšnje odločenosti o preteklem domnevnem ravnanju že povsem psihološko ne dopušča enakopravnega dokazovanja obeh možnosti, pač pa gre le za potrjevanje hipoteze, da je obdolženec kriv.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni zakonito, ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni mogoče vložiti.

Nesprejemljiva je teza, da zato, ker je javnost že obveščena o ravnanju obdolženca, dejanja ne bo mogel več ponoviti. Tudi domnevo nedolžnosti vložnik zahteve razume napačno. Zakon o kazenskem postopku za zakonito delovanje v pregon zaradi kaznivih dejanj vključenih organov določa obstoj bodisi razlogov za sum za ukrepanje organov za notranje zadeve, obstoj utemeljenih razlogov za sum za uporabo posebnih operativnih metod in sredstev, obstoj utemeljenega suma za uvedbo preiskave itd. V obravnavanem primeru pa so prav te okoliščine obstajale in so zato navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljene. Trditev vložnika, da bi moralo sodišče posebej ocenjevati, ali obstaja ponovitvena nevarnost prav glede izvrševanja kaznivih dejanj določene pravne opredelitve, v obravnavanem primeru goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ni utemeljena glede na to, da gre za dejanje, ki spada med premoženjske delikte oziroma kaznivo dejanje zoper premoženje. Dovolj je ugotoviti motive, nagibe in okoliščine, ki kažejo na obstoj nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za odreditev pripora so določeni v 1. odstavku 201. člena ZKP. Ob pogoju, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme po 3. točki odrediti pripor zoper njo, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Glede odreditve (in tudi podaljšanja) pripora v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, pa je določeno, da se sme izjemoma odrediti pripor zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, kadar je podan razlog za pripor iz 2. ali 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V 1. odstavku 217. člena KZ je zagrožena kazen zapora do treh let. Glede na določbo 27. člena Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje domnevo nedolžnosti, velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. 20. člen Ustave, ki odreja odreditev in trajanje pripora, določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Glede na uveljavljane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve z vidika zgoraj navedenih ustavnih in zakonskih določb.

Obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ki jih prvostopno sodišče obravnava kot nadaljevano kaznivo dejanje v združenem enotnem postopku, obrazlaga, da doslej zbrani dokazi brez dvoma v zadostni meri utemeljujejo očitke v obtožnih aktih in pri tem navaja fotokopije čekov, ki se nahajajo v vseh spisih in izpovedbe prič. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da se je obdolženec v drugi polovici leta 1999 ukvarjal z izvrševanjem premoženjskih deliktov in se na ta način preživljal, ko je sicer brez lastnih rednih prihodkov. Po oceni Vrhovnega sodišča, ob navedenih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ne gre za kršitev ustavne pravice do domneve nedolžnosti. Tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije domneva nedolžnosti, ki jo zagotavlja Ustava v 27. členu, nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj sicer pripora v nobenem primeru ne bi bilo mogoče odrediti. Ustava v 20. členu določa pogoje, pod katerimi se za izvedbo kazenskega postopka ali za varnost ljudi lahko zoper osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odredi pripor. Za odreditev oziroma podaljšanje pripora torej zadošča obstoj utemeljenega suma. Na obstoj ponovitvene nevarnosti pa se lahko sklepa tudi na podlagi kaznivega dejanja, za katerega se zoper obdolženca vodi kazenski postopek in ne samo na podlagi prejšnjih pravnomočnih obsodilnih sodb. Kolikor pa vložnik napada dejanske ugotovitve glede obstoja okoliščin, ki pogojujejo utemeljen sum, kot so ugotovljene v obeh napadenih sklepih, zahteva za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Ko je zgoraj naštete okoliščine prvostopno sodišče ugotovilo in zaključilo, da predstavljajo posebne okoliščine iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ob upoštevanju načina storitve in osebnih lastnosti ter prejšnjega življenja in okoliščin, v katerih je obdolženec živel, je pravilno ocenilo, da je podana nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Uporaba izraza "protizakonita ravnanja" v prvostopnem sklepu, v povezavi z ostalimi ugotovitvami v zvezi z očitanimi dejanji in osebnimi lastnostmi, po oceni Vrhovnega sodišča ne predstavlja očitane kršitve, saj je iz napadenega sklepa kot celote nedvoumno razvidno, da obstaja nevarnost, da bi v primeru, če bi bil obdolženec na prostosti, nadaljeval s kazivimi dejanji, ki se mu očitajo v tem postopku, in je na ta način podana možnost, da bi obdolženec tudi v bodoče s ponavljanjem tovrstnih kaznivih dejanj - goljufij ogrožal socialno varnost ljudi. Tako so v vložnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti očitki tako glede kršitve Ustave kot glede kršitve določb ZKP neutemeljeni.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona in Ustave, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sklepih sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa jo je tudi iz razloga, kolikor vložnik v zahtevi uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitve kazenskega zakona na način iz 372. člena ZKP pa vložnik ni obrazložil.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 235/2002
• Sodba I Ips 26/2006
• Sodba I Ips 218/2006