Sodba I Ips 15/97 in I Ips 16/97

Jedro

Z ravnanji, naštetimi v 14.tč. 3.čl. ZKLD, je bila inkriminirana pomoč storilcem kaznivega dejanja iz 2.čl. ZKLD, ne pa tudi pomoč storilcem drugih (nepolitičnih) kaznivih dejanj.

ZKLD ni imel določbe, ki bi izključevala kaznivost pomoči storilcu, če je bil pomagač z njim v krvnem sorodstvu v ravni črti ali v drugem (ožjem) sorodstvenem razmerju ali zakonec. Navedeno pa je urejal 5.odst. 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (1929). Tak privilegij pomeni splošno, od civiliziranih narodov priznano pravno načelo in je bil povzet tudi v Kazenski zakonik iz leta 1951 ter kasnejšo kazensko zakonodajo, po katerem je zaradi tesnih sorodstvenih vezi med takimi osebami izključena kaznivost za vsa kazniva dejanja, torej tudi tista, ki naj bi bila storjena "zoper državo".

Izrek

Ob reševanju zahtev zagovornice obsojenih I.L. ml. in T.L., sedaj S., za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.6.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LR Slovenije z dne 12.9.1947, glede teh dveh obsojencev razveljavi in se v tem delu zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.6.1947 sta bila I.L. ml. in T.L. spoznana za kriva kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in obsojena: I.L. ml. na 13 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, T.L. pa na 12 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom. V izrečeni kazni jima je bil vštet pripor, in sicer obs. I.L. ml. od 21.3.1947 dalje, obs. T.L. pa od 1.4.1947 dalje. V tej kazenski zadevi je odločalo tudi Vrhovno sodišče LRS, vendar v kazenskem spisu ni sodbe, pač pa iz fotokopije izpiska iz kazenske evidence, priloženi zahtevama za varstvo zakonitosti, ki jo je za obsojena I.L. ml. in T.L. posredovalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije z dopisom z dne 12.4.1996 izhaja, da je bil obs. I.L. ml. s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 12.9.1947 obsojen na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter da je kazen prestajal od 21.3.1947 do 5.1.1951, ko je bil pomiloščen, obs. T.L. pa obsojena na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom ter da je kazen prestajala od 1.4.1947 do 1.4.1949. Očitno so v navedeni fotokopiji v zvezi z obs. T.L. navedeni netočni podatki, bodisi glede izrečene kazni, bodisi glede časa prestajanja kazni.

Zagovornica odvetnica V.Z. iz M. v zahtevah za varstvo zakonitosti, ki ju je vložila dne 30.12.1996, v uvodu navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba obsojenca oprosti obtožbe ali pa razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo. V obeh zahtevah za varstvo zakonitosti navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zato ker je bilo priznanje obeh obsojencev, ki sta bila tedaj stara 17 oziroma 18 let, izsiljeno s fizičnim in psihičnim pritiskom, zaradi česar se pravnomočna sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP pa je po stališču zagovornice v tem, ker pravnomočna sodba vsebuje pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih ter da tudi njen izrek nasprotuje razlogom sodbe, ker je glede obs. I.L. ml. v izreku sodbe navedeno, da naj bi za J.R. delal orožje ter ga hkrati kupil od njega, v razlogih pa je navedeno, da naj bi orožje kupil od J.R., razen tega pa obsojencema očitani kaznivi dejanji nista ne krajevno ne časovno opredeljena. Razen tega navaja, da je bil na škodo obeh obsojencev kršen kazenski zakon, saj obs. I.L. ml., ki je živel na precej oddaljeni kmetiji in je zato z domačimi imel le malo stikov, J.R. sploh ni poznal, prav tako pa tudi v dejanju obs. T.L. le zaradi dejstva, da je obs. I.L. ml. njen brat, ki je občasno prihajal domov, ter njeno znanstvo z I.H., niso podani znaki kaznivega dejanja, katerega je bila spoznana za krivo.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedla, da v dejanjih obsojenih I.L. ml. in T.L. niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj ter da je zato predlog za izrek oprostilne sodbe utemeljen.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zatrjevanje zagovornice, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, ker da kazniva dejanja niso krajevno in časovno opredeljena, ni utemeljeno. Iz izreka pravnomočne sodbe namreč izhaja, da naj bi obsojenca kazniva dejanja storila v letih 1946 oziroma 1947 v D.B. Tudi ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z obs. I.L. ml., čeprav je sicer res, da je v izreku pravnomočne sodbe navedeno, da je za R.J. delal orožje in od njega kupil pištolo za križarsko tolpo ter jo izročil banditu K.J., medtem ko je v razlogih pravnomočne sodbe navedeno le, da je od R.J. kupil revolver ter ga izročil vodečemu banditu. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona pa zagovornica obrazlaga s trditvijo, da je bilo priznanje obsojenih I.L. ml. in T.L. izsiljeno ter s trditvijo, da obs. I.L. ml., ki je živel na nekaj kilometrov oddaljeni kmetiji, sploh ni poznal R.J., ter da tudi v dejanju obs. T.L. glede na dejstvo, da je njen obsojeni brat, kateremu naj bi pomagala, živel na nekaj kilometrov oddaljeni kmetiji in je le občasno prihajal domov, ter glede njeno znanstvo s H.I., niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. S takimi navedbami, s katerimi sicer skuša obrazložiti zatrjevano kršitev kazenskega zakona, pa zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pač pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi in ki so bila podlaga za izrek obsodilne sodbe. Zato je ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo na podlagi določila 427. člena ZKP razveljavilo glede obsojenih I.L. ml. in T.L. ter v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da sta bila obs. I.L. ml. in T.L. spoznana za kriva kaznivih dejanj po 3. točki 14. člena ZKLD, ki naj bi ju storila s tem, da sta:

"Obs. I.L. ml., da je bil od avgusta 1946 do aretacije v stikih z oboroženimi banditi, jim pomagal pri skrivanju in se z njimi sestajal, ter da se je neugotovljenega dne in meseca v letu 1946 povezal z R.J., ki je bil v neposrednih stikih s križarji in za njega delal orožje in iskal novih članov ter od R. kupil pištolo v februarju 1947 za križarsko tolpo ter jo izročil banditu K.J.;

Obs. T.L., da je bila opetovano v stikih z oboroženimi banditi, se z njimi sestajala in jim nudila zatočišče in hrano, pri tem pa posredovala sestajanje z L.I. in I.H. s tem, da ju je stalno obveščala;"

Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD je po 14. točki 3. člena ZKLD veljal, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. S takimi ravnanji je bila torej inkriminirana pomoč storilcem kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, torej dejanja, katerega cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, torej da sta obsojena I.L. ml., ki je bil tedaj star 18 let, ter T.L., ki je bila tedaj stara 17 let, z dejanji, opisanimi v izreku pravnomočne sodbe, pomagala storilcem kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD. V izreku sodbe je namreč navedeno le, da naj bi ta dva obsojenca pomagala njunemu bratu I. ter nekemu A., ki sta se priključila tolpi križarjev Š. in M.K. Iz pravnomočne sodbe pa ni razvidno, kakšne načrte naj bi imela omenjena tolpa, prav tako pa tudi ne, ali so obsojenci vedeli za načrte te tolpe. Pri tem je potrebno opozoriti tudi na razloge pravnomočne sodbe, v katerih te okoliščine niso pojasnjene oziroma je v obrazložitvi navedeno le, da se je I.L., brat obsojenih I.L. ml. in T.L., ki je leta 1946 pobegnil v Avstrijo, avgusta vrnil in se skrival doma in deloma drugod z ostalimi sobanditi. Precejšen dvom glede odločilnih dejstev pa je potrjen zlasti z razlogi, navedenimi v pravnomočni sodbi, kjer je med drugim navedeno, da je sodišče smatralo, da sta obsojenca kot sorodnika edinole dala zatočišče svojemu bratu ter mu s tem pomagala. Pri tem ni odveč opozoriti na določilo 5. odstavka 141. paragrafa Kazenskega zakonika/1929, po katerem je bila izključena kaznivost pomoči, če sta bila pomagač in storilec krvna sorodnika v ravni vrsti ali v drugem (ožjem) sorodstvenem razmerju ali zakonca. ZKLD sicer ni imel take določbe, vendar tak privilegij pomeni splošno, od civiliziranih narodov priznano pravno načelo, ta privilegij pa je bil povzet v Kazenski zakonik iz leta 1951 ter tudi v kasnejšo kazensko zakonodajo, po katerem je zaradi tesnih oziroma sorodstvenih vezi med takimi osebami izključena kaznivost za vsa kazniva dejanja, torej tudi za kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena "zoper državo". V zvezi z obs. T.L. je potrebno tudi poudariti, da je podan utemeljen dvom tudi glede očitka, da je oboroženim banditom nudila zatočišče in hrano, saj je živela na posestvu, katerega lastnik je bil njen oče, v času, ko naj bi kaznivo dejanje storila, pa je bila stara komaj 17 let in je bila torej še mladoletna.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato pravnomočno sodbo ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti razveljavilo glede obsojenih I.L. ml. in T.L. ter zadevo vrnilo stvarno in krajevno pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 98/96
• Sodba I Ips 198/95
• Sodba I Ips 213/97