Sodba I Ips 197/96

Jedro

Ker je obs. V.R. odstopil od nadaljnjega pripravljanja kaznivega dejanja, bi šlo v skladu z določbami 3.odst. 23.čl. KZ-1947 za kaznivo dejanje le pod pogojem, da bi že izvršena pripravljalna dejanja pomenila samostojno kaznivo dejanje. V ZKLD pa dogovarjanje za izvršitev kaznivega dejanja iz 2.čl. ni bilo inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahtevi obs. V.R. za varstvo zakonitosti se ugodi in se glede tega obsojenca, glede obs. C.B. in I.K. pa po uradni dolžnosti, sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.11.1950 pod točko I/1, 2 in 3 spremeni tako, da se na podlagi 1. točke 358. člena ZKP

o p r o s t i j o

obtožbe, da so v namenu vršiti zločine iz 2. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, na pobudo obs. J.L. - S. v času od novembra 1949 dalje s svojim sodelovanjem pomagali, da je navedeni J.L. organiziral oboroženo skupino, katere cilj je bil ilegalno prekoračenje državne meje, na kar bi se po prihodu na Madžarsko priključila organizaciji, ki deluje na nasilnem rušenju obstoječe družbene ureditve v FLRJ, do prihoda do državne meje pa bi vršila razne, točneje še nedogovorjene diverzantske akcije, ter je J.L. v to svrho že zbiral orožje, ki ga je ta skupina nameravala uporabiti v slučaju potrebe pri prehodu državne meje, kakor tudi pri ostalih akcijah, posamezno pa naj bi:

1) V.R., potem ko se je v zaporu dogovoril z J.L. za pobeg preko državne meje, se dne 13.11.1949 sestal z njim v L. na njegovem stanovanju, nato pa še večkrat v L., nato pa se z njim dogovoril, da se organizira skupina za oboroženo borbo proti oblasti, ter naj bi razgovarjal z njim tudi o podrobnostih izvedbe te namere in končno tudi pristal na pobeg preko državne meje, ki naj bi se izvršil v zgodnji pomladi 1950, neugotovljenega dne decembra 1949 pa je dal tudi J.L.-ju pištolo.

2) C.B. se dne 14.3.1950 na pobudo J.L. sestal z njim na njegovem stanovanju v L. in pri tem pristal na pobeg v oboroženi skupini, pozneje pa se je oborožil s pištolo, po katero je šel v T. k svojemu bratu, zatem pa se je z J.L. v družbi z I.K. še večkrat sestal, nazanje 31.3.1950 v L., ko sta bila oborožena in pripravljena za pobeg, kjer pa so odložili izvršitev pobega na naslednji večer;

3) I.K. se je ugotovljenega dne februarja 1950 sestal v L. z J.L. in pristal, da pobegnejo v oboroženi skupini preko državne meje, zatem se je pa večkrat sestal v družbi s C.B. z J.L. v L., nazadnje 31.3.1950, ko sta bila oba oborožena s pištolo in pripravljena za pobeg, pa so izvršitev pobega odložili na naslednji večer, ter je pri tem ponovno obljubil J.L., da bo skupino del poti na pobegu prek meje prepeljal z avtomobilom, ki bi ga vzel pri DZSZ, ker je bil v službi kot šofer,

da naj bi torej pomagali pri organiziranju oborožene tolpe, ki je imela namen vršiti dejanja iz 2. člena ZKLD, vendar je njihovo delovanje predstavljalo le pripravljanje hudega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, pa so prostovoljno odstopili od nadaljnjega delovanja v smeri navedenega kaznivega dejanja,

s čimer naj bi prostovoljno odstopili od pripravljalnih dejanj h kaznivemu dejanju po 7. točki 3. člena ZKLD v zvezi z 20. členom in 3. odstavkom 23. člena Kazenskega zakonika - Splošni del (Uradni list, št. 106/47, KZ - 1947);

II. Ob reševanju zahteve D.B., žene obs. A.B., za varstvo zakonitosti se točka II. iste sodbe glede obs. A.B. razveljavi in v tem delu pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

S pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.8. in 9.11.1950, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 9.1.1951 so bili obsojeni J.L. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD na 16 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na 5 let izgube državljanskih pravic, V.R. in I.K. na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za eno leto, C.B. pa na 2 leti in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in eno leto izgube državljanskih pravic zaradi prostovoljnega odstopa od pripravljalnih dejanj za izvršitev kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD v zvezi z 20. členom in 3. odstavkom 23. člena KZ - 1947, A.B. na 1 leto prisilnega dela, F.P. in J.L. pa na eno leto odvzema prostosti s prisilnim delom zaradi kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, M.S. na 1 leto in 8 mesecev prisilnega dela in J.O. na eno leto prisilnega dela pa zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 8. člena ZKLD, medtem ko je bil I.Z. oproščen obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena istega zakona.

Zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.11.1950 sta obs. V.R. in D.B., žena obs. A.B., ki je dne 29.3.1988 umrl, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, smiselno pa tudi kršitev določb kazenskega postopka o pravici do obrambe in obs. V.R. kršitev kazenskega zakona, čeprav ne navajata konkretno, katere določbe procesnega ali kazenskega zakona naj bi bile prekršene in tudi ne dajeta določnega predloga o rešitvi njunih zahtev.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti mnenja, da nista utemeljeni, ker v bistvu izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Če pa ju je moč razumeti kot uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa takih kršitev ni ne v ponovljenem postopku, ne v sodbi, čeprav prepis sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku nima obrazložitve.

Zahteva obs. V.R. za varstvo zakonitosti je utemeljena, zahteva D.B. pa ne.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Sodišče pa se pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, kjer sta vloženi zaradi zmotne ugotovitve v izpodbijanih sodbah, da sta obs. V.R. in A.B. storila očitani jima kaznivi dejanji, nista utemeljeni, ker po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi takega razloga. Tudi nista utemeljeni v delu, kjer smiselno uveljavljata kršitev do obrambe. V prepisu sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku je obrazložitev izpuščena, toda iz zapisnika o glavni obravnavi v ponovljenem postopku, ki je trajala 3 dni in je bila opravljena v navzočnosti obdolžencev in njihovih zagovornikov, izhaja, da je sodišče poleg zaslišanja obdolžencev izvedlo tudi zaslišanje vseh predlaganih prič, razen K.V., ki pa vabila na glavno obravnavo ni prejela. Obs. V.R. in A.B. je tudi soočilo s takrat že pravnomočno obsojenim J.L. ter je prebralo dotedanje dokazno gradivo. Ne obsojenca ne njuna zagovornika na glavni obravnavi niso imeli dodatnih dokaznih predlogov. Obs. V.R. tudi v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ni predlagal novih dokazov. Obs. A.B. pa se zoper to sodbo sploh ni pritožil. V korist obs. A.B. so bili zaslišani C.J., J.V., vložnica zahteve žena D.B., tast in tašča M. in O.K., F.P., M.K. in J.K., za katerega se v zahtevi zmotno trdi, da ni bil zaslišan. V korist obs. V.R. je bila zaslišana žena M.R., katere zaslišanje je predlagal. Ker je obs. V.R. žalil obs. J.L. na glavni obravnavi, da je "bandit", ta sploh ni hotel več izpovedovati o dejanju obs. V.R. Glede na izvedene dokaze v ponovljenem postopku Vrhovno sodišče ugotavlja, da obs. V.R. in A.B. ni bila kršena pravica do obrambe v ponovljenem postopku.

Utemeljena pa je zahteva obs. V.R. za varstvo zakonitosti v delu, kjer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, ki je bil zanj obsojen, ni kaznivo dejanje.

Sledeč opisu njegovega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, je obs. V.R. od novembra 1949 dalje pomagal soobs. J.L., ki je bil pobudnik in organizator pri organiziranju oborožene skupine, katere cilj je bil ilegalni prehod državne meje na Madžarsko, kjer bi se priključila organizaciji, ki je delovala na nasilnem rušenju obstoječe družbene ureditve v Jugoslaviji, na poti do državne meje pa bi izvrševala diverzantske akcije, tako da se je z J.L. že v zaporu dogovoril za pobeg preko državne meje, se z njim sestajal in sta se dogovorila, da se organizira skupina za oboroženo borbo proti oblasti, dogovarjal se je z njim o podrobnostih izvedbe te namere in pristal na pobeg preko državne meje, ker naj bi storili v zgodnji pomladi leta 1950. Obs. J.L.-ju je dal tudi pištolo.

Kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD je med drugimi alternativno določenimi načini storil, kdor je organiziral ali pomagal organizirati oborožene tolpe z namenom vršiti dejanja, ki so imela za cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali ogrozila obstoječa državna ureditev, njena zunanja varnost in pridobitve osvobodilne vojne.

Pripravljalna dejanja so po določbah 20. člena KZ - 1947 predstavljala pridobivanje ali usposabljanje orodja in sredstev za storitev kaznivega dejanja, pripravljanje ugodnih pogojev ali iskanje oseb za udeležbo pri storitvi, to je dejanja, ki so "dobila določeno obliko". Po določbah 1. in 3. odstavka 23. člena KZ 1947 ni bil kazensko odgovoren storilec, ki je pripravljal kaznivo dejanje, če je prostovoljno odstopil od storitve, razen če so že izvršena pripravljalna dejanja pomenila samostojno kaznivo dejanje.

Samo dogovarjanje in soglašanje z organizatorjem in pobudnikom soobs. J.L., da se organizira oborožena skupina za borbo proti oblasti in za pobeg čez državno mejo, ter izročitev pištole pomeni pridobivanje sredstev in pripravljanje ugodnih pogojev za storitev kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, ker se jih lahko razume kot skupno poprejšnje načrtovanje ukrepov za pridobivanje članov, razdelitev funkcij v skupini, za pridobivanje orožja, načrtovanje diverzantskih aktivnosti itd. Toda ker sodba ugotavlja, da je obs. V.R. odstopil od nadaljnjega pripravljanja kaznivega dejanja, bi šlo v skladu z določbami 3. odstavka 23. člena KZ - 1947 za kaznivo dejanje le pod pogojem, da bi že izvršena pripravljalna dejanja pomenila samostojno kaznivo dejanje. V ZKLD pa dogovarjanje za izvršitev kaznivega dejanja iz 2. člena ni bilo inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje. Tudi protipravna nabava, posest in prodaja strelnega orožja ni bila kaznivo dejanje ampak le prekršek po 21. členu Uredbe o prometu s strelnim orožjem, strelivom in razstrelilnimi sredstvi (Uradni list FLRJ, št. 100/46).

Za dejanje, kakor je opisano v izreku izpodbijane sodbe pod točko I/1, zato obs. V.R. v skladu s 1. odstavkom 23. člena KZ - 1947 ne odgovarja.

Tudi obs. C.B. in I.K. izpodbijana sodba pod točko I/2 in 3 očita, da sta se sestajala s soobs. J.L., se z njim dogovarjala za pobeg čez državno mejo v oboroženi skupini in sta na to pristala, si priskrbela pištoli, se z njim 31.3.1950 sestala zaradi pobega, obs. I.K. pa je tudi obljubil, da bo skupino del poti proti državni meji prepeljal s službenim avtomobilom, sta pa od nadaljnjega izvrševanja pripravljalnih dejanj za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD odstopila. Izvršitvena dejanja teh dveh obsojencev, ki so pomenila pripravljalna dejanja za storitev kaznivega dejanja po 7. členu ZKLD, so v bistvu enaka kot pri obs. V.R., uvodni stavek pod tč. I. sodbe se nanaša v celoti na te tri obsojence, zato je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odstavka 424. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede obs. C.B. in I.K. in ju oprostilo iz enakih razlogov, kot so navedeni za oprostitev obs. V.R.

V skladu z določbami 1. odstavka 96. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da stroške kazenskega postopka, ki zadevajo oprostilni del te sodbe, obremenjujejo proračun.

Kot je bilo že pojasnjeno, zahteva D.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Toda pri odločanju o njej je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi. Obs. A.B. je ves čas v zagovoru zatrjeval, da nikakor ni imel namena, da bi podpiral soobs. J.L. z nameni iz 2. člena ZKLD. Priznal je sicer, da se je sestajal in se pogovarjal z njim o ilegalnem pobegu na Madžarsko v oboroženi skupini, mu dajal razne manjše zneske denarja in mu celo obljubil izročiti svojo brzostrelko, ki je sicer ni imel več, vendar njegovih načrtov ni resno jemal, ker ga je poznal kot kritizerskega nastopača. Zlasti pa se ga je z navideznim pristajanjam na njegove načrte z obljubami in z dajanjem denarja hotel otresti, da ga ne bi nadlegoval z obiski in telefonskimi klici v službi in doma. Trdil je, da ni imel razlogov za nezadovoljstvo s tedanjo oblastjo in družbeno ureditvijo, saj je imel dobro službo, ni pa tudi logično, da bi na tako nevaren način odšel v tujino, saj je imel potni list in je pogosto odhajal v tujino zaradi službenih potreb. Te okoliščine so potrdile priče, ki jih je sodišče zaslišalo na predlog njegovega zagovornika v ponovljenem postopku. Ker prepis izpodbijane sodbe, ki je v spisu, drugega pa ni, nima obrazložitve in ker tudi sodba sodišča druge stopnje nima stališča do takšnega zagovora obs. A.B., saj se ni pritožil, ni mogoče ugotoviti iz kakšnih razlogov je sodišče v rednem sojenju zavrnilo njegov zagovor. Vrhovnemu sodišču se je zato pojavil precejšen dvom o tem, ali je obs. A.B. z dejanji, ki so opisana v izpodbijani sodbi, res nameraval podpirati obs. J.L. pri njegovem kaznivem dejanju ali pa se je z njim dogovarjal, mu obljubil svojo brzostrelko in mu dajal denar le zato, da bi ga odpravil iz svoje bližine. Zaradi precejšnjega dvoma je zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo 427. člena ZKP sodbo glede tega obsojenca razveljavilo in zadevo poslalo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo treba zagovor obs. A.B. po izvedenem dokaznem postopku ponovno oceniti in obrazložiti zavrnitev zagovora, če se bo sodišče tako odločilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 204/95
• Sodba I Ips 168/96
• Sodba I Ips 198/95