Sodba in sklep I Ips 240/96 in I Ips 149/97

Jedro

Iz opisa dejanja sledi, da je obsojenec napeljal F.Š., da je ta organiziral diverzantsko skupino za izvrševanje terorističnih akcij in širjenje propagande proti ukrepom ljudske oblasti, kar že predstavlja izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po 8.tč. 3.čl.

ZKLD.

S trditvijo, da je izpodbijana sodba "grobi konstrukt", vložnika uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2.odst. 420.čl. ZKP).

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega R.F. se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Gorici z dne 28.7.1950, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 29.9.1950, glede obsojenega R.F. po uradni dolžnosti razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo sojenje.

s k l e n i l o :

Zahteva zagovornikov obsojenega R.Š. se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Gorici z dne 28.7.1950 so bili R.F., F.Š., R.Š., I.R., L.V. in J.B. spoznani za krive kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, F. in R.Š. še kaznivega dejanja po 14. členu Zakona o posesti in nošenju orožja, I.R. in L.V. kaznivega dejanja po 6. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudsko premoženje, I.R. kaznivega dejanja po 14. členu Zakona o posesti in nošenju orožja in I.R. ter J.B. po 5. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudsko premoženje. R.F. je bila izrečena kazen 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 4 leta izgube državljanskih pravic, R.Š. pa 7 let in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in 4 leta izgube državljanskih pravic. Pritožbe obdolženih R.F., F.Š., R.Š. in J.B. je Vrhovno sodišče LRS s sodbo z dne 29.9.1950 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornika obsojenega R.F. sta dne 17.10.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. V zahtevi navajata, da dejanje obsojencu ni dokazano, da obsodba nasprotuje osnovnim načelom zaščite človeških in državljanskih pravic in da je sodba konstrukt, saj je soobsojeni I.R. v letu 1954 izjavil, da je bil prisiljen govoriti neresnico in da je njegova izpoved v odnosu do soobsojenih lažna. Vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornika obsojenega R.Š. sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila 4.3.1997. V zahtevi navajata, da dejanje obsojencu ni dokazano in da očitki sodbe obsojencu predstavljajo zgolj navedbe abstraktnih zakonskih znakov kaznivih dejanj. Nadalje navajata, da sodba nasprotuje osnovnim načelom zaščite človeških in državljanskih pravic in je goli konstrukt, saj je soobsojeni I.R. v letu 1954 izjavil, da je bil prisiljen govoriti neresnico. Vložnika tudi navajata, da je obsojeni R.Š. pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici podal predlog za obnovo postopka. Vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da se zagovornika obsojenega R.F. v zahtevi ne sklicujeta na nobeno konkretno kršitev kazenskega zakona, zato predlog za razveljavitev nima izkazane pravne osnove.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo zagovornikov obsojenega R.Š. opozarja na vprašanje pravočasnosti zahteve glede na to, da se je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti obsojencu in njegovemu zagovorniku iztekel 31.12.1996.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila zagovornika obsojenega R.F., je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni utemeljena. Ni moč pritrditi vložniku, da sodba obsojenemu F. očita le sovražen odnos do državne ureditve, ne pa tudi ravnanje zoper državo. Iz opisa dejanja, ki se očita temu obsojencu namreč sledi, da je napeljal F.Š., da je ta organiziral diverzantsko skupino za izvrševanje terorističnih akcij in širjenje propagande proti ukrepom ljudske oblasti. Takšno ravnanje že predstavlja izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD.

Dejanje po svojem opisu torej ne predstavlja le takoimenovani "delikt mišljenja", zato tudi očitek, da "taka obsodba nasprotuje osnovnim načelom zaščite človekovih in državljanskih pravic" ni utemeljen.

S trditvijo, da je izpodbijana sodba "grobi konstrukt", vložnika uveljavljata razlog zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ob presoji zahteve pa je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi zoper katero je zahteva vložena. Sodba R.F.

očita, da je v letu 1948 ob priliki ponovnih razgovorov nasnavljal (napeljeval) soobtoženega F.Š., da organizira diverzantsko grupo za izvrševanje terorističnih akcij in širjenja propagande proti ukrepom ljudske oblasti, zlasti na področju gospodarstva, da pripravi radiooddajnik zaradi povezave z inozemstvom, vse pa zaradi svojega sovražnega odnosa do obstoječe državne in družbene ureditve FLRJ in da je zaradi tega prišlo do povezave med F.Š. in ostalimi obtoženci v združbo z enotnim načrtom zločinske dejavnosti. R.F. je takšno dejanje ves čas postopka zanikal, povedal pa je, da je govoril s sosedom Š. o radiooddajniku. Obsodilna sodba glede R.F. tako sloni praktično v celoti na izpovedbi F.Š. Ta je res v predkazenskem postopku in v preiskavi preiskovalcu sprva dal izjavo, ki je obremenjevala R.F., vendar je to izjavo na številnih zaslišanjih spreminjal tako, da je enkrat izjavo preklical z obrazložitvijo, da je takšno izjavo dal, da bi razbremenil sebe, naslednjič pa jo je spet potrdil. Na glavni obravnavi dne 28.7.1950 je F.Š. znova zatrdil, da je za R.F.-ja povedal več, kot je bilo res. Krivdo nanj je valil, ker je F. takrat že prestajal kazen v zvezi z drugo zadevo, sam pa se je bal stroge kazni. Š. je potrdil, da je R.F. le pokazal radiooddajnik, da pa ni res, da bi F. dal pobudo za organiziranje diverzantske skupine.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je F.Š. že v preiskavi svoj zagovor dvakrat spremenil, kot tudi, da je na glavni obravnavi R.F.-ja v celoti razbremenil, vendar ocenjuje, da je Š. takšen zagovor podal pod vplivom R.F. Ta ga je namreč v zaporu opomnil, naj govori resnico. Vrhovnemu sodišču se je zbudil precejšen dvom v pravilnost takšne dokazne ocene. Pri tem je treba upoštevati, da so bili vsi takratni obtoženci, sedaj obsojenci, v priporu od aprila 1950 dalje (sojenje je bilo 28.7.1950), R.F. pa je bil že pred tem na družbeno koristnem delu, zato je dvomljiva ocena, da je imel R.F. takšen vpliv na F.Š., da je ta spreminjal svojo izpoved praktično iz zaslišanja v zaslišanje. Ob tem je treba tudi opozoriti, da so zaslišanja pred preiskovalcem UDV potekala en mesec s kratkimi časovnimi razmaki, toliko težje je zato govoriti o vplivu R.F. na Š., bolj se nakazuje, da je Š. svojo izpoved prilagajal pričakovanjem preiskovalca. Poleg izpovedbe soobdolženega F.Š. v tej kazenski zadevi ni bilo na razpolago drugih dokazov, ki bi kakorkoli obremenjevali R.F., oziroma narekovali sklep, da je storil dejanje, ki mu ga očita izpodbijana sodba.

Vrhovno sodišče je tako pri preizkusu zahteve za varstvo zakonitosti sicer ugotovilo, da ta ne konkretizira kršitev zakona, zaradi katerih se zahteva lahko vloži in da je zahteva v drugem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa je nastal precejšen dvom o resničnosti očitka sodbe, da je R.F. napeljeval F.Š., naj organizira diverzantsko skupino za izvrševanje terorističnih akcij in širjenje propagande proti ukrepom ljudske oblasti, zaradi tega je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 427. člena ZKP izpodbijano sodbo glede tega obsojenca razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Po določilu 3. odstavka 421. člena ZKP sme obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec sprejel pravnomočno sodno odločbo. Po določbi 559. člena ZKP smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona (ZKP), in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.

Zagovornika obsojenega R.Š. sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13.10.1994), ki je začel veljati 1. januarja 1995, vendar pa je bila zahteva vložena po izteku dveletnega roka iz 559. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena dne 4.3.1997 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, navedeni rok pa se je iztekel s koncem leta 1996.

Po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena ali prepozna. Vrhovno sodišče je v skladu z navedenimi ugotovitvami in zakonskimi določbami zahtevo zagovornikov obsojenega R.Š. kot prepozno zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 43/97
• Sodba I Ips 15/97 in I Ips 16/97
• Sodba I Ips 168/96