Sodba I Ips 43/97

Jedro

Z navedbami, da sodišče v dokaznem postopku ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal v vlogi z dne 28.2.1949, in da je bila zato sodba sprejeta na podlagi enostranskih trditev ter z navedbo, da bi bil oproščen obtožbe, če bi bile priče zaslišane, obs. uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Ob reševanju zahteve obs. H.T. za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.3.1946 po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Kranju v novo sojenje.

Obrazložitev

Obs. H.T. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.3.1946 zaradi kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD/1945 obsojen na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 3 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 20.8.1945, odločba o vštetju pripora pa je bila z dopolnilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.4.1948 spremenjena tako, da je bil obsojencu v izrečeno kazen vštet pripor od 10.5.1945 dalje. Iz dopisa Uprave KPZ M. z dne 11.5.1948 je razvidno, da je obsojenec kazen prestal dne 10.5.1948.

Obsojenec je dne 18.12.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, pri čemer se sklicuje na določili 3. točke 1. odstavka 420. člena in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so bile določbe kazenskega postopka kršene s tem, ker zagovornika osebno ni niti poznal in s katerim pred izrekom sodbe ni imel nobenega stika, zaradi česar je bil dejansko brez zagovornika. Določbe zakona o kazenskem postopku pa so bile kršene tudi zato, ker sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu, da se zaslišijo priče, pač pa je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi enostranskih trditev, če pa bi bile zaslišane priče, katerih zaslišanje je predlagal, bi bil izrek sodbe bistveno drugačen.

Iz podatkov kazenskega spisa sicer ni razvidno, če je imel obsojenec pred glavno obravnavo stik z zagovornikom. Ni pa točna trditev obsojenca, da je bil v kazenskem postopku praktično brez zagovornika oziroma - kot navaja - brez kvalificirane obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1.3.1946 je razvidno, da je zagovornik, ki je bil obsojencu postavljen po uradni dolžnosti, odvetnik dr. I.C.O. predlagal, da se zaradi potrditve zagovora obsojenca kot priči zaslišita dr. ing. H.K. in P., torej osebi, katerih zaslišanje je predlagal tudi že obsojenec v vlogi z dne 28.2.1946, vendar pa temu dokaznemu predlogu sodišče ni ugodilo.

Z navedbami, da sodišče v dokaznem postopku ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je v vlogi z dne 28.2.1946 predlagal in da je bila zato sodba sprejeta na podlagi enostranskih trditev ter z navedbo, da bi bil oproščen obtožbe, če bi bile priče zaslišane, pa obsojenec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Pač pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo na podlagi 427. člena ZKP po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo poslalo v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Kranju.

Obs. H.T. je bil spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD/1945) s tem, da je bil v času nemške okupacije na J. vodja hitlerjevskega mladinskega doma ter da je vzgajal mladino v nacističnem duhu, tedaj v času vojne in sovražnikove okupacije organizatorno vodil društvo s fašističnimi cilji za izvrševanje zločinov, označenih v 2. členu ZKLD. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče, čeprav je obsojenec zanikal, da je storil očitano kaznivo dejanje in čeprav je predlagal zaslišanje prič, ki bi njegov zagovor potrdile, oprlo le na karakteristiko mestnega odbora OF na J. z dne 4.2.1946. Na podlagi te karakteristike je ugotovilo, da je obsojenec eden izmed številnih slovenskih odpadnikov, ki so že pred vojno služili kot petokolonaši okupatorju in se takoj postavili v njegovo službo za časa okupacije in prevzeli vse take funkcije, ki naj bi pomagale raznarodovati naš narod in skušali tisočletnemu krvnemu neprijatelju našega naroda pripeljati v naročje slovenski narod. V razlogih pravnomočne sodbe torej niti ni obrazloženo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je štelo sodišče za dokazano, da je bil obsojenec v času nemške okupacije vodja hitlerjevskega mladinskega doma na J. ter da je v takem svojstvu vzgajal mladino v nacističnem duhu, pri čemer tudi ni ocenilo zagovora obsojenca, da je v mladinskem domu skrbel le za prehrano in šport. Obsojenec je namreč že pri zaslišanju dne 29.12.1945 v zagovoru povedal, da je 1. januarja 1944 prevzel funkcijo šprtnega vaditelja za tovarno K., 1. avgusta 1944 pa vodstvo mladinskega doma K. ter da je obenem postal tudi zaupnik mladine pri delavski organizaciji. Tak svoj zagovor pa je dopolnil tudi z vlogo z dne 28.2.1946, v kateri je navedel, da je bila njegova dolžnost skrbeti za prehrano in za vodstvo športnih ur, ne pa tudi za politično vzgojo mladincev, ter da se je pred prevzemom te funkcije celo posvetoval z zaupniki OF. Enako se je zagovarjal tudi na glavni obravnavi dne 1.3.1946. Čeprav je obsojenec za potrditev takega zagovora predlagal zaslišanje več prič, in sicer dr. ing. H.K., ing. J.B., I.P., A.S., L.U. in M.N., sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, pač pa se je oprlo le na že navedeno karakteristiko mestnega odbora OF na J. z dne 4.2.1946.

Podan je torej precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, ki so bili podlaga za izrek obsodilne sodbe. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi pooblastila 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo poslalo v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Kranju, torej sodišču, ki je glede na kraj, kjer naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, za sojenje stvarno in krajevno pristojno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 15/97 in I Ips 16/97
• Sodba in sklep I Ips 240/96 in I Ips 149/97
• Sodba I Ips 168/96