<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 225/96

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1998:I.IPS.225.96
Evidenčna številka:VS20773
Datum odločbe:19.03.1998
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - gospodarska kolaboracija - oblike krivde - objektivni pogoj kaznivosti - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev

Jedro

Kaznivo dejanje po 10.čl. ZKLD se je lahko storilo tudi z eventualnim naklepom, saj zakon ni zahteval, da bi moralo biti dejanje storjeno s kakšnim posebnim namenom oz. ciljem. Zakonski znak tega kaznivega dejanja, "ki krepijo gospodarsko moč in vojni potencial sovražnika", je pomenil le objektivni pogoj kaznivosti, glede katerega pa se ne zahteva poseben subjektivni (krivdni) odnos storilca.

Čeprav je bil storilčev motiv za kolaboracijo pravno irelevanten za storitev kaznivega dejanja iz 10.čl. ZKLD, ni mogoče govoriti o tem kaznivem dejanju v tistih primerih, ko je okupator brez pristanka lastnika ali celo proti njegovi volji prevzel vodenje podjetja.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti D.S., sina pokojne obsojene V.S., se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.1.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 26.4.1947, glede te obsojenke po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Kranju v novo sojenje.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, so bili ing. V.S., V.S. in V.S. spoznani za krive kaznivega dejanja (zločinstva) po 10. členu ZKLD. Omenjeno kaznivo dejanje naj bi obs. V.S. storila s tem, da je po prvoobtožencu ing. V.S. od aprila 1941 do marca 1942 in po tretje obtoženki V.S. od septembra 1943 do poraza fašistične Nemčije kot lastnica oddelka izdelovalnice perila podjetja I. v K. dala na razpolago nemškemu okupatorju svoj del podjetja (ne da bi sama sodelovala v vodstvu podjetja) in je tako podjetje I. v dobi sovražne okupacije od aprila 1941 do maja 1945 produciralo razno blago, ki je bilo nato v količinah in vrednosti, navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje, dobavljeno neposredno nemški vojski, nemškim državnim ustanovam, nemškim tvrdkam, še posebej pa za bombardirance v Nemčiji in za SS oddelke. Za to kaznivo dejanje je bila V.S. obsojena na zaplembo celokupnega premoženja, kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 7 mesecev, ki ji je bila izrečena na prvi stopnji, pa je bila s sodbo pritožbenega sodišča razveljavljena.

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, je s sklepom z dne 3.6.1991 dovolilo obnovo kazenskega postopka zoper obsojenega ing. V.S., nato pa je s sklepom z dne 26.9.1991 pravnomočno sodbo glede tega obsojenca razveljavilo in kazenski postopek zoper njega ustavilo.

Zoper pravnomočno sodbo je D.S., sin pokojne obs. V.S., po svoji pooblaščenki, vložil dne 2.10.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je uveljavljal kršitev materialnega zakona - 10. člena ZKLD ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke l. odstavka 371. člena (sedaj veljavnega) Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojeno V.S. v celoti oprosti, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, danim po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da je podana uveljavljena kršitev kazenskega zakona in predlagal, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo glede obs. V.S. razveljavilo po uradni dolžnosti iz naslednjih razlogov:

Kaznivo dejanje po 10. členu ZKLD so storile "osebe, ki med vojno gospodarsko sodelujejo s sovražnikom oziroma z okupatorjem, t.j., ki svoja industrijska, trgovska, prevozniška ali druga podjetja ali svojo strokovno izobrazbo stavijo na razpolago sovražniku za proizvodnjo, oziroma same proizvajajo predmete, ki krepijo gospodarsko moč in vojni potencial sovražnika, ali če njihovo sodelovanje s sovražnikom vsebuje posebne težke oblike izkoriščanja in pritiska na delavce s pomočjo okupatorskih oblastev".

Kršitev kazenskega zakona vidi zahteva za varstvo zakonitosti v tem, da je 10. člen ZKLD predstavljal "tipično določbo povojnega revolucionarnega prava" ter da je bil za storitev tega kaznivega dejanja potreben subjektivni element, da je bilo dejanje storjeno "s ciljem proizvodnje, ki s kvaliteto in kvantiteto povečuje ekonomsko moč in vojni potencial sovražnika". Ta subjektivni element pa pri obsojeni V.S. ni podan, saj je po ugotovitvah izpodbijane sodbe obsojenka zasledovala le lastne koristi, zato je uporaba 10. člena ZKLD pravno napačna. Bistveno kršitev določb procesnega zakona pa vidi vlagatelj zahteve v tem, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti samo z direktnim naklepom, medtem ko se v obrazložitvi sodbe glede obsojenkinega naklepa ugotavlja eventualni naklep.

Po presoji vrhovnega sodišče navedene kršitve niso podane. Z določbo 10. člena ZKLD je bila inkriminirana takoimenovana ekonomska kolaboracija z okupatorjem, ki jo poznajo tudi kazenski zakoni drugih držav ter je kot kaznivo dejanje določena tudi v sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (2. odstavek 372. člena).

Kaznivo dejanje po 10. členu ZKLD se je lahko storilo tudi z eventualnim naklepom, saj zakon ni zahteval, da bi moralo biti dejanje storjeno s kakšnim posebnim namenom oziroma s ciljem, kot trdi vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti. Zakonski znak tega kaznivega dejanja, "ki krepijo gospodarsko moč in vojni potencial sovražnika", je pomenil le objektivni pogoj kaznivosti, glede katerega pa se ne zahteva poseben subjektivni (krivdni) odnos storilca. Zato nista podani uveljavljeni kršitvi kazenskega zakona ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP (oziroma iz 6. točke 336. paragrafa Zakona o sodnem kazenskem postopku Kraljevine Jugoslavije, ki se je uporabljal v času sojenja).

V zahtevi za varstvo zakonitosti se izpodbija tudi zaključek sodišča o tem, da je obsojena V.S. sama oziroma preko drugih oseb dala svoj obrat - izdelovalnico perila na razpolago okupatorju. Glede resničnosti tega v pravnomočni sodbi ugotovljenega odločilnega dejstva obstaja, po oceni vrhovnega sodišča, precejšen dvom.

Ekonomska kolaboracija z okupatorjem pomeni namreč prostovoljno, aktivno sodelovanje z okupatorsko oblastjo na gospodarskem področju. Zato se morajo v tem smislu razlagati tudi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 10. člena ZKLD "stavljenje svojega industrijskega podjetja na razpolago sovražniku". Čeprav je bil storilčev motiv za kolaboracijo, to je, ali je dal podjetje okupatorju na razpolago zaradi simpatij do njega, ali zato, da mu pomaga pri krepitvi njegove moči, ali pa zgolj zaradi lastnih ekonomskih interesov, pravno irelevanten za storitev kaznivega dejanja iz 10. člena ZKLD, pa ni moč govoriti o tem kaznivem dejanju v tistih primerih, ko je okupator brez pristanka lastnika ali celo proti njegovi volji prevzel vodenje podjetja.

Iz podatkov obravnavane zadeve izhaja, da obs. V.S. že pred prihodom okupatorja ni več vodila svojega obrata. Julija 1941, torej kmalu po okupaciji, pa je skupaj z možem in mlajšimi otroki, med katerimi je bila tudi hči V., zbežala pred okupatorjem iz K. v L., kjer je bila ves čas okupacije. Obsojenka v času okupacije s svojim obratom ni imela stikov in je njen obrat, oziroma celotno podjetje I. K., že julija 1941 dobil nemškega komisarja. Kakšna je bila dejanska vloga tega komisarja iz izpodbijane sodbe ni povsem razvidno. Obsojena V.S. pa je v pritožbi zatrjevala, da je imel komisar odločilno vlogo v podjetju, oziroma da ona nanj ni mogla vplivati. V zvezi s temi navedbami je pritožbeno sodišče sicer ugotovilo, da obsojenka po tem, ko je bil v podjetju postavljen nemški komisar, "formalno glede vodstva podjetja ni mogla ukrepati", kljub temu pa jo je štelo za krivo kaznivega dejanja iz 10. člena ZKLD, ker da je "v neki meri na to vodstvo vplivalapotom soobtožencev". Po mnenju vrhovnega sodišča takšna trditev, tudi če bi bila točna, še ne pomeni, da je obsojena V.S. po soobtožencih dala okupatorju prostovoljno na razpolago svoj obrat, saj tega odločilnega dejstva sodišče ni niti ugotavljalo. Ker pa je bil kazenski postopek zoper ing. V.S. leta 1991 pravnomočno ustavljen in tako slednji ni obsojen, da je dal okupatorju na razpolago svoj del podjetja I. v K. in svojo visoko strokovno usposobljenost, obstaja precejšen dvom tudi glede obsojene V.S., da bi po sinu ing. V.S. dala na razpolago okupatorju svoj obrat. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je ta obrat ves čas okupacije proizvajal za potrebe okupatorja, torej tudi v času od marca 1942, ko je bil aretiran (in nato do konca vojne interniran) ing. V.S., pa do septembra 1943, ko naj bi postala zastopnica obsojene V.S. njena hči soobsojena V.S. Dejstvo, da v tem vmesnem obdob.ju ni bilo nikogar, ki bi zastopal obs. V.S., bi kazalo na resničnost njenega zagovora, da po prihodu nemškega komisarja ni mogla vplivati na vodstvo svojega obrata, oziroma da ni niti posredno, to je po sobsojeni V.S., ta obrat dala na razpolago okupatorju.

Po povedanem je vrhovno sodišče ocenilo, da obstaja precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na storitev obsojeni V.S.

očitanega kaznivega dejanja. Zato je po pooblastilu iz 427. člena ZKP izpodbijano sodbo glede te obsojenke razveljavilo ter zadevo poslalo v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Kranju, ki je za obravnavano kaznivo dejanje po sedaj veljavnih predpisih stvarno in krajevno pristojno za sojenje na prvi stopnji.


Zveza:

Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 10.ZKP člen 427.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzU3Mw==