Sodba I Ips 262/96

Jedro

Primerjava določila 4.tč. 3.čl. ZKLD z določilom 14.čl. UVS pokaže, da v obravnavanem primeru določilo 4.tč. 3.čl. ZKLD ni bilo blažje od določila 14.čl. UVS.

V izreku sodbe pod tč.1 se obsojencu očita, da je bil aktivni član MVAC, da je bil kot domobranec vseskozi borec ter da se je kot član oborožene policijske formacije boril zoper svojo domovino, vendar pa v opisu ravnanja obsojenca zatrjevana aktivnost ni z ničemer opisana. Z navedbo, da je bil član MVAC in domobranec, je opisan le status obsojenca, tako da v opisu dejanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 14.čl. UVS.

Izrek

Zahtevi zagovornice obs. I.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 9. 1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 29. 10. 1947, spremeni tako, da se obs. I.H. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je :

1/ bil od februarja 1943 do 8. 9. 1943 aktivni član MVAC in da je aprila 1944 vstopil k domobrancem, kjer je bil vseskozi kot borec, ter je ob osvoboditvi pobegnil z okupatorjem v inozemstvo, od koder se kljub pozivom in razglašeni amnestiji ni vrnil, da je torej ob času vojne vstopil v oborožene policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpirati sovražnika in se z njim skupaj boriti zoper svojo domovino;

2/ dne 13. 5. 1947 kot pobegla oseba ilegalno prestopil začasno državno mejo med Italijo in FLRJ v ravnici v bližini G., šel domov v A., kjer se je skrival dva dni in potem zbral pisma in vesti pri sorodnikih pobeglih oseb, ki se nahajajo v taborišču Senegalio v Italiji, in sicer pri družini N. v T., pri H. v P. in pri družini M. v Š., nakar se je napotil nazaj proti meji z namenom, da bi se vrnil v Italijo, torej je skrivaj prestopil državno mejo, zbral obvestila in pošto za pobegle osebe, katere v inozemstvu delujejo zoper državno in družbeno ureditev FLRJ, kar vse je storil z namero, da bi s tem pomagal nasilno zrušiti ali spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev FLRJ,

ter da je s tem storil kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKLD in kaznivo dejanje po 1. odstavku 2. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 9. 1947 je bil obs. I.H. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 4. točki 3. člena in po 1. odstavku 2. člena ZKLD. Po 4. členu ZKLD v zvezi z 21. členom Zakona o vrstah kazni (ZVK) je bil obsojen na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih pravic iz 1. točke 8. člena ZVK za dobo 1 leta. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 19. 6. 1947 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 29. 10. 1947 ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča v izreku o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen odvzema prostosti zvišalo na 5 let, kazen izgube političnih pravic pa izreklo za dobo 2 let. Z odločbo Predsedstva ljudske skupščine FLRJ z dne 8. 6. 1949 je bila zavrnjena prošnja obs. I.H. za pomilostitev. Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, kdaj je obsojenec kazen prestal, vsekakor pa je dne 3. 2. 1951 kazen še prestajal, saj je bil tega dne iz zaporov v M. premeščen v zapore v L., kar je razvidno iz dopisa Uprave zaporov v M. z dne 3. 2. 1951.

Zagovornica obsojenca, odvetnica L.G. iz L., je dne 16. 10. 1996 vložila zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Uvodoma je navedla, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da soglaša s stališčem zahteve, da dejanji, navedeni v izreku pravnomočne sodbe, ne vsebujeta opisa vseh zakonitih znakov kaznivih dejanj, katerih je bil obsojenec spoznan za krivega, ter da je zato predlog, da se izreče oprostilna sodba, utemeljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Dejanje obsojenca, opisano pod tč. 1 pravnomočne sodbe, naj bi bilo storjeno v času od februarja 1943 do konca vojne maja 1945, zaradi česar bi moralo biti opredeljeno, če bi vsebovalo vse znake kaznivega dejanja, po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (UVS), ne pa po 4. točki 3. člena ZKLD. 1. odstavek 18. člena ZKLD je sicer določal, da se kazniva dejanja, določena s tem zakonom, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih še ni bila izrečena pravnomočna sodba, kaznujejo po tem zakonu, če so njegove določbe blažje od prejšnjih. Primerjava določila 4. točke 3. člena ZKLD z določilom 14. člena UVS pokaže, da v obravnavanem primeru določilo 4. točke 3. člena ZKLD ni bilo blažje od določila 14. člena UVS. Po 14. členu UVS so se za narodne sovražnike morali smatrati vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovi organizatorji in pomagači, vsi oni, ki so v sovražnikovi službi v kakršnemkoli svojstvu - kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično, vsi tisti, ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje, vsi oni, ki so izdali narodno borbo in so bili v zvezi z okupatorjem, vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej, vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju, vsi oni, ki izvrše težke primere umora in ropa in slično. V dejanju, opisanem pod tč. 1 pravnomočne sodbe, se obsojencu sicer očita, da je bil aktivni član MVAC in da je bil kot domobranec vseskozi kot borec ter da se je tako kot član oborožene policijske formacije boril zoper svojo domovino. Vendar pa v navedenem opisu ravnanja obsojenca zatrjevana aktivnost ni z ničemer opisana, pač pa je z navedbo, da je bil član MVAC in domobranec, opisan le status obsojenca. Tudi iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da obsojencu ni bilo mogoče očitati kakršnekoli aktivnosti, saj je v razlogih pravnomočne sodbe med drugim navedeno, da "se ni dalo ugotoviti, niti ni bil tožen kakih kaznivih dejanj, da bi imel krvave roke". Načelu določnosti, ki je eno od podnačel načela zakonitosti v kazenskem pravu, pa je zadoščeno šele tedaj, ko je splošna statusna opredelitev kaznivega dejanja specifično in koncizno določena s posameznimi objektivnimi in subjektivnimi elementi ravnanja, okoliščin in posledic ravnanja, ki statusni opredelitvi dajejo take vrste vsebino, da o njej lahko nastane konkreten spor, ki ima za predmet oprijemljiv in dokazljiv historični dogodek. Ker je v izreku pravnomočne sodbe inkriminran izključno le status obsojenca, niso pa navedene nikakršne aktivnosti obsojenca, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da v opisanem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja, zaradi česar ne pravnomočno sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obs. I.H. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Z dejanjem, opisanim pod tč. 2 izreka pravnomočne sodbe, naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 2. člena ZKLD. Po tem določilu je bilo kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, katerega cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve ossvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Potrebno je pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanju obsojenca, opisanem pod tč. 2 pravnomočne sodbe, niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec je sicer res ilegalno prestopil državno mejo med Italijo in FLRJ, se v bližini doma skrival ter pri več družinah zbral pisma, ki jih je nameraval prenesti preko meje v Italijo. Očitek, da je obsojenec zbiral obvestila in pošto za pobegle osebe, ki v inozemstvu delujejo zoper državno in družbeno ureditev FLRJ, ter da je to storil z namenom, da bi s tem pomagal nasilno zrušiti ali spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev FLRJ, pa sploh ni konkretiziran, pač pa je v izreku pravnomočne sodbe prepisano le zakonsko besedilo 1. odstavka 2. člena ZKLD. Celo v razlogih pravnomočne sodbe je v zvezi s tem dejanjem navedeno, da sodišče ni ugotovilo, da bi pisma, ki jih je na glavni obravnavi prebralo, vsebovala kakšno lažno propagando in neresnične vesti o obstoječem državnem redu, temveč da so bila pisma zgolj družinskega značaja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tako ugotovilo, da v dejanju obsojenca, opisanem pod tč. 2 izreka pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 2. člena ZKLD, zaradi česar je pravnomočno sodbo tudi v tem delu spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 17/97
• Sodba I Ips 169/99
• Sodba I Ips 249/96