Sodba I Ips 176/96

Jedro

Navedbo vložnice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec v seznamu zapornikov označen kot obsojenec zaradi Informbiroja, da je del kazni prestajal na Golem otoku, da je bil obsojen in kazen prestajal v času hudega spora med Jugoslavijo in Informbirojem oz. Sovjetsko zvezo, da je bil politični zapornik in nevaren takratni Jugoslaviji, je moč predvsem razumeti kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa se po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Izrek

Zahteva A.P., vdove obs. I.P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnima sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil obs. I.J. P. obsojen zaradi kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 281. člena KZ - 1951 na 2 leti zapora, v katero se je vštel pripor od 7.5.1952 dalje. Kazen je v celoti prestal do 7.5.1954.

Vdova obsojenca, A.P., je zoper to pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je iz seznama zapornikov USDV Slovenije in iz odpustnice iz Zapora na Golem otoku razvidno, da je bil zaznamovan kot obsojenec IB, da je prestajal kazen v času IB kot politični zapornik in nevaren državljan za takratno Jugoslavijo. V zvezi s tem razlogom omenja tudi odločbo Okrajnega sodnika za prekrške v Mariboru z dne 12.8.1958, s katero je bil obsojenec zaradi prekrška zoper javni red in mir kaznovan na 30 dni zapora. Predlaga, da vrhovno sodišče to zahtevo za varstvo zakonitosti "vzame v obravnavo".

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti poudarja, da je ni mogoče preizkusiti, ker ni navedeno, katere kršitve kazenskega zakona oziroma procesnega zakona uveljavlja, zato je ni mogoče preizkusiti v smislu določb 424. člena ZKP, enaka ocena pa velja tudi v delu, kjer je vložena zoper odločbo sodnika za prekrške.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka, vrhovno sodišče pa se pri odločanju o utemeljenosti zahteve omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Navedbo vložnice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec v seznamu zapornikov označen kot obsojenec zaradi Informbiroja, da je del kazni prestajal na Golem otoku, da je bil obsojen in kazen prestajal v času hudega spora med Jugoslavijo in Informbirojem oziroma Sovjetsko zvezo, da je bil politični zapornik in nevaren takratni Jugoslaviji, je moč predvsem razumeti kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, češ da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen iz političnih razlogov. Po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP se zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, sicer pa iz spisa ni razlogov za dvom, da obsojenec ne bi storil očitanega mu kaznivega dejanja, saj je bil prijet pri sami storitvi kaznivega dejanja in je ob tem celo poskusil napraviti samomor.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, katere določbe kazenskega postopka naj bi bile prekršene oziroma v čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona, tako da vrhovno sodišče ob preizkusu navedb v zahtevi v mejah 1. odstavka 424. člena ZKP ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodnika za prekrške pa po določbi 216. člena Zakona o prekrških lahko vloži le vrhovni državni tožilec, ne pa tudi kaznovani ali v njegovo korist druge osebe, zato tistega dela zahteve A.P. za varstvo zakonitosti, ki bi se lahko nanašal na omenjeno odločbo Sodnika za prekrške v Mariboru, vrhovno sodišče ni presojalo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 170/96
• Sodba I Ips 112/98
• Sodba I Ips 158/99