Sodba I Ips 231/96

Jedro

Do 1.7.1951, to je do uveljavitve Kazenskega zakonika iz leta 1951, prehod državne meje brez predpisanega dovoljenja ni bil kazniv. Prav tako takšno dejanje ni bilo kaznivo po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije.

Po oceni vrhovnega sodišča zaradi tega, ker v sodbi ni izrečno navedena zakonska označba kaznivega dejanja, izrek sodbe ni nerazumljiv, saj sodba v izreku navedeno ravnanje, ki vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja po 4.tč. 1.odst. 222. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, pravno opredeljuje z navedbo zakonskega dejanskega stana (dispozicije) tega kaznivega dejanja, zato ni podana kršitev po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene N.K., por. P., za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.9.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 13.11.1947 spremeni tako, da se dejanje obsojenke, opisano v prvostopni sodbi pod točko 2, pravno opredeli le kot kaznivo dejanje po 4. točki 1. odstavka 222. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije in se ji izrečena kazen zniža na 1 (en) mesec odvzema prostosti, po uradni dolžnosti pa se navedena pravnomočna sodba spremeni tako, da se dejanje glede F.K., opisano pod točko 1 prvostopne sodbe pravno opredeli po 4. točki 1. odstavka 222.

paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije in se ji izrečena kazen zniža na 15 (petnajst) dni odvzema prostosti.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, navedeno v uvodu te sodbe, je bila F.K. spoznana za krivo kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja zoper javni red in mir in kaznivega dejanja lažnega uporabljanja tujih listin in ji je bila izrečena kazen odvzema prostosti za 4 mesece, N.K., sedaj poročena P., pa kaznivega dejanja zoper javni red in mir ter kaznivega dejanja poskusa dejanja zoper javni red in mir ter kaznivega dejanja dajanja svojih listin drugemu v uporabo, izrečena ji je bila kazen odvzema prostosti za 5 mesecev. Na pritožbo javnega tožilstva je Vrhovno sodišče LRS F.K. kazen odvzema prostosti zvišalo na 6 mesecev, N.K. pa na eno leto.

Zagovornica obsojene N.K., poročene P., je dne 11.10.1996 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in predlaga, da vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da po 1. točki 358. člena ZKP obsojeno N.K., por. P., oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vložnica zahteve ocenjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju iz 1. točke 372. člena ZKP in sicer, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Vložnica zahteve navaja, da ravnanja, za katere je bila N.K. por. P. obsojena, niso bila kazniva, opozarja pa tudi, da sodba za ta dejanja ne vsebuje konkretne pravne opredelitve. V sodbi so kazniva dejanja navedena le opisno, brez ustreznega člena, kakor tudi brez navedbe veljavnega predpisa. Po oceni vložnice zahteve sta s tem prvostopno in drugostopno sodišče zagrešili tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. točko 423. člena ZKP, navedel, da tudi v kolikor bi upoštevali, da so se v času sojenja obravnavane zadeve uporabljala splošna pravila Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ta predpis ni določal kot kaznivo dejanje ravnanje, kakršno se očita obsojenki. Zato da je potrebno pritrditi podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je spremenilo pravno opredelitev dejanja, ki se očita obsojeni N.K., por. P., enako pa je po uradni dolžnosti spremenilo tudi sodbo glede pravne opredelitve za obsojeno F.K. v skladu z določilom 2. odstavka 424. člena ZKP.

V celoti je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da do 1.7.1951, to je do uveljavitve Kazenskega zakonika iz leta 1951, prehod državne meje brez predpisanega dovoljenja ni bil kazniv. Prav tako takšno dejanje ni bilo kaznivo po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929. Iz opisa dejanj v izreku prvostopne sodbe sledi, da naj bi N.K., por. P., kaznivi dejanji zoper javni red in mir in poskus takšnega dejanja storila leta 1946 oziroma 1947, torej v času, ko nedovoljen prehod preko državne meje ni bil določen kot kaznivo dejanje. Iz navedenega opisa pa sledi, da je N.K. v novembru 1946 posodila svojo osebno legitimacijo, ki jo je opravičevala k prehajanju meje, neznani ženski iz Z., da je ta brez oblastvenega dovoljenja prekoračila državno mejo in da je dne 12.6.1947 proti plačilu 4.000 din posodila svojo osebno legitimacijo F.K. z namenom, da slednji omogočila prekoračenje meje brez oblastvenega dovoljenja.

Takšno ravnanje pa pomeni izvršitev kaznivega dejanja falsifikacije osebnih legitimacijskih listin po 4. točki 1. odstavka 222. paragrafa kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, katerega pravila so se uporabljala v času sojenja v tej zadevi v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list SFRJ, št. 86/46 z dne 25. oktobra 1946). Po navedeni določbi Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije je storil kaznivo dejanje falsifikacije osebnih legitimacijskih listin, "kdor je uporabil kakšno izmed lažnih listin, označenih pod št. 1-3, ali kdor je uporabil prave listine, izdane za koga drugega, kakor bi bile izdane zanj, ali kdor je dal prave listine, ki so izdane zanj v uporabo drugemu". Iz že navedenega opisa izreka sodbe sledi, da je N.K. v dveh primerih dala drugemu v uporabo svojo osebno legitimacijo, s tem pa je storila kaznivo dejanje po 4. točki 1. odstavka 222. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije.

Na podlagi takšnih ugotovitev je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti glede obsojene N.K., por. P. ugodilo tako, da je dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 4. točki 1. odstavka 222. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije in je izrečeno kazen znižalo na 1 mesec odvzema prostosti, hkrati pa je po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odstavka 424. člena ZKP sodbo spremenilo enako tudi glede F.K. Iz opisa dejanja, ki se očita tej obsojenki, namreč enako izhaja, da je storila le kaznivo dejanje po 4. točki 1. odstavka 222. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ker je uporabila pravo javno listino, izdano za drugega kot svojo, ni pa moč njenega ravnanja pravno opredeliti tudi kot izvršitev kaznivega dejanja prekoračenja državne meje in izselitve v inozemstvo, kot ji to očita izpodbijana sodba. Na podlagi spremenjene pravne opredelitve dejanja obsojene F.K., po kateri je storila eno samo kaznivo dejanje, ji je vrhovno sodišče tudi ustrezno znižalo kazen tako kot sledi iz izreka te sodbe.

Vložnica izrecno ne navaja, katera kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker v sodbi ni navedena zakonska označba kaznivega dejanja, očitno pa misli, da je posledica tega nerazumljivost izreka sodbe, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po oceni vrhovnega sodišča zaradi tega, ker v sodbi ni izrečno navedena zakonska označba kaznivega dejanja, izrek sodbe ni nerazumljiv, saj sodba v izreku navedeno ravnanje, ki vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja po 4. točki 1. odstavka 222.

paragrafa kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije pravno opredeljuje z navedbo zakonskega dejanskega stana (dispozicije) tega kaznivega dejanja, zato tudi ni podana kršitev po 11. točki 1.

odstavka 371. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 72/97
• Sodba I Ips 263/96
• Sodba I Ips 168/99