<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 45/2000

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2000:I.IPS.45.2000
Evidenčna številka:VS20786
Datum odločbe:02.03.2000
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - kaznivo dejanje ponarejanja denarja

Jedro

Določbe 3. točke 1. odst. 201. čl. ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, marveč morata biti podani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo prav določeni posameznik ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je dne 2.12.1999 s sklepom zoper obdolžene A.B., A.M., A.B., D.D., B.A. in M.V. uvedel preiskavo, zoper A.B. zaradi kaznivih dejanj ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ in poskusa enakega kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Pred tem pa je zoper obdolžene A.B., A.M., A.B. in B.A. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, zoper obd. A.B. s sklepom z dne 26.11.1999, s tem da pripor teče od 23.11.1999 od 15.55 ure dalje. Na predlog preiskovalnega sodnika z dne 16.12.1999 je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 20.12.1999 iz istega razloga pripor zoper navedene štiri obdolžence podaljšalo, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 30.12.1999 ta sklep razveljavilo. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 31.12.1999 zoper obdolžene A.B., A.M., A.B. in B.A. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor še za mesec dni, to je do 23.1.2000 do 6.30 ure dalje. S sklepom z dne 13.1.2000 pa je Višje sodišče v Ljubljani pritožbe obd. A.B. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obdolženih A.B., A.M. in B.A. zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obd. A.B. na podlagi 4. v zvezi s 1. odstavkom 420. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodne odločbe nejasni, neutemeljeni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadeno pravnomočno sodno odločbo razveljavi in pripor za A.B. odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti označil kot neutemeljene. Sodišče je pri utemeljevanju razlogov za pripor dovolj obširno in utemeljeno obrazložilo svojo odločitev z navajanjem skladnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki so ga privedle do takšne odločitve. Zato je po njegovem mnenju zahtevo za varstvo zakonitosti treba zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Drži, da je po 1. odstavku 201. člena ZKP utemeljen sum temeljni pogoj za odreditev ali podaljšanje pripora. Kolikor vložnik zahteve z navedbo, da sodišče ni upoštevalo ustavne odločbe z dne 11.4.1996, saj bi moralo ugotoviti visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je oseba v priporu storila konkretno kaznivo dejanje, za katero je izdan sklep o preiskavi, meri na to, da o utemeljenosti tolikšne stopnje suma glede obdolženega A.B.

pravnomočni sklep nima razlogov, mu ni mogoče pritrditi. V času odločanja o podaljšanju pripora je bila zoper obd. A.B. uvedena preiskava za kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ in poskusa enakega kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, pritožbeno sodišče pa je navedlo, da utemeljenost suma potrjujejo izsledki hišnih preiskav, zasegi predmetov, izsledki ukrepov izvajanih po 150. členu ZKP ter zagovora obdolženih A.B. in M.V. Z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje razloge, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, tako da nasprotno videnje vložnika zahteve ni utemeljeno.

Pomotno je v zahtevi izraženo stališče, da so razlogi pravnomočne sodne odločbe nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter toliko posplošeni, da zakonitosti napadene odločbe glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišči sta v razlogih navedli, da naj bi obdolženi kazniva dejanja ponarejanja denarja po 249. členu KZ, za katero je predpisana kazen do osmih let zapora, storili v okviru organizirane skupine, šlo naj bi za večjo količino denarja, obdolženi A.B. pa naj bi bil tisti, ki je razpečeval denar. Navedeni so tudi razlogi o tem, da ima obd. A.B., ki ni redno zaposlen, visoke dolgove in da zaslužki, ki jih pridobiva z ukvarjanjem z radiestezijo in znašajo 50.000,00 do 60.000,00 SIT na mesec, za vrnitev dolgov ne zadoščajo. Te razmere, v katerih obdolženec živi, pa glede na to, da ves ponarejeni denar ni bil zasežen in uničen, tako izhaja iz razlogov, ki sta jih navedli obe sodišči, kaže na nevarnost, da bi obdolženec takšno kaznivo dejanje ponovil. Tudi v tem delu je pravnomočni sklep zakonit, saj je sodišče ugotovilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki pri obd. A.B. kažejo na ponovitveno nevarnost ter o tem navedlo razloge. Določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP pa si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, pač pa morata biti izkazani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo prav določeni posameznik ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče je dolžno v razlogih navesti tiste okoliščine, na katere je oprlo svojo ugotovitev, kar je tudi storilo. Zato ni utemeljeno stališče vložnika zahteve, da napadeni sklep ni zakonit, ker ne vsebuje razlogov o tako odločilnih dejstvih, kot so osebne lastnosti in prejšnje življenje obd. A.B., saj je ta nekaznovan in prvič v postopku. Domneva se, da je nekdo nekaznovan in da še ni bil v kazenskem postopku, če se ne zatrjuje nasprotno. Takih navedb pa v izpodbijani pravnomočni odločbi ni, tako da je s tega vidika navedba v zahtevi neutemeljena. Sicer pa prejšnja kaznovanost ni nujen pogoj za pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201.

člena ZKP.

Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 249. členu KZ je uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je tedaj temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oziroma njen monetarni sistem. S tem kaznivim dejanjem pa se hkrati ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko ponarejen denar pride v obtok kot pravi denar, je vsakdo, ki pridobi tak denar, oškodovan na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko ogrožena tudi eksistenca in s tem varnost teh oseb. Glede obstoja tega pogoja za podaljšanje pripora sodišče ni navedlo le, da zaupanje v plačilni promet namreč predstavlja varnost ljudi in da se ljudje v primeru ogrožanja le tega, ki da je v obravnavanem primeru izraženo, tudi sami počutijo ogrožene - kar vložnik zahteve utemeljeno graja, saj plačilni promet v tolarjih poteka preko Agencije za plačilni promet, poslovanje s tujino pa preko pooblaščenih bank - pač pa je pojasnilo tudi, da je s storitvijo takega kaznivega dejanja posameznik lahko na ta način oškodovan enako kakor s tatvino ali goljufijo, torej na svojem premoženju. Slednje pa pokaže, da je sodišče tudi glede ogroženosti varnosti ljudi navedlo razloge. Glede na obsežnost kriminalnih dejanj in zneskov ponarejenega denarja, ki naj bi ga obdolženi A.B. prodal oziroma poskusil prodati, pa Vrhovno sodišče soglaša z oceno v izpodbijanem sklepu, da pripor v obravnavanem primeru ni nesorazmeren ukrep.

S tem da je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega A.B. neizogibno potrebno, je utemeljilo tudi svoje spoznanje, zakaj pri obdolžencu za odpravo ponovitvene nevarnosti milejši ukrepi ne zadoščajo (2. odstavek 192. člena ZKP).

Kolikor vložnik zahteve navaja, da zoper obd. D.D. sodišče ni odredilo pripora in da zato ni dosledno, na ta način pa meri na neenako obravnavanje obdolžencev pred sodiščem, pa je potrebno povedati, da zoper tega obdolženca pripora ni moglo odrediti, ker državna tožilka v skladu s 1. odstavkom 202. člena ZKP predloga v tej smeri ni podala.

Glede navedbe v zahtevi, da so razlogi pravnomočne sodne odločbe neutemeljeni, je ugotoviti, da v tem delu vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Na podlagi povedanega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik obd. A.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, oziroma niso razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzU4Ng==