Sodba I Ips 3/96

Jedro

Glede na intenziteto ravnanja obsojenca pri opisanih dejanjih, zlasti pri dejanju, ki ga je storil na škodo ujetega partizana A.J. (20 udarcev z roko po glavi, brca s škornjem v trebuh, udarec s kopitom brzostrelke po levem licu, tako da mu je prebil kožo in premaknil levo lično kost navzgor, zaradi česar je bila posledica vidna še v času sojenja, mu zbil dva zoba-kočnika, tako da se je J. zaradi takega ravnanja onesvestil) in glede na na hude telesne poškodbe, ki mu jih je obs. povzročil, je bila podana potrebna stopnja intenzivnosti, zaradi česar je bilo obdolženčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127.čl. KZ/51 in ne kot kaznivo dejanje surovega ravnanja z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki po 131.čl. KZ/51.

Ni utemeljeno stališče, da ujetih pripadnikov partizanskih enot po mednarodnem pravu ni bilo mogoče šteti za vojne ujetnike, češ da je šlo v boju med partizanskimi in domobranskimi enotami za državljansko vojno. Tudi v primeru državljanske vojne veljajo pravila mednarodnega vojnega prava, po katerem so (bili) vojni ujetniki med drugimi lahko pripadniki prostovoljnih odredov, torej tudi pripadniki organiziranih odporniških enot, pod pogojem, da so bili pod poveljstvom, da so imeli znake za razlikovanje, da so javno nosili orožje in da so se ravnali po vojnih zakonih in običajih.

Ker je bil obsojenec obsojen za tri kazniva dejanja po 127.čl. KZ/51, je bil s tem kršen kazenski zakon na škodo obsojenca, saj je to kaznivo dejanje že po samem zakonskem opisu nadaljevano kaznivo dejanje. Enako velja za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125.čl. KZ/51.

Potrebno je pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da le v dostavljanju tedenskih poročil in sestavljanju mesečnih biltenov o situaciji ter v nabavljanju in razpečevanju propagandnega materiala niso podani znaki kaznivega dejanja po 128.čl. KZ/51.

Izrek

Zahtevi M.P. in J.P. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se:

1/ pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.4.1954, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 7.7.1954, v pravni opredelitvi spremeni tako, da se dejanja, opisana pod tč. I/2 a in č ter II/3, pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127. členu KZ/51, dejanja, opisana pod tč. I/2 b in c ter II/2, pa pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ/51, v odločbi o kazni pa spremeni tako, da se obs. A.P. za kaznivo dejanje po 127. členu KZ/51 izreče kazen 6 (šest) let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 125. členu KZ/51 pa izreče kazen 5 (pet) let strogega zapora, nato pa se mu z upoštevanjem kazni 8 (osem) let strogega zapora, izrečene za kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski med vojno po 1. odstavku 106. člena KZ/51, opisano pod tč. I/1 a, b in c, na podlagi 2. točke 1. odstavka 46. člena KZ/51 izreče enotna kazen 10 (deset) let strogega zapora.

2/ da se obs. A.P. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je organiziral skupino za izvrševanje kaznivih dejanj iz čl. 125 - 127 KZ/51, s tem, da je ob ustanovitvi tkzv. Centra gorenjskega domobranstva, ki je formiral nove postojanke po vsej Gorenjski in koordiniral delo postojank za čim uspešnejšo borbo proti NOV, katerega člane je postavila komanda SIPO in SD na Bledu z vodjem Gestapa v Kranju Ditlich Erikom na čelu, bil član tega Centra od ustanovitve, to je od 4. 12. 1944 do osvoboditve, ter v navedenem Centru zavzemal položaj načelnika propagandnega oddelka in v navedenem svojstvu dostavljal Centru tedenska poročila in sestavljal mesečne Biltene o situaciji na terenu na osnovi poročil, ki jih je dobival od propagandistov raznih postojank, nabavljal in razpečeval propagandni material ter dostavljal poveljnikom in propagandistom okrožnice,

in da je storil s tem kaznivo dejanje organiziranje skupine za izvrševanje genocida in vojnih hudodelstev po 128. členu KZ/51.

Stroški kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.4.1954 je bil obs. A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski med vojno po 1. odstavku 106. člena KZ/51, 3 kaznivih dejanj vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ/51, 3 kaznivih dejanj vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127.

členu KZ/51 in kaznivega dejanja organiziranja skupine za izvrševanje genocida in vojnih hudodelstev po 128. členu KZ/51. Za kaznivo dejanje po 1.odstavku 106. člena KZ/51 (tč.I) mu je bila izrečena kazen 15 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 127. členu KZ/51 (tč.I/2-a) mu je bila izrečena kazen 8 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 125. členu KZ/51 (tč.I/2-b) mu je bila izrečena kazen 10 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 125. členu KZ/51 (tč.I/2-c) mu je bila izrečena kazen 12 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 127. členu KZ/51 (tč.I/2-č) mu je bila izrečena kazen 15 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 128. členu KZ/51 (tč.II) mu je bila izrečena kazen dosmrtnega strogega zapora in trajne omejitve državljanskih pravic, za kaznivo dejanje po 125.

členu KZ/51 (tč.II/2) mu je bila izrečena kazen 6 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 127. členu KZ/51 (tč.II/3) pa mu je bila izrečena kazen strogega zapora 10 let, nato pa mu je bila na podlagi 46. člena KZ/51 izrečena enotna kazen dosmrtnega strogega zapora ter trajne omejitve državljanskih pravic. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni zapor od 14.3.1954 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 7.7.1954 deloma ugodilo pritožbi obs. A.P. in mu je izrečene kazni znižalo takole: kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 106. člena KZ/51 na 8 let strogega zapora, kazen za kaznivo dejanje po 127. členu KZ/51 (I/2-a) na 5 let strogega zapora, posamezne kazni, izrečene za kazniva dejanja po 125. členu KZ/51 (I/2-b, I/2-c in II/2), na po 5 let strogega zapora, kazni za kaznivi dejanji po 127. členu KZ/51 (I/2-č in II/3) na po 6 let strogega zapora, kazen za kaznivo dejanje po 128. členu KZ/51 (II) pa na 12 let strogega zapora in na omejitev državljanskih pravic za 5 let, nato pa mu je po 1. in 2. odstavku 46. člena KZ/51 izreklo enotno kazen 18 let strogega zapora in omejitev državljanskih pravic za 5 let. V ostalem je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz dopisa Državnega sekretariata za notranje zadeve LR Slovenije z dne 6.7.1957 ter iz dopisa Uprave KPD M. z dne 12.7.1957 je razvidno, da je bil obsojenec dne 12.7.1957 pogojno odpuščen s prestajanja kazni.

Pooblaščenca obsojenčeve vdove M.P. in obsojenčevega sina dr. J.P., odvetnika T.S. in mag. dr. M.S.T. iz L., sta dne 22.12.1995 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. A.P., ki je dne 16.3.1993 umrl, v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa predlagata, da razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali pritožbenemu sodišču. Uvodoma navajata, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 30.4.1954 kršilo tedaj veljavni kazenski zakonik, zaradi česar je podan razlog za varstvo zakonitosti iz čl. 420 Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je, v kolikor zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, neupoštevna, ker presoja dejanskega stanja ni predmet tega izrednega pravnega sredstva, za odločanje v smislu 427. člena ZKP pa ni podlage, ker so bila odločilna dejstva pravilno ocenjena. Navaja še, da kazenski zakon ni bil kršen, ker so v opisih dejanj obsojenca podani vsi znaki kaznivih dejanj. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

V zvezi s kaznivim dejanjem službe v sovražnikovi vojski med vojno po čl.106/I KZ/51, opisanim pod tč.I izreka pravnomočne sodbe, vložnika zahteve za varstvo zakonitosti navajata, da sama udeležba v vojaških formacijah ne more biti kaznivo dejanje. Pri tem se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.4.1994, v kateri je bilo zavzeto stališče, da se v Republiki Sloveniji pri sojenju na podlagi izrednih pravnih sredstev ne uporabljajo določbe predpisov, ki so bili v času nastanka in uporabe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, zlasti tiste določbe, ki so in kolikor so bile v konkretnih kazenskih zadevah uporabljene kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašale na točno opredeljena dejanja obtožencev, ki so omogočile sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo novih predpisov, pa ta niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da gre pri kaznivem dejanju po čl.106/I KZ/51 prav za take inkriminacije statusa obsojenca, ki so razen tega retroaktivne, kazenski zakonik stare Jugoslavije pa takega kaznivega dejanja ni poznal.

Iz izreka pod tč. I sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obs. A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski med vojno po 1. odstavku 106. člena KZ/51, ki ga je storil s tem, da je kot državljan Jugoslavije med II. svetovno vojno služil v sovražnikovi oboroženi formaciji, s tem, da je po dezertiranju iz NOV dne 23.4.1944 vstopil v K. v oboroženo skupino Gestapa-raztrgancev in se je kot član te skupine udeležil med drugim naslednjih oboroženih akcij: dne 13.7.1944 akcije v vas G., pri čemer je bila ustreljena partizanska obveščevalka Š.K., požgana domačija kmeta Z., družina pa odpeljana v internacijo, ter akcije v vas V., kjer je bila ob priliki hišne preiskave pretepena Š.M. in med zaslišanjem 15-letna G.L., ki je bila nato odvedena v internacijo; dne 31.8.1944 akcije na bunker v U., pri čemer je padel partizan Z.P., po domače F. iz Č., K.F. pa je bil ranjen; v jeseni leta 1944 ponovne akcije na G., pri čemer je bil hudo ranjen komandant II.bataljona Kokrškega odreda, po domače Ž.S. iz K., ki se je zato, da se izogne zajetju, sam ustrelil, vas pa je bila požgana.

Po določilu čl.106/I KZ/51 je storil kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski med vojno državljan Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki je med vojno služil v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali sodeloval v vojni kot borec proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali njenim zaveznikom. Ni mogoče pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil v pravnomočni sodbi inkriminiran le status obsojenca, pač pa je pod tč. I/1 a-c konkretno navedeno njegovo delovanje pri sovražnikovih akcijah v vaseh G. in V. ter pri napadu na bunker v U. Zmotno pa je tudi stališče, da Kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije/1929 takega kaznivega dejanja ni poznal. Po paragrafu 105 tega zakona je storil kaznivo dejanje izdajstva z vojaško službo državljan kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike sprejel službo v sovražnikovi vojski, čeprav k temu ni bil prisiljen. Državljanu, ki

je deloval na strani sovražnika kot borec, pa je bila lahko izrečena smrtna kazen ali dosmrtna robija. Tudi Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ), ki je pričel veljati 1.1.1995, v čl. 370 določa, da stori kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom. Kazenski zakon torej ni bil kršen, saj so v dejanjih, opisanih v izreku pravnomočne sodbe pod tč. I/1 a-c, podani vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 106. člena KZ/51.

Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanjih obsojenca, opisanih pod tč. I/2 a in č ter pod tč. II/3, niso podani znaki kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127. členu KZ/51. Tako kaznivo dejanje je storil, kdor je proti pravilom mednarodnega prava zaukazoval ali izvrševal naslednja dejanja: poboje, mučenja ali nečloveško ravnanje z vojnimi ujetniki, k čemer so spadali tudi biološki poskusi, povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja, ali prisiljevanje k službi v sovražnikovih oboroženih silah, ali kdor jim je jemal pravico do pravilnega in nepristranskega sojenja.

Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec v juniju 1944 na postojanki v K. ob priliki, ko je skupaj z raztrgancem A. vodil ujetega partizana J.D. na zaslišanje, le-tega dvakrat udaril po obrazu, nato pa sta ujetega partizana dva raztrganca pretepla z gumijevkami in palicami do nezavesti (tč.I/2-a), da je novembra 1944 ob priliki, ko je zasliševal na postojanki v K. partizana A.J., le-tega najmanj 20-krat udaril z roko po glavi, ga brcnil s škornjem v trebuh, nato pa ga s kopitom brzostrelke udaril po levem licu tako, da mu je prebil kožo in premaknil levo lično kost navzgor tako, da je bila posledica vidna še v času sojenja, mu zbil dva zoba-kočnika in se je J. zaradi takega ravnanja onesvestil (tč.I/2-č) ter da je po akciji dne 6. 2. 1945 med zaslišanjem pretepel ujetega partizana A.E. z italijansko avtomatsko puško ter ga dal na postojanki v S. pri K. med zaslišanjem ponovno pretepati (tč.II/3). Stališče, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da takega ravnanja obsojenca ni mogoče opredeliti kot mučenje ali nečloveško ravnanje oziroma kot povzročanje velikega trpljenja ter kršitve telesne neokrnjenosti ali zdravja, zaradi česar niso podani znaki kaznivega dejanja po 127. členu KZ/51, ni utemeljeno. Glede na intenziteto ravnanja obsojenca pri opisanih dejanjih, zlasti pri dejanju, ki ga je storil na škodo ujetega partizana A.J. in glede na hude telesne poškodbe, ki mu jih je obsojenec povzročil, je bila podana potrebna stopnja intenzivnosti, zaradi česar je bilo obdolženčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127. členu KZ/51 in ne kot kaznivo dejanje surovega ravnanja z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki po 131. členu KZ/51, za katero je bila predpisana kazen zapora najmanj 6 mesecev ali strogi zapor do 5 let. Prav tako ni utemeljeno stališče, da ujetih pripadnikov partizanskih enot po mednarodnem pravu ni bilo mogoče šteti za vojne ujetnike, češ da je šlo v boju med partizanskimi in domobranskimi enotami za državljansko vojno. Tudi v primeru državljanske vojne so veljala pravila in veljajo pravila mednarodnega vojnega prava, po katerem so vojni ujetniki poleg pripadnikov oboroženih sil ter pripadnikov milic in prostovoljnih enot v sestavi oboroženih sil, tudi pripadniki prostovoljnih odredov, torej tudi pripadniki organiziranih odporniških enot pod pogojem, da so bili pod poveljstvom, da so imeli znake za razlikovanje, da so javno nosili orožje in da so se ravnali po vojnih zakonih in običajih.

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je obs. F.P. z dejanji, opisanimi pod tč. I/2 a in č ter pod tč. II/3, storil nadaljevano kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127. členu KZ/51. Ugotovilo je namreč, da je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon na škodo obsojenca, ker je bil obsojen za tri kazniva dejanja po 127. členu KZ/51, to kaznivo dejanje pa je bilo že po samem zakonskem opisu nadaljevano kaznivo dejanje.

Isto velja tudi za dejanja obsojenca, opisana pod tč.I/2 b in c ter pod tč. II/2 izreka pravnomočne sodbe, ki so bila opredeljena kot kazniva dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ/51. V zahtevi za varstvo zakonitosti se zatrjuje, da J.S. in A.S. nista utrpela pri dogodkih nobenih telesnih poškodb, zaradi česar, tudi če bi obsojenec ravnal tako, kot je v sodbi opisano, takega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot mučenje ali nečloveško ravnanje s civilnim prebivalstvom oziroma kot povzročanje velikega trpljenja ali kršitve telesne neokrnjenosti ali zdravja, v zvezi z dejanjem, storjenim na škodo A.K. pa zatrjuje, da sploh ni bilo ugotovljeno, da mu je obsojenec vzel prostost. Takemu stališču ni mogoče pritrditi, saj je po določilu 125. člena KZ/51 storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo tudi tisti, ki je med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo nečloveško ravnal s civilnim prebivalstvom in s takim ravnanjem kršil njihovo telesno neokrnjenost ali zdravje, ter tudi tisti, ki je nezakonito zapiral civiliste. Iz opisa obsojenčevih ravnanj v sodbi je razvidno, da je neugotovljenega dne septembra 1944 na postojanki v K. med 7 ur trajajočim zasliševanjem civilista J.S., ki je bil aretiran zaradi sodelovanja z NOV, le-tega pretepaval s pendrekom skupno z raztrganci A., P. in Š., da je 18. 5. 1944 na postojanki v K. ob priliki zaslišanja civilista A.S., ki je bil aretiran zaradi sodelovanja z NOV, le-tega nekajkrat udaril po glavi s tako silo, da se mu je ulila kri iz nosa, ter da je dne 6. 2. 1945 sodeloval pri oboroženi akciji na B.v. pri T., kjer so bili ujeti v hiši K. štirje partizani in bil aretiran civilist A.K. V takih ravnanjih obsojenca pa so podani vsi znaki kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ/51. S trditvijo, da ni ugotovljeno, da je obsojenec, ki je bil sicer pri akciji dne 6. 2. 1945 navzoč, civilistu A.K. vzel prostost, pa se v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva, pri čemer pa ni odveč pripomniti, da je obsojenec, ki je priznal, da se je navedene akcije udeležil, zanikal, da bi aretiral A.K., vendar pa sodišče na podlagi izpoved prič A.K. in V.P. takemu zagovoru obsojenca ni verjelo.

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je bil kazenski zakon zato, ker navedena dejanja s pravnomočno sodbo niso bila pravno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ/51, kršen na škodo obsojenca. Taka ravnanja so namreč že po samem zakonskem opisu pomenila nadaljevano kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedeno kršitev kazenskega zakona odpravilo tako, da je dejanja obsojenca, opisana pod tč.I/2-b, I/2-c in II/2, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ/51.

Zaradi drugačne pravne opredelitve kaznivih dejanj po 125. in 127. členu KZ/51 je bilo potrebno v teh delih spremeniti pravnomočno sodbo tudi v odločbi o kazni. Za navedena kazniva dejanja je bila zagrožena kazen strogega zapora najmanj 5 let ali smrtna kazen. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je za kaznivo dejanje po 125. členu KZ/51 izreklo kazen 5 let strogega zapora, za kaznivo dejanje po 127. členu KZ/51 pa kazen 6 let strogega zapora, nato pa je z upoštevanjem nespremenjene kazni 8 let strogega zapora, ki je bila obsojencu izrečena za kaznivo dejanje po 1. odstavku 106. člena, na podlagi 2. točke 1. odstavka 46. člena KZ/51 izreklo enotno kazen 10 let strogega zapora, pri čemer je upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, navedene v razlogih pravnomočne sodbe.

Kaznivo dejanje organiziranja skupine za izvrševanje genocida in vojnih hudodelstev je storil, kdor je organiziral skupino za izvrševanje kaznivih dejanj iz 124. do 127. člena KZ/51 ali kdor je spodbujal k ustanavljanju takih skupin ali pripravljal njih organiziranje. S pravnomočno sodbo je bil obsojenec obsojen, da je z dejanji, opisanimi pod tč.II, storil tudi to kaznivo dejanje.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da v opisanem dejanju obsojenca niso podani tudi znaki kaznivega dejanja po 128. členu KZ/51, je utemeljeno. Iz opisa dejanja v pravnomočni sodbi ni razvidno, da bi obsojenec organiziral skupino za izvrševanje kaznivih dejanj iz 125. do 127. člena KZ/51, pač pa da je bil kot načelnik propagandnega oddelka le član Centra gorenjskega domobranstva, pri čemer je potrebno pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da le v dostavljanju tedenskih poročil in sestavljanju mesečnih biltenov o situaciji ter v nabavljanju in razpečevanju propagandnega materiala niso podani znaki kaznivega dejanja po 128. členu KZ/51. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je obsojenca za kaznivo dejanje, opisano pod tč.II/1, na podlagi 1.točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, medtem ko sta dejanji, opisani pod tč.II/2 in II/3, vsebovani v nadaljevanih kaznivih dejanjih po 125. členu KZ/51 in po 127. členu KZ/51.

Izrek o stroških kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 119/97
• Sodba I Ips 274/2007
• VSL sklep I Kp 911/2005