<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 301/97

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1998:I.IPS.301.97
Evidenčna številka:VS20754
Datum odločbe:08.10.1998
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:kazniva dejanja vojaških oseb - žalitev ljudske oblasti - sovražna propaganda - uporaba določb uredbe o vojaških sodiščih po odločbi Ustavnega sodišča RS

Jedro

V času storitve očitanega kaznivega dejanja žalitve ljudske oblasti (1947) je bilo kazenskopravno varstvo takratne državne ureditve in ljudske oblasti v celoti urejeno v Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46), ki pa ni inkriminiral žalitve ljudske oblasti. Zato obsojenčeve izjave, ki se nanašajo na ravnanje takratne oblasti, ni moglo biti kaznivo dejanje "žalitve ljudske oblasti".

Glede inkriminacije širjenja lažne sovražne propagande je bila določba 15.čl. UVS v nasprotju z ZKND in ZKLD, ki sta kot kaznivo dejanje predpisala le takšno propagando, ki je "vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Kaznivost propagande je bila torej v primerjavi s 15.čl. UVS zožena, saj ni bila več kazniva vsaka lažna in sovražna propaganda, ZKND pa je z določbo 20.čl.

razveljavil vse zakonske predpise, ki so bili v nasprotju z njim. Obsojenčeve izjave zato niso mogle biti kaznivo dejanje po 15.čl. UVS.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 10.7.1948 spremeni tako, da se obsojeni K.Z. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe,

da je v času, ko je stopil v JA aprila 1947 vse do dneva aretacije dne 28. septembra 1947 z namenom, da bi razbijal notranjo enotnost JA, razširjal med vojaki v svoji enoti neresnično sovražno propagando in žalil ljudsko oblast, kot na primer: da se je v taboriščih nove Jugoslavije, kjer se nahajajo ljudski sovražniki, s temi zelo slabo ravnalo, da so bili mučeni in tepeni, da je naša oblast okradla ves transport repatriiranih oseb iz Anglije, da v naši državi cerkev nima svobode, ter je hvalil življenje v bivši nemški vojski in je pripovedoval, da je v naši armadi slabo in da je kot vojni ujetnik imel boljšo hrano kot tukaj kot vojak v JA in da se petletka ne bo realizirala, da so naši voditelji posebno pa komisarji nesposobni in podobno;

s čimer naj bi storil kaznivi dejanji žalitve ljudske oblasti in širjenja neresnične sovražne propagande po 15. členu UVS.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani- ki je bila obnovljena v postopku delne obnove spisa po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.10.1997 - je bil K.Z. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 15. členu UVS, ki naj bi ju storil z dejanjem opisanim v izreku te sodbe (v obnovljeni sodbi je očitno napačno naveden čas storitve dejanja "do dneva aretacije dne 28. septembra 1948" namesto 28. septembra 1947). Izrečena mu je bila kazen dvanajst mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero mu je bil vračunan preiskovalni zapor od 15.6.1948 dalje. Zoper to sodbo ni bila vložena pritožba. V obnovljenem spisu ni uradnih podatkov o tem, ali je obsojeni izrečeno kazen v celoti prestal.

Zoper to pravnomočno sodbo vojaškega sodišča je vrhovni državni tožilec, svetnik F.M., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena (sedaj veljavnega) ZKP. Meni, da dejanje, za katerega je bil K.Z. obsojen, ni bilo kaznivo dejanje po 15. členu UVS in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe.

Obsojeni K.Z. ni podal odgovora v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljena trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v UVS ni bilo predpisano kot kaznivo dejanje "žalitev ljudske oblasti". Prav tako je treba pritrditi tožilcu, da niti kateri drugi predpis, ki je veljal v tistem času, ni predpisoval takšnega kaznivega dejanja. V času storitve K.Z. očitanega kaznivega dejanja je bilo namreč kazenskopravno varstvo takratne državne ureditve in ljudske oblasti v celoti urejeno v Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46, v nadaljevanju: ZKLD), ki pa ni inkriminiral žalitve ljudske oblasti. Zato obsojenčeve izjave, ki se nanašajo na ravnanje takratne oblasti, ni moglo biti kaznivo dejanje "žalitve ljudske oblasti".

Med kazniva dejanja vojaških oseb, ki so zaradi svoje težje narave presegale okvir disciplinskih prestopkov, se je po 15. členu UVS štelo med drugim tudi "razširjenje lažne sovražne propagande".

Navedeni predpis ni določal podrobneje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Zato je utemeljena tožilčeva trditev, da gre za izrazito nedoločno inkriminacijo, ki je pomenila podlago za samovoljno kaznovanje tistih, ki so se kritično izražali o takratnih razmerah v državi. Po odločbi Ustavnega sodišča z dne 31.3.1994, št. U-I-75/92, (Uradni list RS, št. 23/94) se namreč ne morejo uporabljati vsi tisti elementi določb UVS, ki so in kolikor so zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo takratnih sodišč. V obravnavani zadevi pa je očitno šlo za takšen primer. Vse obsojenčeve izjave, navedene v izreku izpodbijane sodbe, so namreč pomenile zgolj njegovo videnje takratnih razmer in njegove vrednostne ocene, ki pa jih je sodišče opredelilo kot "neresnično sovražno propagando", čeprav je tudi tedaj veljavna Ustava (iz leta 1946) dopuščala svobodo govora. Vrhovno sodišče v tej zvezi še pripominja, da se je tudi sicer določba 15. člena UVS lahko uporabljala le, kolikor ni bila razveljavljena s poznejšimi predpisi. V času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja pa je že veljal ZKLD, ki je nadomestil prej veljavni Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND - Uradni list DFJ, št. 66/45). Slednji zakon je z dnem uveljavitve, to je 1.9.1945, razveljavil vse zakonske predpise, ki so bili v nasprotju z njim (20. člen). Glede inkriminacije širjenja lažne sovražne propagande pa je bila določba 15. člena UVS očitno v nasprotju z ZKND in ZKLD, ki sta kot kaznivo dejanje predpisala le takšno propagando, ki je "vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Z novo inkriminacijo je bila torej kaznivost propagande v primerjavi s 15. členom UVS znatno zožena, saj ni bila več kazniva vsaka lažna in sovražna propaganda. Torej obsojenčeve izjave niso mogle biti kaznivo dejanje "lažne sovražne propagande" po 15. členu UVS.

Po povedanem je bil z izpodbijano obsodilno sodbo v škodo obsojenega K.Z. kršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ga oprostilo obtožbe (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica oprostilne sodbe (1. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

Uredba o vojaških sodiščih (UVS 1944) člen 15. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND 1945) člen 20.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzU1NA==