Sodba I Ips 100/97

Jedro

Sodišče je lahko storilcu kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije v skladu z določbo 1.odst.4.čl. ZTŠS izreklo kazen zaplembe premoženja le, če je šlo za hujšo obliko nedovoljene špekulacije - da je nastala hujša posledica za družbo, ki je seveda morala biti v opisu dejanja konkretno navedena.

Izrek

Zahtevi A.M., sina pokojnih obsojenih K.M. in M.M., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.1949 s p r e m e n i v odločbi o kazni tako, da se obsojenemu K.M. ne izreče kazen zaplembe celotnega premoženja;

sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo obsojenih za razna kazniva dejanja več oseb, med njimi tudi K.M. in M.M. Slednja sta bila spoznana za kriva, da sta z dejanjem opisanim v izreku navedene sodbe pod točko E.) storila kaznivo dejanje po 1. točki 3. člena ZTŠS v zvezi s kaznivim dejanjem po 19. členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP). Obsojena sta bila po 4. členu ZTŠS v zvezi z 19. členom ZNZGP in z uporabo 28., 66. in 68. člena Kazenskega zakonika (iz leta 1947), in sicer: K.M. na 18 mesecv odvzema prostosti s prisilnim delom in na zaplembo celotnega premoženja, M.M. pa na 1 leto odvzema prostosti pogojno za dobo enega leta. V izrečeno kazen jima je bil vštet pripor: K.M. od 14.10.1949 dalje, M.M. pa od 25.10.1949 do 21.12.1949. V tej zadevi obstaja le prvostopna sodba, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju z dne 28.11.1949, s katero je bila izvršena kazen zaplembe premoženja obs. K.M., štelo, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.1949 glede obsojenih K.M. in M.M. postala pravnomočna.

Zoper to obsodilno sodbo je A.M., sin pokojnih obsojenih K.M. in M.M., vložil dne 20.12.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, "da se izvede postopek za varstvo zakonitosti v skladu z zakonom o kazenskem postopku". V zahtevi navaja, da obsojena K.M. in M.M. nista storila kaznivih dejanj, ki so navedena v sodbi, oziroma da dejanja, ki se jima pripisujejo, niso kazniva dejanja. Meni, da so bile obtožbe pretežno izmišljine, da za njih ni nikakršnega dokaza in da je v postopku zaplembe premoženja šlo tudi za osebno maščevanje. Izjave obtožencev in prič so bile pridobljene na nepravilen način. K.M. je bil izpostavljen nečloveškemu mučenju in je pod pritiskom podpisal zapisnik. Obtožencema ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, zagovornik ni nastopal v smislu njune obrambe, temveč je prosil le za milo kazen, zoper M.M. pa je bil neupravičeno odrejen pripor. Vložnik zahteve se sklicuje tudi na prošnjo obsojenega K.M. (iz leta 1972) za obnovo kazenskega postopka in pobudo Javnemu tožilstvu SRS (iz leta 1982) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Dne 10.6.1998, torej že po preteku zakonskega roka za zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je A.M. poslal Vrhovnemu sodišču še vlogo, s katero dopolnjuje navedbe v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, podanem po 2.

odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obs. K.M. ne izreče kazni zaplembe premoženja, ker je bila ta kazen v 1. odstavku 4. člena ZTŠS predpisana le za dejanja s hujšimi posledicami za družbo, v izreku izpodbijane sodbe pa dejstva in okoliščine, ki bi pomenile takšno hujšo posledico, niso navedene.

Zahteva za varstvo zakonitosti je le delno utemeljena.

Po 1. odstavku 3. člena ZTŠS je za dejanje nedovoljene špekulacije veljalo vsako gospodarsko delovanje, ki mu je namen s kopičenjem ali preprodajanjem živil ali predmetov množične potrošnje doseči nesorazmerno imovinsko korist. Po 1. točki 2. odstavka istega člena se je štela kot nedovoljena špekulacija "vsako kopičenje, prikrivanje, svojevoljna ustavitev ali omejitev prodajanja ali odtegovanje proizvedenega ali kupljenega blaga prodaji, ali opustitev obvezne prijave zalog proizvedenega ali kupljenega blaga z namenom, da se blago odtegne prometu in bi se tako s poznejšo prodajo ali preprodajo dosegla nesorazmerna premoženjska korist". Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 21.3.1996 (Ur. list RS, št. 24/96) presojalo ustavnost ZTŠS in ocenilo, da posameznih določil tega zakona ni moč uporabljati, kolikor so bila že v času nastanka in uporabe navedenega zakona v nasprotju s splošnimi od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, vendar je glede inkriminacije špekulativnih ravnanj glede na pomanjkanje blaga po vojni ocenilo, da je bila opravičljiva in nujna.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP). A.M. kot vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v korist svojih pokojnih obsojenih staršev ne pove izrecno, katere razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve zahteve pa bi izhajalo, da smiselno uveljavlja kršitve kazenskega zakona na način iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve pravic obrambe oziroma druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Dejanje obsojenih K.M. in M.M., kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima tudi po oceni Vrhovnega sodišča vse zakonskega znake kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije po 1. točki 3. člena ZTŠS. Zato uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Ali in s kakšnim namenom sta obsojena prikrila blago in ali je bilo za obtožbo zadosti dokazov, je vprašanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Ker v konkretni zadevi ne obstaja kazenski spis, tudi ni moč preizkusiti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 372. člena ZKP, da obsodilna sodba temelji na izsiljenem priznanju obs. K.M. in prič, oziroma tudi te vložnikove navedbe pomenijo navajanje novih dejstev, kar bi lahko bilo le predmet obnove kazenskega postopka, ne pa zahteve za varstvo zakonitosti. Ne glede nato pa Vrhovno sodišče pripominja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da obsodilna sodba ne temelji na priznanju obsojenih K.M. in M.M. Slednja sta se namreč zagovarjala, da prikritih zalog blaga nista prijavila, ker sta ga imela namen uporabiti za svojo družino, sodišče pa njunemu zagovoru, glede na velike količine prikritega blaga, ni verjelo. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče preizkusiti zatrjevane kršitve pravic obrambe oziroma navedb, da obsojenima ni bilo zagotovljeno "pošteno sojenje in poštena obramba" in da je bila M.M. neupravičeno priprta.

Pač pa je utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti glede odločbe o kazni zaplembe premoženja. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZTŠS je bila namreč za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije predpisana kazen odvzema prostosti najmanj 6 mesecev, če pa je imelo to dejanje hujše posledice za družbo, se je storilec kaznoval s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta in delno ali popolno zaplembo imovine. Slednjo kazen je torej storilcu kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije sodišče lahko izreklo le, če je šlo za hujšo obliko nedovoljene špekulacije - da je nastala hujša posledica za družbo, ki je seveda morala biti v opisu dejanja tudi konkretno navedena. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se obsojenemu K.M. niti v abstraktni obliki ne očita, da je njegovo dejanje imelo za družbo hujšo posledico, niti se kaj takega ne ugotavlja v razlogih izpodbijane sodbe. Z odločbo o popolni zaplembi imovine je bil tedaj v škodo obsojenega K.M. prekršen kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena (sedaj veljavnega) ZKP, oziroma kršitev iz 3. točke paragrafa 337 Zakonika o sodnem kazenskem postopniku Kraljevine Jugoslavije, katerega pravna pravila so se uporabljala v času izdaje izpodbijane sodbe. To kršitev kazenskega zakona je Vrhovno sodišče odpravilo na ta način, da je spremenilo pravnomočno sodbo v odločbi o kazni zaplembe celotnega premoženja obsojenemu K.M. tako, da se ta kazen obsojencu ne izreče. V preostalem delu pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena in 425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 233/93
• Sodba I Ips 290/93
• Sodba I Ips 107/97