<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 274/96

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1997:I.IPS.274.96
Evidenčna številka:VS20744
Datum odločbe:24.09.1997
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:kazniva dejanja vojaških oseb - sovražna propaganda

Jedro

V 1.odst. 9.čl. ZKND (in enako v 1.odst. 9.čl. ZKLD) je bila kot kaznivo dejanje določena propaganda, ki je "vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". S to inkriminacijo je bila znatno zožena kaznivost propagande v primerjavi s 15.čl. UVS, saj ni bila več kazniva vsaka sovražna in lažna propaganda. Ker naj bi bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno med 5.12.1946 in 20.7.1947, torej že v času veljavnosti ZKND in nato ZKLD, pri čemer je ZKND v 20.čl. razveljavil vse predpise, ki so bili v nasprotju z njim, obsojenčevo ravnanje, ki ni vsebovalo poziva na nasilno rušenje, ni moglo biti pravno opredeljeno po 15.čl. UVS.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča za mesto Beograd, izdana neugotovljenega dne leta 1947, spremeni tako, da se obs. A. K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe,

da je v enotah večkrat napadal Engelsovo in Marksovo teorijo, govoril, da naš tisk laže ter so lažnivi govori Tita, Kardelja, Kidriča, Pijada in drugih. Da naši vodilni v vojski ničesar ne znajo. Potem, ko kultura Sovjetske zveze doseže vrh, mora priti do zadnjega stadija;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 15. členu UVS, s tem, da je širil lažno propagando z namenom, da bi v enoti ustvaril nezadovoljstvo, sovraštvo do voditeljev in spodkopal borbeno enotnost.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo vojaškega sodišča - ki je bila obnovljena v postopku delne obnove spisa po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.2.1997 - je bil A.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 15. členu UVS, ki naj bi ga storil z dejanjem opisanim v izreku.

Izrečena mu je bila kazen 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom. V kazen mu je bil vračunan preiskovalni zapor od 20.7.1947 dalje. V obnovljenem spisu ni podatkov o tem, ali je obsojeni izrečeno kazen v celoti prestal.

Zoper to pravnomočno sodbo in pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Zagrebu je zagovornica obs. A.K. dne 2.7.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker pa se z vloženim izrednim pravnim sredstvom ne moreta hkrati izpodbijati dve pravnomočni sodni odločbi, ki sta bili izdani v dveh ločenih kazenskih postopkih, je vrhovno sodišče štelo, da je zagovornica vložila dve zahtevi za varstvo zakonitosti ter o njima tudi ločeno odločilo (o drugi zahtevi pod opr. št. I Ips 240/97). V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 420. člena (sedaj veljavnega) ZKP. Meni, da dejanje za katerega je bil A.K. obsojen, ni bilo kaznivo dejanje in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zagovorničini zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Med kazniva dejanja vojaških oseb, ki so zaradi svoje težje narave presegale okvir disciplinskih prestopkov, se je po 15. členu UVS štelo med drugim tudi "razširjenje lažne sovražne propagande, rušenje notranje enotnosti in borbenega razpoloženja med vojaki". Navedeni predpis ni določal podrobneje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Ker tudi ni izvirne sodbe, ni znano, kako je sodišče pravno opredelitev obsojenčevega dejanja obrazložilo. Ne glede na to pa je po presoji vrhovnega sodišča utemeljena zagovorničina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanje, za katerega je bil A.K. obsojen, ni bilo kaznivo dejanje po 15. členu UVS.

Iz opisa obsojenčevega kaznivega dejanja ni razvidno, kdaj naj bi bilo storjeno. Iz obtožnice Štaba 5. divizije KNOJ-a z dne 13.9.1947, na podlagi katere je bil A.K. obsojen, pa je razvidno, da je vstopil v JA 5.12.1946. Očitano dejanje je torej bilo storjeno v času med 5.12.1946 in 20.7.1947, ko je bil v tej zadevi zoper obsojenca odrejen pripor. V tem času pa je že veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46, v nadaljevanju: ZKLD), ki je nadomestil prej veljavni Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND - Uradni list DFJ, št. 66/45). Slednji zakon je z dnem uveljavitve, to je 1.9.1945, razveljavil vse zakonske predpise, ki so bili v nasprotju z njim (20. člen). Določba 15. člena UVS pa je bila glede inkriminacije širjenja lažne sovražne propagande v nasprotju z ZKND in ZKLD. V 1. odstavku 9. člena ZKND (in enako v 1. odstavku 9. člena ZKLD) je bila namreč kot kaznivo dejanje določena propaganda, ki je "vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Z novo inkriminacijo je bila torej kaznivost propagande v primerjavi s 15. členom UVS znatno zožena, saj ni bila več kazniva vsaka lažna in sovražna propaganda, temveč le tista, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje državne ureditve. Ker obsojenčevo dejanje ni vsebovalo takšnega poziva (na nasilno rušenje), ni moglo biti pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje širjenja lažne sovražne propagande po 15. členu UVS, to je po predpisu, ki (glede inkriminiranja propagande) v času storitve dejanja in izdaje izpodbijane sodbe, ni več veljal. Vsebine obsojenčevega govorjenja pa tudi ni mogoče pravno opredeliti kot "rušenje notranje enotnosti in borbenega razpoloženja med vojaki" po 15. členu UVS, saj je šlo le za izraženje obsojenčevega osebnega mnenja o določenih političnih teorijah, o stanju tiska, o takratnih vodilnih političnih in vojaških osebnostih in podobno. Izraženje osebnega mnenja pa je kot temeljno človekovo pravico (svoboda govora) zagotavljala tudi takratna Ustava (iz leta 1946).

Po povedanem je bil z izpodbijano obsodilno sodbo v obsojenčevo škodo kršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je vrhovno sodišče zagovorničini zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenega A.K. oprostilo obtožbe (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica oprostilne sodbe (1. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

Uredba o vojaških sodiščih (UVS 1944) člen 15. Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 9, 9/1, 20.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzU0NA==