Sodba I Ips 162/96

Jedro

Pri kaznivem dejanju sovražne propagande po 9.čl. ZKLD ni ne iz izreka ne iz obrazložitve razvidno, kakšna je bila vsebina lista "Matjaževa vojska". Sodba le povzema besedilo inkriminacije iz 1.odst. 9.čl. ZKLD ("poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve"), kar pa za preizkus, ali je list imel tako vsebino, ne zadošča.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornikov obs. A.B., sedaj F., in M.B., sedaj R., za varstvo zakonitosti se po uradni dolžnosti pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.3.1949 in sodba Vrhovnega sodišča LRS z dne 7.4.1949 razveljavita in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

S pravnomočnima sodbama, ki sta navedeni v uvodu te sodbe, sta bili obsojeni A.B., sedaj F., zaradi kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena in po 9. členu ZKLD na enotno kazen 4 let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero se je vštel pripor od 30.11.1948 dalje in na izgubo državljanskih pravic za 2 leti, M.B., sedaj R., pa zaradi dveh kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena in kaznivega dejanja po 9. členu istega zakona na enotno kazen 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero se je vštel pripor od 21.11.1948 dalje, in na izgubo državljanskih pravic za 3 leta.

Zagovorniki obeh obsojenk so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanja obsojenk nimajo znakov kaznivih dejanj, in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker sodbi nimata razlogov o trditvi, da je I.K., ki sta mu obsojenki pomagali, prišel v državo ilegalno iz Avstrije zato, da bi izvrševal špijonažna in teroristična dejanja in o tej okoliščini tudi niso bili izvedeni nobeni dokazi. Zagovorniki predlagajo, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obe obsojenki oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da sodbi nimata formalnih napak v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, kjer sodba obsojenkama očita storitev kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD, ker sodbi ne navajata vsebine listov s sovražno propagando in zato dejanje nima vseh znakov tega kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer ni utemeljena, sodbo pa je treba razveljaviti po uradni dolžnosti zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanih sodbah, torej iz razloga po 427. členu ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da dejanja obsojenk, kakor so opisana v sodbi sodišča prve stopnje, nimajo vseh znakov kaznivih dejanj.

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, jim dal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze ali jim delal druge usluge, če je vedel, da so pobegnile pred oblastmi zato, da bi izvrševali kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo. Kaznivo dejanje sovražne propagande po 9. členu ZKLD pa je storil, kdor je na kakršenkoli način pozival na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da sta obsojenki podpirali oboroženega I.K., ki je pred oblastmi pobegnil v tujino in se ilegalno vrnil v državo zaradi izvrševanja špijonažnih in terorističnih dejanj proti družbeni in državni ureditvi tako, da sta mu nudili zavetišče in hrano v domači hiši, mu nosili hrano v gozd, kjer se je skrival, mu pomagali poiskati nahrbtnik s sovražno literaturo, obs. M.B. pa ga je na poti ob vrnitvi v tujino opozorila, da so varnostni organi prijeli enega od njegovih spremljevalcev in mu na R. prenesla nahrbtnik skozi tedanjo mitnico. Izpodbijana sodba torej ugotavlja, da sta obsojenki na način, ki je inkriminiran v 14. točki 3. člena ZKLD, podpirali I.K., čeprav sta vedeli, da je prišel v državo zato, da bi kot član oborožene skupine izvrševal kaznivi dejanji vohunstva v smislu 10. točke 3. člena tega zakona in diverzije v smislu 13. točke istega člena. Opis takšne pomoči pa ima vse znake kaznivega dejanja, ki se jima očita.

Kaznivo dejanje sovražne propagande naj bi obsojenki storili tako, da sta od I.K. prevzeli najmanj 50 izvodov lista "Matjaževa vojska", ki je vseboval poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, z namenom, da jih razširjata in je M.B. en izvod tega lista izročila v branje J.R. Tudi opis tega dejanja vsebuje zakonite znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 9. člena ZKLD, čeprav nekateri znaki niso konkretizirani in je glede teh prevzet le zakonski opis.

Toda pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je nastal pri Vrhovnem sodišču precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki jih ugotavljata izpodbijani sodbi.

O tem, da je I.K. prišel v državo zato, da bi izvrševal špijonažna in teroristična dejanja, kot se trdi v izreku, oziroma da je bil član oborožene tolpe, katere cilj je bil, da z nasiljem zruši ali spravi v nevarnost obstoječo državno ureditev in da sta obsojenki za to vedeli, sodišče ni izvajalo nobenih dokazov. O teh okoliščinah sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, navaja le dokaze za ugotovitev, da je bil I.K. med vojno domobranec, da je ob koncu vojne pobegnil v Avstrijo, da je poleti 1946. leta prišel v državo tako, da je ilegalno prekoračil mejo in da sta obsojenki to vedeli. Sodba sodišča druge stopnje navaja, da je bilo splošno znano in v številnih kazenskih postopkih izkazano, da prihajajo člani oboroženih band, kakršna sta bila tudi I.K. in njegov spremljevalec, čez državno mejo zato, da bi izvrševali špijonažna ali teroristična dejanja in so bili prav zato oboroženi. O tem, da sta obsojenki to vedeli in na podlagi katerih okoliščin, pa tudi ta sodba nima razlogov. Zaradi tega je vrhovno sodišče v dvomu, ali je I.K. res prišel v državo z nameni iz 2. člena ZKLD, zlasti še, ker v spisu ni podatkov o tem, da bi storil ali poskusil storiti kakšno teroristično dejanje ali vohunjenje. So le podatki, da se je 3 dni skrival v bližini domačije obsojenk, ki je z njima imel pred pobegom v Avstrijo intimno razmerje, in da je obiskoval domače v sosednji vasi. Vrhovno sodišče je mnenja, da bi moralo sodišče tudi glede tega zakonitega znaka kaznivega dejanja izvajati dokaze za ugotovitev okoliščin, iz katerih bi lahko sklenilo, da je I.K. prišel v državo zato, da bi izvrševal kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo, ker je bilo tako določeno tudi v 245. členu ZKP (Uradni list FLRJ, št. 97/48).

Glede kaznivega dejanja sovražne propagande pod točko b) izpodbijane sodbe, ni ne iz izreka ne iz obrazložitve vidno, kakšna je bila vsebina lista "Matjaževa vojska". Sodbi le povzemata besedilo inkriminacije iz 1. odstavka 9. člena ZKLD ("poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve"), kar pa za preizkus, ali je list imel tako vsebino, po mnenju Vrhovnega sodišča ne zadošča. Zato je Vrhovno sodišče tudi ta del sodbe razveljavilo iz razloga po 427. členu ZKP.

V ponovljenem postopku je treba z dokazi podpreti konkretizirane dejanske okoliščine, ki pomenijo bistvene znake kaznivih dejanj, predvsem glede namenov, zaradi katerih je I.K. prišel v državo, o vednosti obsojenk za njegove namene, kakšna je bila vsebina lista "Matjaževa vojska", ali je M.B. sodelovala pri iskanju nahrbtnika I.K.-ja, ali sta obe obsojenki izvršili kaznivo dejanje sovražne propagande, ali pa je obs. A.B., sedaj F., le pomagala pri tem kaznivem dejanju v smislu 2. odstavka 24. člena Kazenskega zakonika - Splošni del (Uradni list FLRJ, št. 106/47), po potrebi pa še druge okoliščine, in nato ponovno odločiti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 198/95
• Sodba I Ips 50/97
• Sodba I Ips 98/96